“Vse, kar je potrebno za zla za triumpanje, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar.” Te besede Edmunda Burka so stare že dve stoletji in pol, vendar je njihova pomembnost vedno v najboljšem. Zgodovina kaže, da ima Burke-jeva misel lahko različne variacije v praksi. Včasih napačna dejanja prispevajo k zlu nič manj kot neupravičenosti. Številni problemi sodobnega sveta, vključno s političnimi in vojaškimi, so posledica neukrepov ali napačnih dejanj. Prav v tem sklepu branje knjige spodbuja “Bojna polja. Boj za zaščito svobodnega sveta” Generalporočnik vojske ZDA in svetovalec za nacionalno varnost predsednika Donalda Trumpa od februarja 2017 do aprila 2018 – Herbert McMaster.
Ker Trumpu ime običajno takoj povzroči čustvene motnje, takoj o pomembni stvari – McMaster bralcem ponuja politično nevtralno, strokovno in uravnoteženo analizo varnostnih izzivov v sodobnem svetu. Enako kritičen je do demokratične in republikanske administracije. Predvsem na Trumpov osebnost, kjer se nanaša na običajno nedoslednost in impulzivnost pri sprejemanju pomembnih odločitev za prejšnjega voditelja ZDA.
McMaster po njegovem mnenju temeljito analizira ključna “bojišča” v sodobnem svetu in glavne grožnje svobodi in demokraciji – Rusiji, Kitajski, Južni Aziji s poudarkom na Afganistanu, Bližnjem vzhodu, Iranu in Severni Koreji (DLRK). Za ukrajinskega bralca bo očitno generalov pogled na Putinovo Rusijo najbolj relevanten in zanimiv. Pred februarjem 2022 je pokazal, da je predhodnost večja od večine ameriških ali evropskih analitikov. McMaster kritizira politiko “ponastavitve” odnosov z Rusijo v času Obame, ki se je leta 2008 razpletla proti zakulisju ruske agresije na Gruzijo, odvisnost Evrope od ruskega plina, zlasti Nemčije. Veliko piše tudi o tako imenovani “ruski vojni nove generacije”, ki se v prvi vrsti zanaša na neusmiljene propagande, deinformacijske kampanje, vmešavanje v zadeve drugih držav in, kjer brez nje zanikajo lastno vpletenost v vse našteto. Zveni znano za bolečino. Ker so mnoge stvari, o katerih je McMaster pisal leta 2020 (leto, ko je knjiga bila objavljena v ZDA) prejele tragičen, a logičen razvoj v 2022-2023.
Z razumevanjem agresivnosti ruskega režima je McMaster konec leta 2017 poskušal Prepričati Trumpa, naj Ukrajini dobavi več orožja in poudaril pomanjkljiv pristop prejšnje administracije Baracka Obame, ki je po ruski agresiji leta 2014 zagotavljala le neubojna sredstva. Ena od vodilnih avtorjevih tet v vseh delih knjige je prepričanje, da ga lahko potencialni agresor, ko spozna neuporabi odločnega odpora proti njegovim dejanjem, odvrne od izpuščajnih korakov. Morda, če Rusi ne bi imeli zaupanja, da bodo zlahka “vzeli Kijev v treh dneh”, potem bi se dogodki razpletli drugače. Čeprav ni dejstvo, ker McMaster razmišlja logično in racionalno. In ti dve komponenti sta za Putina nenavaden.
McMaster veliko krivdo za pošast, ki jo je Putinov Rusija postala na ZDRUŽENIH državah zaradi prevladujočega po hladnem vojne pojem skorajšnjega »konca zgodovine« – zmaga liberalne demokracije in svobodnih trgov, zlasti v Rusiji. Zato mu je velikodušna pomoč v 90.-jih in sodelovanje v mednarodnih institucijah ter zmanjšanje lastnega vojaškega potenciala. Vse to so manifestacije pojava, na katerega McMaster v zadnjih desetletjih nalaga glavno krivdo za večino neuspehov ameriške politike: strateški narcisoid. Avtor s tem pomeni ameriško težnjo, da mednarodne izzive obravnava zgolj v svojem kontekstu, pri tem pa ignorira vplive drugih dejavnikov. Včasih to vzreja samozavest in preveč optimizem, kot v primeru invazije na Irak leta 2003. In pogosto, zlasti v zadnjem času, pasivnost in pesimizem, ko so tako ameriški politiki kot družba vedno bolj prepričani, da je aktivno vmešavanje v tujino, predvsem vojaško, priori škodljivo.
Ameriška pasivnost, še posebej očitno v Obamini dobi o Rusiji ali Siriji, daje vse karte v rokah uničujočih dejavnikov, pa naj se države, ki se “dvigajo s kolen” (Rusija, Kitajska), fundamentalistični teroristi na Bližnjem vzhodu ali Afganistanu. Rojen bodisi iz samozavesti ali neodločenosti, in vedno z željami, narcisoidnost vodi do žalostnih posledic vedno znova in znova. Ruska polna invazija na Ukrajino se dobro ujema s to logično serijo, ki jo avtor sam prizna v predgovoru, napisanem poleti 2022 posebej za ukrajinsko izdajo.
Knjiga je polna primerov tega usodnega pristopa. Prepričanje, da bo gospodarska rast spremenila kitajski komunistični režim na bolje; pomanjkanje jasne strategije za preselitev Afganistana ali Iraka po zniževanju režimov talibanov oziroma Sadama Huseina; nesvadenjem kulturnih in verske posebnosti bližnje vzhodne regije; upanja na učinkovitost pogajanj s talibani; željo po “utehi” iranskem ali severnokorejskem režimu itd. McMaster je analiziral, zakaj je toliko stvari šlo v napačno smer.
Za ukrajinsko realiteto so pomembna njegova opozorila o Kitajski. Navsezadnje smo imeli in še vedno veliko simpatizerjev “kitajskega načina” – srečanj poslancev s Kitajci in elementi njihove propagande ter objavo knjige Xi Jinpinga v ukrajinščini, včasih pa tudi željo, da bi jo premamile domnevno radodarne kitajske ponudbe gospodarskega sodelovanja. In celo Replika eden od voditeljev “služabnika ljudstva” Davida Arakhamia, da “izkušnje Kitajske komunistične partije pri vodenju države zasluži, da se posnema”. Vse to so primeri samo iz zelo nedavne zgodovine.
McMaster dosledno dokazuje, da je bistvo kitajskega režima totalitarno in agresivno in ima za cilj »obnoviti starodavno velikost Nebesnega cesarstva«. Zato nenehno izziva sosede, vse več držav zvabi v gospodarsko past in odvisnost z vabo z imenom “En pas, ena cesta”, brezsmiselno krade vso tehnologijo, ki jo lahko, in vse bolj razširjeno represijo napoti doma, zlasti proti ujurnim muslimanom. In seveda sanje o “združitvi” Tajvana s celinsko Kitajsko. To je skoraj nekaj, kar je vredno usluge in posnemanja Ukrajincev.
Relevantnost ukrajinske izdaje McMasterjeve knjige je v tem, da kaže širšo panoramo sveta, kjer je rusko-ukrajinska vojna le eden od elementov izjemno zapletene uganke, od katerih je vsak del povezan z drugimi. Samoudaljenje ZDA iz Sirije je odvezalo roke za rusko-iransko približeovanje v regiji. To, pa tudi desetletja nesoglasja in na iluzijah temelječega strateškega narcisoidnosti ameriške politike do Irana, je privedlo do pojava iranskih “šahov” nad ukrajinskimi mesti. Povsem kaotičen in sramoten umik vojakov ZDA iz Afganistana leta 2021 je Rusijo prepričal v šibkost ZDA in spodbudil popolno invazijo na Ukrajino.
Hkrati v knjigi pojasnjujejo, zakaj so mnogi Američani običajno proti vojaškemu posredovanju v drugih državah ali celo znatni vojaški pomoči. “Vietnamski sindrom”, ki ga je povzročila katastrofa te vojne, je povzročil mnenje, okrepljeno s položajem pretežno levičarskih intelektualnih elit, da je Amerika vzrok za večino težav. Da je agresivnost Združenih držav, ki iranske ajatole ali diktatorje DLRK pripelje k pridobitve jedrskega orožja; da je ta širitev pod vodstvom ZDA prisilila Rusijo, da se “brani”; da američani in njihovi zajci v vzhodnoazijski regiji spodbujajo Kitajsko k agresivni. Sliši se kot absurd. To je absurdno. Toda mnogi Američani tako mislijo, še posebej po razočaranjih v iraku in afganistanskih kampanjah. Dodaj k temu Trumpovu načelu “Amerika najprej” – in razumemo, da je naš primer še vedno zelo srečen. Ker je kljub vsemu naštetemu večina Američanov trenutno za podporo Ukrajini. Za zgodovino ZDA po Vietnamu je to zelo nenavadno.
Kritiziranje iluzij številnih ameriških politikov in vojaških uradnikov, McMaster ni brez nekaterih od njih. Na primer, upa na “drugačno”, boljšo Rusijo, ki se bo pojavila po Putinu. McMasterjevo prepričanje v “vse večjo željo ruskega ljudstva po sodelovanju v vladi”, glede na vso rusko preteklost in sedanjost, prinaša precej ironičen nasmeh. Tudi kritiki strateškega narcisoidnosti niso brez niti ščipka te zagate. Kakorkoli že, če bi bilo v krogih moči ZDA več McMasterjev, bi bil svet danes lahko boljši kraj.
Kljub določenim iluzijam o prihodnosti Rusije, ki jih ustvarja pomanjkanje razumevanja njene zgodovine, zgodovina zaseda pomembno mesto v McMasterjevi knjigi. Pojasnil je svojemu bodočemu zetu, zakaj je, ko bo prevzel novo mesto svetovalca za nacionalno varnost predsednika ZDA, z njim spakiral veliko več knjig kot oblačil, dejal: “Pojasnil sem mu, da nameravam zgodovino uporabiti za artikuliranje sedanjih izzivov, s katerimi se sooča nacionalna varnost. Po mojem mnenju je pomemben prvi korak v razvoju politike in strategije razumeti, kako je sedanjost skoz šle iz preteklosti.” Drugje McMaster piše, da je nevednost ali zloraba zgodovine pogosto privedla do zanemarjanja lekcij, pridobljenih po visoki ceni. En primer iz knjige: Med volilno razpravo leta 2012 je Barack Obama posmehil svojega republikanskega nasprotnika Mitta Romneyja, ker je Rusijo ocenil kot geopolitičnega sovražnika: “Gre za 80. leta, vztrajajo pri vrnitvi k svoji zunanji politiki. Toda hladna vojna je že več kot dvajset let.” Fenomenalno naivna in lažna izjava. Narejeno po ruski invaziji na Gruzijo in malo pred agresijo na Ukrajino. To se zgodi, ko je zaželeno, da se odjava kot veljavna.
McMaster konča veliko knjigo s pripombo o ključni vlogi izobraževanja v prihodnostivarnost sveta. In poziva k pobudi, ki je podobna ameriškemu nacionalnemu obrambnemu izobraževalnemu aktu iz leta 1958. Obe stranki sta ji pripisani prednostni nalogi na tehničnem in naravnem področju, temveč tudi na področju zgodovine, politične znanosti in jezika. Zakonodajalci ZDA so vsaj takrat jasno razumeli, da je znanje na teh področjih, zlasti v zgodovini, stvar nacionalne varnosti. Morda bo pojav ukrajinske izdaje knjige “Bojišča” prenesti na zadostno število ljudi namestnikov Ukrajine ali naslednjega ministra za šolstvo, da bi moral študij zgodovine postati prednostna naloga družbe, za katero razumevanje preteklosti v kombinaciji s sedanjostjo ni le zaželeno, ampak ključ do preživetja. Za zdaj pa imamo Shkarletov pristop, da morajo starši učiti zgodbe. Konec koncev državi ni mar za to.
