Drugi dan je lastnik danes svetovno znanega zasebnega vojaškega podjetja “Wagner”, Jevgenij Prigožin, podal domnevno nepričakovano izjavo, ki jo je bil čez nekaj časa prisiljen pojasniti, saj se je izkazalo, da je »bil napačno razumljen«. Prigožin je rusko vodstvo (beri – Vladimir Putin) pozval, naj ustavi “posebno vojaško operacijo” in se osredotoči na utrditev na že zasedenih ozemljih.
Seveda so te prigozinjene besede, še posebej iz konteksta izvzete s frazo »ustavi SVO!«, povzročile val ogorčenja tako v sami Rusiji kot v tujini. A glavna stvar v izjavi lastnika “Wagnerja” ni, da se je pojavila, temveč da je skoraj iz besed za besedo ponovila podatke iz dokumentov ministrstva za obrambo ZDA, ki jih je objavil 10.000 000 agentov obveščevalnega krila nacionalne zračne garde Massachusettsa Jacka Teixeire.
V enem od dokumentov je bilo navedeno, da sta sekretar Varnostnega sveta Rusije Nikolaj Patrušev in načelnik General štaba Ministrstva za obrambo Ruske federacije Valery Gerasimov (najprej, kot razumemo, Patrušev, kot oseba, ki zaseda veliko višje mesto v kremljaški hierarhiji, pravzaprav naslednji za Putinom) želela prekiniti spopade v začetku marca lani. Po podatkih obveščevalnih služb ZDA sta Patrušev in Gerasimov spoznala, da blitzkrieg ni uspel, Rusija pa ni imela dovolj sredstev za dolgotrajno vojno, zato se bo to končalo s težavami predvsem za samega agresorja. (Pravzaprav, to je tisto, kar vidimo zdaj.) In ob upoštevanju trenutka, ko naj bi kremeljski diktator bil na kemoterapiji, so načrtovali ustaviti vojno in začeli otrjevati zajeta ozemlja v tem času, ki so bila veliko večja kot danes.
Je to naključje pri Prigoginih besedah in izdanih pentagonskih dokumentov? Komaj. Mimogrede, treba je omeniti, da je ves čas kvazi konflikta med lastnikom “Wagnerja” in Kremlja kritiziral le vojsko, torej neposredne izvršitelje kremljaške oporoke. (Seveda odločitev o vlomu ni sprejela Shoigu in Gerasimov.) In častniki FSB, ki jih vodita Putin in Patrušev, so osnova sedanjega režima, se niso nikoli dotaknili. In to tudi ni naključje. Zaključimo torej številko 1: v Kremlju so res ljudje, ki so razumeli in razumeli katastrofalno naravo vojne za samo Rusko federacijo. Vendar se (za zdaj) bojijo spregovoriti proti Vladimirju Putinu.
Ko smo že pri Putinu. Bolj natančno, o njegovi onkologiji. Spomnimo, kako je vodja glavnega obveščevalnega direktorata ukrajinskega obrambnega ministrstva Kyrylo Budanov že maja lani, januarja letos – večkrat poudaril, da ima ruski predsednik raka. In zdaj je puščanje dokumentov iz Pentagona dejansko potrdilo diagnozo glavnega ukrajinskega obveščevalca. Poleg tega, kot je potrdil, v ameriških vojaških dokumentih te informacije niso predstavljene kot nekakšna sensacija, temveč kot že dolgo znano dejstvo. Pravijo, da je imel v tem trenutku Putin kemoterapijo, zato sta Patrušev in Gerasimov želela izkoristiti to situacijo. Torej, zdi se, da lahko zaključimo številko 2: govoriti o bolezni Vladimirja Putina ima določeno podlago in če se vam med gledanjem videoposnetkov srečanj ruskega tirana z uradniki zdi, da je nekaj narobe z gospodarjem Kremlja, potem ne mislite.
A ti sklepi v tej zgodbi niso najpomembnejši. Ker gremo še dlje in razvijamo temo načrta za ustavitev vojne. Ko je Putinova trma v nadaljevanju te nesmiselne vojne nadnaravna z informacijami o njegovi hudi bolezni, postane veliko jasno. Na primer, dejstvo, da Putin verjame (in morda res je), da mu ni ostalo veliko življenja – in da bi se moralo življenje končati s spektakularno zmago, Ne sramotan poraz, kako je to utihnuo i njegov predhodnik, cesar Nikola I. Toy, zato sto je tako jadno pocinjao napad na “bolesnika Evrope”, Turčiju (ne eho ta definicija odaje moderne ruske izjave o “nepostenoj nacija” i “državi 404” naslovljenoj ukrajini?), bil popolnoma poražen, in celo kje – na Krimu. In potem se je dejansko pripeljal v grob. Putin noče takšnega konca – ne, ne vojne, ampak njegovega predsedovanja, ki se bo, povsem očitno, končalo ob njegovi smrti, ne prej. Zato zaključek številka 3: vojna se bo nadaljevala, dokler bo Putin živel. Tudi če zaradi nekaterih ukrepov (umik oboroženih sil Ukrajine na državne meje Ukrajine) prevzame druge oblike, na primer izključno daljinsko obstreljevanje in mejne spopade. Pravzaprav, kar smo videli v tako imenovanem “medvarnem” obdobju 2015-2022.
To je slab zaključek za Ukrajino. Ampak obstaja tudi dober. Zaključek št. 4 je: jedrske vojne ne bo. Ker putin sam nima kaj izgubiti. Vsi ostali, začenša s Patruševim, se dobro zavedajo, kaj trenutno izgubljajo in kakšen jedrski napad na Ukrajino se bo izkazal zanje. Zato, če je sekretar Varnostnega sveta Rusije želel ustaviti celo tako običajno zemeljsko vojno, ki se za agresorja sploh ni razvila, kot je bilo načrtovano, potemočitno je, da bo grožnja z jedrsko vojno ustavljena brez pogojev, kot so “ko bo Putin na kemoterapiji”. Če želi Putin umreti zmagovit, potem hoče Patrušev živeti za vladanje. To je njihova temeljna razlika.
In še ena točka, ki je neposredno povezana s tem sklepom. Ko bo Putin umrl, bo Kremelj takoj začel boj – ne le za prestol, ampak predvsem za pravico do ustave “SVO”. Ker kdorkoli bo to ustavil še bolj in manj priljubljeno vojno med ljudmi, bo imel največje možnosti, da postane novi ruski car. Ob upoštevanju ustreznega pr.
Ta situacija v kremljavsko vodstvo je že potekalo – leta 1953, takoj po Stalinovi smrti. Nato je njegov neposredni politični dedič Georgy Malenkov uspel ohraniti (vsaj nekaj let, do krepitve »temnega konja« Nikite Hruščova) moč prav zaradi liberalizacije in ustrezne PR. In še en, enako močan prestolojemalec Stalinovega prestola Lavrenty Beria – ki je bil tako kot Malenkov Stalinov namestnik v vladi – ni dobil priložnosti za PR. In ker je v nekaj mesecih po diktatorjevi smrti storil veliko več kot njegov tekmec in vsi drugi uradniki Kremlja (in to ni le legendarna amnestija, temveč tudi ukinitev kopice kazenskih zadev, začenša z “primerom zdravnikov”, zavračanjem mučenja zapornikov, opustitve nesmiselnih stalinističnih infrastrukturnih objektov in še veliko več), ni prejel niti priljubljenosti med ljudmi niti oblastmi. Zaradi tega se je podoba Malenkova v družbi kristalizirala v umazanijo »Malenkov je prišel – blinkovski pesniki«, podoba Berie pa je izvršilec in posiljevalec, čeprav sta se tudi »vseunijoči ravnatelj« in »dedek« Kalinin rada zabavala v družbi balerin, zlasti mladoletnikov.
Torej, na podlagi tega, kar je bilo povedano v javni domeni in objavljenih tajnih dokumentih, lahko povzamemo: ne želijo vsi v Rusiji nadaljevati te vojne. Seveda ne iz velike humanizma, ampak iz praktičnih, pragmatičnih in sebičnih razlogov. In po Putinovem smrti se bo situacija obrnila v nasprotno smer, saj bo boj proti mrtvemu tiranu postal – kot je nekoč storil Nikita Hrushchev – glavni adut v boju za oblast.
In dobro je, če je diktator sam to razumel. Tako da je do konca svojega življenja sanjal ne o paradah v Kijevu ali Lvivu, temveč o bližnji prihodnosti njegovega cesarstva – ki, če ga preživi, ne bo dolgo trajalo.
