Vojni zločini Rusije v Ukrajini in teror nad prebivalstvom zasedenih ozemelj bodo verjetno vključeni v zgodovinske knjige, vendar je tudi pristop Kremlja k lastnim vojakom zastrašujoč. To je element velike uganke in najbolj brutalne manifestacije patriarhalne kulture nasilja, globoko zakoreninjena v ruskem političnem sistemu in družbenih odnosih.
Oblasti svoje vojake vidijo kot topovsko krmo in so se pripravljene znebiti tisoče državljanov v imenu neo-cesarskih ambicij staralnega diktatorja. Še bolj šokanten je lahko fatalizem tistih, ki si dovolijo, da se brez odpora vpokličejo v vojsko. Razmere so razkrile dolgo znano, a še vedno neverjetno resnico o nizki ceni človeškega življenja v Rusiji.
Nasilje kot osnova avtoritarnega sistema
Nasilje je sestavni del »tradicionalnega« ruskega vrednostnega sistema, ki ga aktivno spodbujata državni aparat in ortodoksna cerkev. Temelj kulture nasilja je kult strupene moškosti, ki temelji na takšnih načelih organizacije družbenega reda, kot so hierarhija, nadzor in legitimizacija s pomočjo sile. Ta načela so organsko zajeta v logiki avtoritarnega sistema, ki se kaže na zakonodajni, politični in gospodarski ravni. Ceni lastnosti, kot so valor, agresivnost, rivalstvo in dominacija v kombinaciji s ksenofobijo, šovinizmom, mizeogijo in homofobijo. Državni ideološki stroj indokcinira družbo z agresijo in sovražnim govorom. Propagandisti in visoki vladni funkcionarji pod vodstvom Putina so leta hvalili uničujočo moč ruskega orožja in občinstvu povedali o obsegu morebitnega uničenja zaradi jedrskega napada. Kot je januarja 2023 na straneh Novoy Gazeta Europy opazila filozofinja in kulturna znanstvenica Oksana Timofeeva, so oblasti narodu ponudile bogat jedilnik: “vsak si bo izbral nekaj zase. Če nočeš sovražiti Ukrajincev, lahko sovražiš Azijce ali geje. Glavno je, da čutimo sovraštvo do sovražnika.”
Patriarhalnost spremlja paternalizem: oblasti infantilizirajo državljane, od tega pričakujejo podrejeno zaupanje v odločitve in vizije voditelja ter dejansko odpovedovanje pravic in svoboščin. Pri upravljanju formalno zvezne, v resnici pa centralizirane enotne države se kaže tudi kolonialno-cesarska mentaliteta. Rusinje se pogosto prepoznajo s pripadnostjo ruskemu etnosu. Razločno poudarjanje etnonacionalne raznolikosti Rusije prikriva le diskriminacijo drugih etničnih skupin. To se kaže tako na ravni vsakodnevnih medsebnih odnosov kot v javni politiki, s ponižanjem vloge etničnih in nacionalnih manjšinskih jezikov v izobraževanju, ignoriranjem njihove kulturne dediščine in zamenjavo njihovega zgodovinskega spomina z poenoteno pripovedjo o “dobrem ruskem imperiju”, ki je bila vsiljene od zgoraj. V protirežimskih krogih je vedno bolj mogoče slišati, da veliko koloniziranih narodov živi znotraj Ruske federacije, izjave o “deukrainizaciji” Ukrajine pa imajo veliko zveze z izkoreninjenjem določenih identitet narodov, ki živijo v Rusiji. Takšna izjava je na primer zaslišana v okviru sodelovanja jeseni 2022 pri obvezni vojaški mobilizaciji predstavnikov malih avtohtonih etničnih skupin, ki jim grozi izumrtje, kot so vepi, ki živijo na severu Rusije (njihovo število se je zmanjšalo na 5 tisoč ljudi), ali Udegejcev (Daljni vzhod, je manj kot 1500 ljudi).
Način vodenja politike vladajoče elite v veliki meri temelji na normah, ki urejajo vodilni model v kriminalnem svetu. Med njimi je bil predvsem canon diplomacije, sposobnost ustrahovanja nasprotnikov, pripravljenost za dokazovanje moči in prezira do šibkih, maščevanje resničnih ali namišljenih žalitev. To je ena od temeljnih razlik od zahodne politične kulture, ki poziva k vrednotam, kot sta dialog in kompromis.
Ilustracija interpenetracije politične in kriminalne sfere je nezakonito zaposlovanje na fronti zločincev, ki so izdržajali kazni v ruskih zaporih, wagnerska plačaniška skupina. To je spremljal prenos državnih monopolov na nasilje v roke “Wagneriancev”. Novica o plačanskih streljanjih pripadnikov enote, ki nočejo slediti ukazom ali se še naprej borijo v Ukrajini, je prejela široko publicijo. Enega od njih, nekdanjega zapornika Jevgenija Nuzhina, so novembra 2022 na smrt pretepli z macehom. To naj bi bila kazen za prostovoljno predajo ukrajinskemu ujetništvu. S podobnim kladivom (ki ga je podarjal sponzor “Wagnerians” Yevgeniy Prigozhin, vodja ene od prokrmeljskih parlamentarnih strank, Sergej Mironov, kasneje poziran za fotografije. Organi su kult mrtvih kriminalaca predstavili i kao nacionalne heroje, ki su “atonirali za svoje krivde” prolijevanjem krvi u boju protiv “nacizma”. Ta vrsta razmišljanja publike s spiralama nasilja je koncipirana tako da se poglobi aksiološki kaos i “zombifikira” društvo, pa je to poslušno i malleable propagandi. Manipulacije.
Sužnji tradicionalnega socialne vloge
Na družbeni ravni je kult strupene moškosti določen iz roda v rod skozi druženje posameznikov – v patriarhalni družini, šoli, vojski, med interakcijo z represivnim stanjem. Ustvarja se učinek domin zatiranja, torej njenega razmnoževanja na naslednji ravni družbene organizacije. Kot je maja 2022 za neodvisni portal »Postavitev« zapisal psiholog Stanislav Khotsky, socializacija fantov in moških v Rusiji (predvsem v provinci) vključuje trditev moči in agresije ter vlivanje strahu pred šibkostjo in ponižanjem. Obenem je relativno malo pozornosti namenjena sposobnosti kritičnega razmišljanja, razmišljanja, kar vodi v čustveni infantilizem v kombinaciji s fatalizmom.
Družba spodbuja neke vrste darvinizem: če nočete biti napadeni, najprej napadite; Ponižujte druge, da ne boste ponižani. Naravno je, da se želite pridružiti močnejši skupini, da se počutite varno. Za pravila etike ali morale je značilno kvazi-plemensko razmišljanje, so izključna in zato veljajo le za lastno skupino. Ker je “tujec” zunaj sveta, ki ga naseljuje “svoj”, ga ni treba upoštevati. To izključuje dialog kot temeljno orodje za izgradnjo socialnih odnosov in hkrati uteleša “preventivno” agresijo. Agresijo spremlja prepričanje v lastno moralno superiornost in pravičnost. Ta načela se odražajo na makro ravni, v uradni propagandi, ki pojasnjuje razloge za agresivno vojno: v skladu s prevladujočo pripovedjo naj bi Rusija morala vdrjeti v Ukrajino, s tem pa preemptivno zaščititi tako prebivalstvo Donbasa kot lastno varnost.
Torej lahko Rus deluje le v dveh vlogah. Ali prevladuje (in potem je “pravi” človek) ali pa uboga (kar vodi v občutke ponižanja in frustracije). Ni naključje, da je motivacija mnogih moških, ki gredo na fronto, kljub temu, da ne odobravajo invazije, strah pred kršenjem patriarhalnega canona moškosti. V zadnjih letih se je v ruski družbi bistveno okrepilo prepričanje, da bi moral “pravi moški služiti v vojski”. Po anketi neodvisnega Centra Levada se je od leta 2015 do leta 2019 odstotek podpiralcev tega mnenja povečal s 42 na 60 %. Poleg tega je v vojnih razmerah vojaška služba predstavljena kot edina učinkovita in pohvalna pot do socialnega napredka. Novi socialni stratum, ki ga sestavljajo tisti, ki so bili podvrženi »posebni vojaški specialni operaciji« in njihovim družinskim članom, bo po svoje podprl nadaljnjo militarizacijo javnega diskurza.
Celo strah pred smrtjo se v mnogih primerih zdi šibkejši in bolj abstrakten kot sramota za kršenje družbene norme ali strahu pred državno oblastjo v primeru zavrnitve.
Razmišljanja, da se vloge, ki jih nalaga sistem, lahko nekako spremenijo, je popolnoma odsoten, zlasti v provinci. Čeprav so tradicionalni dojemi moškosti vse bolj sporni, še posebej mladi v velikih mestih (kjer med drugim narašča zanimanje za feminizem in pravice LGBT+ ), so manifestacije privlačnosti diskreditirane s strani državne propagandne mašine in organov pregona kot sovražne do ruske civilizacije.
Ključna osebnost v patriarhalnem sistemu Rusije je predsednik Putin, cilj kulta osebnosti, ki se v zadnjih letih povečuje. Šokira nescen jezik in se predstavlja kot »alfa moški« v nasprotju s »šibkimi« zahodnimi voditelji (zahodnodemokratsko kulturo pogosto izrecno imenujemo »gej kultura«) in »šibke« ženske. Medtem ko Ukrajina, vključno s svojimi oboroženimi silami, vse bolj postaja močna ženska, se Rusinje pojavljajo v propagandnem diskursu v treh vrstah “idealnih”, ki vse opravljajo objektno funkcijo. Prvič, njihova funkcija je rojevati topovsko krmo (v besedah, ki jih pripisujejo maršalu Georgyju Žukovu, da ne smete skrbeti za izgube med vojaki, saj “bodo ženske še vedno rodile”). Drugič, to so matere, žene in sestre, ki svoje ljubljene pospremijo na fronto: žalost ločitve mora nujno spremljati poslušnost oblastem in ponos v svojih junakih. Tretjič, to so častniki, propagandisti ali skrbno izbrane matere vojakov, katerih naloga je poveličiti modrost vrhovnega poveljnika s TV zaslonov in vneto sovražiti vse svoje sovražnike.
Močno orodje indoktrinacije v duhu kulta nasilja od vrha do dna je izobraževalni sistem, ki se začne z vrtci in konča z univerzami. Poleg dejstva, da v ruskih šolah učitelji (ki so sami podvrženi političnemu in psihološkem pritisku uradnikov) uporabljajo psihološko in včasih tudi fizično nasilje, je v tem kontekstu najpomembnejša vloga simbolnega nasilja. Oblast je nalaganje izbranih idej in vrednot za večno politično prevlado, ki je predstavljena kot neosmiselna in le legitimna. Razredi o “domoljubnem izobraževanju” pogosto zmanjšujejo(čeprav je tu treba o tem obvestiti, da obstajajo pogosti poskusi bojkota navodil oblasti) za spodbujanje sovraštva do “sovražnikov domovine” in poveličevanje vojne kot metode reševanja sporov v zunanji politiki. V kurikulumu prevladuje ideja o primarnosti države nad posameznikom, kultu armad in teritorialnih osvajalščih, močni, avtoritarni moči. Politična represija – posebna manifestacija uporabe njenega monopola nad institucializiranim nasiljem – de facto ni predstavljena kot kršitev socialne pogodbe, temveč kot dejanje obnavljanja reda. Represivni aparat in birokratski stroj varujeta ortodoksnost učiteljev in študentov. Obstajajo primeri pregona mladoletnikov s strani organov pregona zaradi izražanja protiojnih stališč, uvedbe kazenskih in upravnih zadev. Februarja 2023 je na primer uprava šole v Efremovu (regija Tula) poklicala policijo in FSB zaradi proti vojne risbe šestošolke Marije Moskaleve. Primer je veljal za resen: njen samski oče se sooča z zaporom zaradi diskreditacijo ruske vojske, dekle pa so poslali v sirotišnico.
Od zibelke do groba.
Državljani doživijo ponižanje, grožnje in pogosto neposredno fizično nasilje v trku z državno mašino (uradniki ali zaposleni v agencijah kazenskega pregona). Po študiji Centra Levada so leta 2019 vsak deseti državljan mučili (ruski izraz “pitki”, kar pomeni kruto fizično in psihološko nasilje) s strani organov pregona, vsak četrti pa je sklenil enega ali drugega konflikta z organi pregona, ki ga je v širšem smislu spremljalo nasilje. Pomembno je, da se po mnenju sociologov te številke lahko podcenjujejo, saj se pomemben del manifestacij nasilja ne dojema več kot kršitev norme.
Nasilje oblasti, ki je del oživljane Putinove totalitarne zapuščine v Rusiji, običajno ne naleti na odpor. Po besedah nekdanjega direktorja levadskega centra Lev Gudkov je »postala del dnevne norme«. Državljani se pasivno prilagajajo življenju v represivnem stanju, ne da bi videli možnosti učinkovitega odpora, sprejeli obstoječi model odnosov kot naravnega in nesprejetega. Gudkov meni, da je ta odnos tako vneto, da poskusi tretjih oseb, da bi prekinili to paradigmo, pogosto povzročijo, da Se Rusi počutijo nelagodje in ogorčenje. Nadležen občutek krivice, brezpravnosti in, kar je še pomembneje, pomanjkanje možnosti za dosego pravice, vodi do dejstva, da pogosto svoje razočaranje vodijo k šibkejšim: ženskam, otrokom, podrejenim, peticijam v institucijah, starejšim.
Feministične organizacije se redno pritožujejo nad kršitvami pravic pacientov v porodnišnicah, njihovo objektivizacijo, fizičnim in psihološkim nasiljem med porodom, pogostim kršenjem priporočil SZO s strani zdravstvenega osebja. Objektivni so tudi bolniki v bolnišnicah, predvsem stanje v psihiatričnih bolnišnicah je slabo. Tu je treba omeniti, da je bila v Rusiji pod Putinom oživljana tako imenovana represivna psihiatrija: prisilno pridržanje v zdravstveni ustanovi je postalo eno od orodij za pregon nasprotnikov režima. Glede na Človekove pravice v duševnem zdravju, od leta 2014 do 2021 je več kot 30 ljudi postalo žrtev represivne psihiatrije, med njimi je najbolj znan primer Jakut shaman Aleksandr Gabyshev.
V raziskavi Levada Center iz leta 2019 je četrtina vprašanih povedala, da je v svojem neposrednem okolju doživela nasilje v družini. Uradni podatki v njenem obsegu so včasih podcenjeni. Po ocenah ženskih organizacij je v obdobju 2020-2021 zaradi nasilja v družini umrlo več kot 70 % (2680) vseh žensk, ubitih v tem obdobju. V mnogih primerih bi se tragediji verjetno lahko izognili, če bi se organi pregona odzvali na prejšnje prošnje žrtev za pomoč. Kljub pomanjkanju ustreznega usposabljanja in osnovne občutljivosti ostaja pomanjkanje zakona proti nasilju v družini problem: ruski parlament je dosledno ignoriral osnutke zakonov o tem vprašanju. Razmere so se znatno poslabšale po sprejetju zakona leta 2017, ki je delno deminaliziral nasilje v družini (prvo premlatenje se kaznuje le z upravnimi kaznimi, pogosto z majhno denarno kaznijo). V večini primerov so to storile ženske, obsojene za umor, ki so se branile pred nasiljem. Medtem organizacije, ki pomagajo žrtvam nasilja, pogosto preganja represivni aparat.
Leta 2021 so zagovorniki človekovih pravic, ki jih je Gulagu.net našli zapise o mučenju v ruskih kolonijah, ki pričajo o njihovi sistemski naravi (izvršitelji ali organizatorji so zaporniki in uradniki FSB). Trenutno je zaporniška izkušnja neznana velik del Rusov. Kljub temu je zgodovinsko tvoril ruski kulturni zakonik: v sovjetskih časih so se taborišča prenašala naIlka milijonov ljudi. Zaporniška kultura ni priljubljena le (v nekaterih družbenih skupinah je biti v zaporu še vedno tipičen element moške biografije), temveč je pogosto tudi romantizirana: zapornik je sinonim za upornika, ki se zaveda popularnih idej o pravičnosti. Poleg tega so se pravila kriminalnega sveta in zaporniška žargona vtihotafildla v javno politiko in poslovanje. Vladimir Putin jih že leta uporablja kot elemente svoje vodilne podobe.
V sodobni Rusiji je problem tako velik delež zapornikov glede na celotno prebivalstvo, kot tudi pogoji za pridržanje na krajih pridržanja, kot tudi zelo nizka raven rehabilitacije zapornikov. V skladu s poročilom Sveta Evrope z začetka leta 2020 je število zapornikov na 100 tisoč. prebivalstvo v Rusiji trikrat višje od povprečja v drugih državah članicah (356 proti 103). Povprečna stopnja umrljivosti je bila za 70 % višja, stroški vzdrževanja zapornikov pa so bili najnižji med državami članicami organizacije. To med drugim vodi v grozno zdravstveno stanje v zaporih. Nasprotno pa je povprečna dolžina časa, ki je bil porabljen za rešetkami v Rusiji, štirikrat daljša kot v Evropi, kjer je približno osem mesecev. Obenem se je skupno zavedati, da lahko nedolžna oseba vsak trenutek konča v zaporu, skorumpirani policisti pregona, tožilci in sodniki, odgovorni za to, pa bodo povsem verjetno nikoli kaznovani. Po statističnih podatkih vrhovnega sodišča odstotek oprostitvenih sodb ne presega 0,3 %.
Družba in vojna
Zgodovinska propaganda, retorika velike moči in geopolitični revanchizem so desetletja služili kot nadomestilo Rusom zaradi pomanjkanja politične subjektivnosti, poglabljanja gospodarskih težav in pomanjkanja vizije za prihodnost. Agresivnost, ki je svoj del družbe in sanje, da bi se moral svet bati Rusije, so družbeno sprejemljive oblike individualne samopotrditev zaradi njihove vpletenosti v neo-cesarsko moč države.
Zastrupitev s kolektivnim nasiljem, njegova banalnost in degradacija vrednosti človeškega življenja bodo na dolgi rok ostali resen socialni problem. Obsežen dotok orožja in ranjenih veteranov iz Ukrajine jih bo le še poslabšal, kar grozi brez primere od 90. let 20. Trivializacija sovražnega govora, uporaba histerične hiperbole s propagando je sčasoma pripeljala do resne erozije jezika kot orodja za ustrezen opis sveta in do dvomov o samo možnosti obstoja objektivne resnice.
Prav tako je zaskrbljujoče, da je v vojnih razmerah tradicionalno neupoštevanje človeškega življenja Rusije postalo odprt kult smrti, ki ga spodbuja državni aparat.
Smrt za domovino je predstavljena kot zaželena alternativa revnemu, nesmiselnemu in brezupnemu življenju (Vladimir Putin in njegovi vodilni propagandisti, kot je Vladimir Solovyov, so se prepustili takšnemu predlogu; takšno sporočilo vsebuje tudi socialno oglaševanje s pozivanjem ljudi, naj gredo na fronto). Ne glede na to, kako in kdaj se vojna konča, bodo njene dolgoročne družbene posledice za rusko prebivalstvo zelo katastrofalne.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Młot Wagnera
