Med študijem v šolskih letih punih vojn med Rimom in Kartujo v III-II stoletjih pred našim štetjem je avtor teh vrstic običajno imel veliko več sočutja s kartuginsko stranjo. Morda zato, ker je izgubila, ali pa zaradi izjemnega Hannibala. V vlogi glavnega antijunaka so rimskega politika in oratorja Marcusa Portiusa Cata Starejšega dojemali s svojo znamenito frazo “Kartuzija je treba uničiti” (latinsko: Carthage). Carthago delenda est). Pri 12 letih so se skoraj solze dobro raztrgale, ko so brali opise, kako kruti Rimljani ujamejo in uničijo nekoč mogočno in cvetoče mesto. In tudi takrat so simbolično orli kosmiče in jih sejali s soljo, da bi bil ta kraj vedno puščava.
Dojemanje teh dogodkov se je spremenilo v odraslosti, ko je prišlo do dojemanja, da ima Kartuža cesarske manire nič hujše od rimskih in da v teh vojnah ni bilo »dobrih« fantov. In če dodate malo domišljije in si nas predstavljate, Ukrajinci, na mestu Cato, in namesto Kartuže – Rusije, takoj želite registrirati peticijo v podporo ideji, da bi bilo treba kartužo-Rusijo uničiti.
Vse vzporedne točke imajo svoje meje in vsekakor vodijo v poenostavitve. Razmere v dvojci Med Rusijo in Ukrajino se očitno razlikujejo od Rima in Kartuže pred več kot dvema tisoč leti. Spor med slednjimi je bil neizogiben glede na njihovo željo po politični in kulturni širitvi v Sredozemlju. Samo eden je moral ostati in izkazalo se je, da je rim.
Z ukrajinskega vidika se konflikt z Rusijo ne bi smel zditi neizogiben, saj želimo razviti samo svojo državo in našo družbo, kot si želimo. In Rusija ne bi smela biti v tej enačbo. Toda Rusi mislijo drugače – v duhu “ali mi ali oni”. Neodvisno in evropsko Ukrajino dojemajo kot razsodbo o lastni vedi sveta, kjer bi morali biti ključni del “ruskega sveta”. Torej, če bi njihova voljo, usoda Kyiva in mnogih drugih mest počakala, če ne Kartuzijo, potem vsaj Mariupola.
Težko si je predstavljati ustrezno sožitje Rusije z Ukrajino, saj se pristopi Rusov k zgoraj opisanem ukrajinskemu vprašanju spreminjajo v obliki in ne v vsebini že več stoletij. Zakaj bi se ta trend nenadoma moral spremeniti? Zaradi Putinove odstranitve z oblasti? Ruska zgodovina nas uči, da bo prej ali slej enega carja/avtokrata/diktatorja zagotovo zamenjal drug. In v nekem trenutku začne združiti “ikonično Russkie zemli”, da bi zaščitil “rusko govoreče” in tako naprej. In ruska družba ni nobena, ki bi lahko (želi?) vplivala na tak potek dogodkov. Seveda obstajajo izjeme. In “dobri Rusi” obstajajo. To število je zanemarljivo, vpliv na notranje ruske procese pa še manjši. V Sodomi so bili tudi pravičenci, vendar to ni rešilo mesta.
Zakaj bi nenadoma ta zacasni krog ruske zgodovine moral prekiniti s smrtjo ali vsaj izgubo oblasti s strani Putina, ni jasno. Nenadoma se je v Rusiji pojavila močna demokratična civilna družba? Ne. Glavna alternativa Putinu danes – Alekseju Navalnyju – je vsekakor demokrat in ne imperial? Ne zgleda tako (čeprav je, sedeč v zaporu, spremenil “sendvič” retoriko v izjavo o tem, da je treba Ukrajini dati vsa zasedena ozemlja, tudi Krim). Se je spremenilo “globoko” rusko ljudstvo in zdaj ne iščejo “močne roke”, “reda” ali “velikane”, ampak reforme in demokratizacijo? Sodeč po odzivih Rusov na družbenih omrežjih na zadetek njihovih izstrelkov v ukrajinskih stanovanjskih stavbah ali ob upoštevanju motivov in vedenja ruske vojske – aniskilechka. Zadnje vprašanje je: zakaj bi morala biti potem Rusija prihodnosti drugačna, razen želje mnogih ljudi zunaj tega, da bi se zgodilo tako preprosto?
Tudi med najbolj zvestimi zahodnimi zastavnicami Ukrajine v tej vojni za naše preživetje je težko najti tiste, ki bi resno premislili o možnosti za preoblikovanje sedanje ruske države. Timothy Snyder v enem od intervjujev Dejal: “Če bi bil Ukrajinec, iskreno ne bi govoril o propadu Rusije. Mislim tudi, da Američani ne bi smeli govoriti o tem,” pravijo, usoda prihodnje Rusije bi morala biti odvisna od rusov samih.
Podobno stališče iz različnih razlogov izražajo številni drugi politiki, intelektualci, strokovnjaki. Nekateri se bojijo ruskega jedrskega orožja, drugi ne verjamejo v tako odločilen uspeh oboroženih sil Ukrajine na bojišču, nekdo drug trmasto poskuša najti “drugo” Rusijo in “druge” Ruse, da bi v tem videli nekaj evropskega v ničemer evropske skupnosti. Vendar je glavni in skupni razlog za vse, kot se zdi, ena stvar – nemožnost samo predstavljanja takšne temeljne spremembe v politični in gospodarski krajini.
Očitno ne govorimo o invaziji na rusko ozemlje – to je nesmiselno podjetje že od samega začetka. Govorimo o pripravljenosti na razmere, ko lahko pod pritiskom zunanjih okvar in notranjih zlomov Ruska federacija utrpela usodo ZSSR – umetnost.Rimmy razpada. Združene države amerike in zahod kot celota so si enkrat prizadevale ohraniti sovjetsko cesarstvo do konca in niso bile pripravljene na njegov propad. In potem, podlegajo lastnim iluzijam o »koncu zgodovine« in kratki demokratizaciji Rusije v začetku 90. let, do 24. februarja 2022, so bili prezrti skoraj vsi znaki, da se Rusija ne premika v smeri demokracije in človekovih pravic. Da ne bi ponovili napak pred tridesetimi leti, je za začetek vredno vzeli prvi, najtežji, korak – predstavljati si, da lahko propad Rusije postane realnost. In potem – imeti akcijski načrt za tak primer.
Zgodovina propada ZSSR je indikativna v enem vidiku. Vsi ključni geopolitični igralci tega niso želeli. Unija je bila tudi v času smrti država z ogromnim jedrskim arzenalom in ogromno vojsko (vendar brez diktatorja na glavi, ki je živela v vzporedni realnosti). In kljub vsemu je ZSSR izginila s svetovnega zemljevida pod pritiskom zgodovinskih, političnih, nacionalnih in gospodarskih procesov.
Ali obstajajo predpogoji za takšen razvoj dogodkov v sodobni Rusiji? Putinove moči se morda zdijo močne, centrifugalne težnje pa minimalne in komaj dojemljive. Toda propad več kot enega imperija je bil nenaden, celo v ruski zgodovini. Po dejstvu lahko govorite, kolikor vam je všeč logika februarska revolucija leta 1917 ali propad ZSSR leta 1991. Toda za sodobnike teh dogodkov je bilo vse to pogosto popolno presenečenje. V današnji Rusiji obstaja velika gospodarska neenakost med regijami, zanašanje Moskve na lokalne elite – na primer v Čečeniji – ki bodo zveste le, dokler se bo velikodušno financiranje iz prestolnice nadaljevalo. Čeprav obstajajo rudimentarna, vendar nacionalna gibanja. V ugodnih okoliščinah lahko hitro pridobijo zagon. Ne glede na to, kateri od teh ali drugih dejavnikov lahko igra ključno vlogo, se zdi, da to ni neuničljiv colos Ruske federacije.
Fikcija je preprosto fikcija. Vendar pa so včasih njeni avtorji v svojih napovedih in hipotezah bolj natančni kot specializirani strokovnjaki. V novi knjigi ukrajinskega pisatelja Maxa Kidruka “Kolonija” dogodki poteka sredi XXII stoletja. Rusija (zdaj bo v svetu tega znanstveno fantastičnega romana več kot stoletje ločevanje dobe knjige od naše, je minila skozi vrsto diktatur, od katerih ena obstaja v času dogodkov “Kolonije”, in celo izgubila številne ozemlja – Altai, Bashkortostan, Tatarstan. Ker pa je ohranila svoje jedro in veliko naravnih virov, je Rusija v tej različici prihodnosti ta, ki ostaja skoraj glavni nagajalec miru, ki si še enkrat prizadeva za “vstani iz kolen”. In najbolj zaželjene kos torte zanjo je seveda Ukrajina.
To je samo umetniška knjiga. A veliko več vere v tak scenarij kot v zgodbo o “drugačni”, demokratični Rusiji nekje in enkrat po Putinu. Če strokovnjaki pogosteje berejo starodavne klasike, bi se morda lahko izognili številnim težavam, tudi sedanji.
