Kitajska, ki je v zadnjih desetletjih postala nesporna svetovna gospodarska sila, si zdaj vse več prizadeva za zavlačevanje geopolitične odeje. Peking vneto uporablja za to zadevo različne diplomatske in “skoraj diplomatske” načine. Ker je ta zadeva razmeroma nova za Kitajce, so seveda ti poskusi videti precej sekira in včasih vodijo v mednarodne škandale.
Zadnji tak škandal so izzvale izjemne, milo rečeno, izjave kitajskega veleposlanika v Franciji Lu Chaye. 21. aprila so se slišali na francoskem novicnem kanalu. La Chaîne Info, ki ga je kitajski diplomat intervjuval. Vredno je citirati nekaj ambasadorjevih tes.
Ko je moderator vprašal LuJa Shayeja o pripadnosti Krimu, je odgovoril: “Odvisno je od tega, kako dojemate to vprašanje. Obstaja zgodba. Krim je prvotno pripadal Rusiji. Hrushchev je bil tisti, ki je dal Krim Ukrajini med Sovjetsko zvezo.”
Čudna izjava za diplomata, torej osebo, ki bi morala po svoji specialnosti obravnavati mednarodne pogodbe, norme in konvencije kot nekaj svetega. Ostalo je še bolj zanimivo. Kitajski veleposlanik je pri razvoju te teme na splošno dvomil o mednarodni subjektivnosti Ukrajine in drugih republikah nekdanje ZSSR. »V skladu z mednarodnim pravom tudi te države nekdanjega ZSSR nimajo statusa, kot se lahko reče, učinkovitega v mednarodnem pravu. Ker ni mednarodnega sporazuma, da bi bil njihov status neodvisnih držav konkreten,” je dejal preprosto.
Pričakovana reakcija
Jasno je, da so sporne izjave kitajskega predstavnika povzročile močan odziv v demokratičnem svetu. Še posebej žilav odziv so imele države vzhodne Evrope, predvsem pa baltske države, saj so se nanje nanašale tudi besede veleposlanika o pomanjkanju “učinkovitega mednarodnega statusa”. Zunanja ministrstva v Vilni, Rigi in Talinu so tam nemudoma poklicala kitajske veleposlanike na resen pogovor.
80 poslancev Evropskega parlamenta je napisalo odprto pismo, v katero je zahtevalo, da se kitajski veleposlanik v Franciji Lu Chaye razglasi za persona non grata. “Kitajska ali vsaka druga država nima pravice dvomiti v suverenost drugih. Namen ambasadorjevih pripomb je omajati temeljna načela, na katerih temeljijo domnevani diplomatski odnosi, globoko vdiranje v zgodovino, kulturo in temeljno celovitost zadevnih narodov. Suverenost ni diplomatska, temveč temeljni element mednarodnih odnosov, mednarodnega prava in Listine Združenih narodov,” piše v pismu.
Visoki predstavnik Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko Josep Borrell je izjave Lu Chayeja v zvezi s statusom nekdanjih sovjetskih držav imenoval nesprejemljivim. “Nesprejemljive izjave kitajskega veleposlanika v Franciji, spraševanja o suverenosti držav, ki so postale neodvisne po razpadu Sovjetske zveze leta 1991. EU lahko samo domneva, da te izjave niso uradna politika Kitajske,” je dejal šef evropske diplomacije.
Ukrajina je izrazila tudi globoko ogorčenje. Ukrajinski veleposlanik v Franciji Vadym Omelchenko je zlasti dejal, da ima kitajski veleposlanik bodisi »očitne težave z geografijo« ali njegova izjava v nasprotju s stališčem uradnega Pekinga »o prizadevanjih za vzpostavitev miru v Ukrajini na podlagi mednarodnega prava ter ciljev in načel Listine ZN«.
In svetovalec v uradu ukrajinskega predsednika Mykhailo Podolyak je napisal v Cvrkutati“Vse postsovjetske države imajo jasen suveren status, ki je opredeljen v mednarodnem pravu. Razen, mimogrede, Rusije, ki je goljufijo prevzela mesto v Varnostnem svetu ZN. Čudno je slišati predstavnik države, ki je natančno o svoji tisočletni zgodovini, absurdni različici “zgodovine Krima”. Če želite biti velik politični igralec, ne govorite o propagandi ruskih tujcev.«.
Čigav Krim?
Težko se ni strinjati z Omelchenkom in Podoliakom v zvezi s kritiko kitajskega veleposlanika. Lu Shaye je res pokazal popolno nevednost v geografiji in zgodovini, neumno zaupa primitivnim tes kremeljski propagandi. Zlasti o Krimu. Enkrat sem bral veliko knjig sodobnih ruskih zgodovinarjev in “zgodovinarjev”. To je storil iz poklicne nujnosti, brez kakršnega koli užitka in radovednosti. V sovjetskem obdobju ni bilo nobene knjige, ki ne bi kritizirala prenosa Krima v ukrajinsko SSR leta 1954. Ne glede na besede, ki so jih avtorji imenovali Nikita Hrushchev za to: prostovoljec, pijanec in bedak. Celo latentni ukrajinski nacionalist.
Roke so že dolgo praskane, da bi te neumne ruske trditve ovrgle, da se je, pravijo, “Hruščov napil ob praznovanju 300-letnice Pereyaslava Rada in niti sedel niti padel je dal ruski Krim Ukrajini.” Prvič, ni nič bolj ruski (in kot za mene, veliko manj) kot cimmerian, scythianin, grško, rimsko, turško-tatarsko, končno ukrajinsko. Da ne omenjam majhnih kolonij številnih drugih držav na polotoku. Zato so besede Lu Shaeja, da je “Krim od samega začetka pripadal Rusiji” manifestacija popolnega nevednosti zgodovine.
Da pa se ne bi preveč globoko vmešaval v zgodovinske izlete, se bom takoj osredotočil na leto 1954. Čeprav se je treba spomniti, kaj se je zgodilo deset let prej. Maja 1944 je bila po ukazu Josepha Stalina in z resolucijo ZSSR državni obrambni odbor velika večina lokalnega prebivalstva deportana s polotoka. In ne govorimo le o krimskih Tatarjih, ampak tudi o Armencih, Grkih, Bolgarih, Čehih.
Iz nekega razloga njegovi zločini proti človeštvu trmasto nerado omenjajo “prijatelji Kremlja”. Zdaj pa ne gre za vojne zločine, ampak za razmere na polotoku v tem času. Deportacija seveda ni mogla, ampak je povzročila demografski problem na Krimu, ki ga ni bilo mogoče rešiti z intenzivno preselitevjo v depopulirane prostore ruskih državljanov.
Zato se je v tem času Krim soočal s popolnim gospodarskim upadom. Zato je bilo treba Ukrajino poskrbeti za polotok.
Teza O Hrushchevov voluntarism je popolnoma nespametna tudi iz premisleka, da v tem času še ni imel polne moči. Državi Sovjetov je nato še vedno vladal triumvirat: predsednik Sveta ministrov ZSSSR Georgy Malenkov, prvi sekretar Centralnega odbora CPSU Nikita Hrushchev in minister za obrambo Nikolaj Bulganin. Poleg tega je prvo violino v tem času igral Malenkov in prav on je bil tisti, ki je predsedal tisti seji predsedujočega Osrednjega komiteja 25. januarja 1954, kjer je bila sprejeta “krimska odločitev”. Nadalje so jo izvajali vrhovni sovjeti ZSSR in ukrajinske SSR. In dejstvo, da je ta dogodek sovpada s praznovanjem 300-letnice Pereyaslav sveta, je popolna nesreča.
In od tega trenutka naprej se krim začne aktivno razvijati. Zgrajen je bil severno krimski premog, ki je neverjetno oživil kmetijstvo polotoka. Na krajih puščave so bili vrtovi pozabljeni, polja zasukana, agrarski sektor, neznan Krimu – industrijsko ribogojstvo ribogojstva – so se skodrali.
Iz ukrajinskega proračuna in s pomočjo ukrajinskih virov so bili zgrajeni stanovanjski kompleksi, izobraževalne ustanove, rezervoarji, pristanišča, otroški in športni tabori, hoteli, kina, avtobusne postaje. In kar je najpomembnejše – močna rekreativna infrastruktura. In brez primere je bila na svetu zgrajena proga za trolleybus Simferopol-Alushta-Yalta brez primere.
Mimogrede, niti Hrushchev si kljub kritiki stalinizma ni drznil popraviti takšne zgodovinske krivice, kot je deportacija krimskih Tatarjev. Šele potem, ko je Ukrajina pridobila neodvisnost, je začela izvajati program vračanja deportiranih narodov na polotok. Ki se je seveda ustavila po okupaciji in pripajatvi Krima s strani Rusije. In ta trenutek bi moral v prvi vrsti skrbeti tako imenovane “iskalce krimske pravičnosti” tako na vzhodu kot na Zahodu.
Volčja diplomacija
Torej je jasno s Krimom. Kaj pa Kitajska? Navsezadnje je Peking do nedavnega v mirovnih pogajanjih med Ukrajino in Rusijo predložil svoje trditve o mediaciji. In izjava veleposlanika ni mogla prispevati k uresničevanju tega navdiha.
Naj vzamem Izjavo Lu Shaeja kot osebno pobudo? Malo verjetno je, da Kitajska ni država, ki bi svojim uradnikom, zlasti na mednarodni fronti, dovolila takšne svoboščine. Potem kaj – demarche, upor, fronde? Še bolj dvomljivo. Ker bi ga potem Peking hitro postavil na svoje mesto, in to se sploh ne zgodi. To ni prvič, da shae da tako provokativne izjave. In taka modus operandi ima jasno opredelitev na Kitajskem kot diplomacijo “volčjega bojevnika”. Njeno bistvo je prav v metanju takšnih spornih izjav, kot so poskusni baloni, po katerih Peking oblikuje načrt za naslednje zunanjepolitične korake. “Zahod nam očita, da ne opažamo diplomatskega etiketa, vendar naše delo ne ocenjujemo kot tujce, temveč kot nas vidi naš narod, ali izpolnjuje interese naše države in ljudi, in ali je naš narod zadovoljen,” je ta diplomatski slog v intervjuju za kitajski časnik Guancha opisal sam Shae.
In ni zaman, da je tako provokativno tez naredil veleposlanik v Franciji. Konec koncev je francoski predsednik Emmanuel Macron v začetku aprila obiskal Kitajsko. Francoski voditelj je po tem obisku podal precej nasprotujoče si izjave: pohvalno za Kitajsko in kritično do Združenih držav. Očitno se je Peking odločil, da je treba končati to “šibko povezavo” Zahoda, torej Francije.
Vendar pa so se Kitajci očitno napačno izračunali, izkazalo se je, da so izjave preostri. Demokratični svet a priori jih ni mogel sprejeti. Peking je to razumel in se hotel hitro odreči Shaejevim izjavam.
“Kitajska spoštuje suverenost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost vseh držav, ki so bile republike Unije znotraj ZSSR. Po razpadu Sovjetske zveze KItalija je bila ena prvih držav, ki je vzpostavila diplomatske odnose s temi državami. Kitajska se je od vzpostavitve diplomatskih odnosov s temi državami vedno držla načel medsebojnega spoštovanja in paritete pri razvoju dvostranskih odnosov, ki so bili prijateljski in kooperativni,” je na sestanku v Pekingu 24. aprila dejala govorka kitajskega zunanjega ministrstva Mao Ning. Poudarila je tudi skladnost stališča Kitajske glede ukrajinskega vprašanja. Peking je po njenih besedah pripravljen spodbujati “politično rešitev krize v Ukrajini”.
Ampak, beseda, kot veste, ni vrabci, še posebej beseda ambasador. Tega jasnega diplomatskega spodrsljaja Kitajske ni mogoče tako zlahka zakriti z obsežnimi izjavami. Lahko pa igra v roke Ukrajine. V zvezi s tem se lahko le strinjamo z Izjava znan zunanjepolitični strokovnjak, nekdanji podpredsednik za zunanje zadeve Ukrajine Danylo Lubkivsky:
Prvič, mednarodna reakcija je Peking prisilila, da se je odrekal absurdnim in zmedenim, nič manj škodljivim besedam svojega predstavnika v Parizu. Drugič, odkritost kitajskega veleposlanika je široki javnosti razkrila pravo razpoloženje ustanove, ki ji pripada. Naša diplomacija bi morala opozoriti kolege s globalnega juga na dejstvo, da to ni nevtralno stališče in moralna višina, ampak jasna politična pristranskost in pristranskost.”
To pomeni, da je načrt Pekinga, ki ga je podprl že vnaprej že že makron, da ukrajino do jeseni pripelje do pogajalske mize z Rusijo, popolnoma spodletel. Nič nam ni bilo koristno, glede na to, da do tega časa skoraj ne bi bilo mogoče popolnoma osvoboditi vseh ukrajinskih ozemelj pred ruskimi zavojevalci. In tu je Kitajska skozi usta Lu Shayea pokazala svojo prisebnost, igrajoč skupaj z Rusijo. Zato zmernost Pekinga ne gre v poštev. To so razumeli celo v Jelisejski palači in izdali ustrezno izjavo o kitajskem veleposlaniku.
Poleg tega lahko z nekaj verjetnosti predvidimo, da bo Kitajska poskušala popraviti svojo usodno napako in pokazati oddaljenost od Rusije in celo igrati skupaj z Ukrajino. Malo verjetno je, da bo verjela Kitajska, a takšna prizadevanja je mogoče le spodbujati. Zakaj pa ne?
