V začetku tedna je Kremelj nenadoma spet začel govoriti o jedrski grožnji svetu. Poleg tega je bila ta grožnja tako ali tako razsežena. Sprva je Dimitrij Medvedjev, ki je po smrti Vladimirja Zhirinovskega trdno prevzel mesto glavnega kremeljskega »zlobnega policista«, dejal, da brez Rusije ne bo miru, saj ga »tako ne potrebujemo«. Poleg tega to ni bilo narejeno v običajni obliki. Telegramom-ustrahovanje in v članku za ugledno rusko publikacijo z ruskimi standardi “Izvestia”. Kar bi moralo poudarjati resnost namenov Rusije, da uporabi orožje strateškega odvlačevanja.
Nato je besedo sprejela tudi govorka ruskega ministrstva za zunanje zadeve Maria Zakharova. Vendar je sledila drugačni, že raztrgani poti – za jedrsko grožnjo je krivila Ukrajino. Ker je za razliko od medvedjevega članka govorilo o sovražniku, so tukaj kremeljski propagandisti dodali različne podrobnosti za realizem – imenovali so dve ukrajinski pristanišči, v katera naj bi prispeli zabojniki z radioaktivnimi snovmi, in tudi pojasnili, o katerem kemijskem elementu se govori. Opozorilo na spojlerja je glede Kalifornije-252. Očitno naj bi samo ime za Ruse simboliziralo vpletenost Združenih držav v tem primeru.
Takšne izjave – tako o jedrski apokalipsi kot o »umazani bombi« – v tej vojni niso nove. Lani jeseni se je Kremelj že zatekal k jedrski izsiljenosti Zahoda in jedrskemu pregonu Ukrajine. Potem to ni naredilo resnega vtisa. Voditelji zahodne koalicije so z ustreznimi izjavami hitro prenehali namige o jedrskem napadu na Ukrajino, Kitajska pa ni marala razmer z možnim začetkom jedrske vojne na evrazijski celini – ki je Peking v svojih “mirnih” 12 točkah ni pozabil omeniti niti februarja. In shoigujevih izjav in nadležnih klicev s “informacijami” o ukrajinski “umazani bombi” nihče ni jemal resno.
Ker so bili poraženi v tem jedrskem blefu, so ruske oblasti nekaj časa pozabile na to. Poleg tega je Ukrajina v tem času vstopila v zimo, tako da je bilo čudovito (vsaj novembra se je zdelo tako; zdaj vemo, da to ni tako) način vplivanja na netransigentni Kijev – udari na energetsko infrastrukturo. Toda zdaj je Kremelj ponovno izpostavil to temo. Zakaj?
Prvič, kot je bilo že omenjeno v prejšnjem odstavku, načrt za uničenje ukrajinske energetske infrastrukture z vsemi ustreznimi posledicami (pomnožitev, nenaseljen kraji, novi milijoni migrantov), ni uspel. Naša država je preživela najtežjo zimo v svoji zgodovini, in preživela, odkrito povedano, z “malo krvi”. Ugasnjenje svetlobe za največ 2-3 dni v primerjavi z napovedano apokalipso je precej razumna cena.
Drugič, kljub bravuram Vladimirja Putina, ki jih je dal med govorom namestnikoma Zvezne skupščine Ruske federacije, razmere v gospodarstvu agresorske države še zdaleč niso stabilne. Prvi dan marca je rublj padel na najnižjo točko v zadnjih 10 mesecih – in to je za vsa titanska prizadevanja Centralne banke pod vodstvom Elvire Nabiullina, ene najbolj domotožnih (in s tem najbolj nevarnih) v kremeljski eliti. Potem – le propad, kot je bil na samem začetku vojne – vendar brez možnosti okrevanja, saj se rezerve Rusije zaradi nadaljevanja vojne hitro topijo. In ne edini Sveža analiza specializirane publikacije Bloomberg kaže, da ima Putin pred nami zelo težke mesece. Kremeljski diktator nima izhoda iz tega v svetlobo – ali vsaj ne tako črno – prihodnost.
V teaterju operacij Rusi niso nič boljši. Bakhmut se še vedno odpori in zahodno ofenzivno orožje, ki ga vodijo tanki. Leopard 2, začne prihajati v Ukrajino. V kongresu ZDA, kot pišejo lokalni mediji, narašča pritisk na Belo hišo, da oboroženim silam zagotovi letala F-16. In le leni ne govori več o spomladanski protioffenzivi Ukrajine.
Imenovanje poveljnika ruskega generalštaba Valerija Gerasimova za poveljnika okupacijskega kontingenta se je spremenilo v ogromno katastrofo za Ruse v bližini Vuhledarja – kjer je v največji tankovski bitki velike rusko-ukrajinske vojne agresorska država izgubila najmanj 130 oklepnih vozil. Ne govori se o uničeni 155. marinski brigadi.
Vojaški neuspehi skupaj s kumulativnim učinkom sankcij, ki se poleg tega vse bolj zaoživajo, pokrivajo vse več sektorjev ruskega gospodarstva, odvzemo Vladimirju Putinu glavno stvar – čas. Zdaj je ura, ki je, kot se zdi, preštela zadnje tedne ali celo dni za Ukrajino, začela igrati proti pobudnik vojne. Zavedamo se tega, na Zahodu, kot da se posmehuje, spominjajo, da so koalicijske države dejansko dodelile droben delež svojih sredstev za pomoč Ukrajini. Še vedno imajo prostor za rast.
A Rossyi – nikjer. Tudi lastne rakete in iranski kamikaze droni, kot se je izkazalo, imajo sposobnost, da končajo. In Kitajsko je treba še prepričati, da zagotovi potrebno orožje. ZDA so že dokazale, da se besede o resnih posledicah ne mečejo na veter. 7. februarja lani, 17 dni pred invazijo, je Joe Biden dejal, da če bo Rusija začela ofenzivo, bo Nord Stream 2 prenehal obstajati. Minilo je leto dni – in nihče se ne spomni tega plinovoda, ki se je Kremlju zdelo tako priročno, da je vrgel energetsko zanko okoli evropskega vratu.
Mimogrede, slučajno ali ne, ampak nekaj dni po tem, ko je Peking napovedal “12 točk mirovnega načrta”, ki so pravzaprav predlog Zahoda, da ukrajino preda Putinu, – The Wall Street Journal, V zvezi z zvezno vlado ZDA piše o uhajanju iz laboratorija (kitajska, zlovešča stvar) kot o vzroku za koronavirusno pandemijo. Lahko si je predstavljati odziv sveta, vključno s sodnim, na te informacije, če prejme bolj ali manj pravo potrditev. Ali to ni nekakšno opozorilo srednjemu kraljestvu?
Toda tudi če zavrnemo takšne teorije pol-zarote, je lahko samo gospodarska vojna dovolj, da ukrotimo kitajskega zmaja. Moč in vpliv avtoritarnih režimov, kot kaže zgodovina z Rusijo, je bila močno precenjena. Celo Nemčija, glavna plinska nasprotna stranka v Kremlju v Evropski uniji, ki je sama prepoznala zapletenost razmer z uvozom plina, je svojo pozornost uspešno preusmerila na druge dobavitelje in preživela to zimo brez resnih težav.
Konec zime je Kremelj odkril, da sta vse svoje adute prekinila Zahod in celo Ukrajina. In razglasiti splošno mobilizacijo – torej uporabiti edini vir, ki je še vedno na voljo in ni odvisen od sankcijskih pritiskov Združenih držav in zajcev – se je Putin bal napovedati.
Zato se je izkazalo, da Kremelj nima druge izbire, kot da ponovno opomni možnost jedrskega ustrahovanja. Jedrske bombe, ki so bile sredi prejšnjega stoletja ustvarjene kot orožje strateškega odvlačevanja, so postale simbol strateške nemoči Za Rusijo. In celo Putin jih lahko uporabi le za brezplodno ustrahovanje svojih sovražnikov – saj Kitajska prav tako nasprotuje resnični uporabi jedrskega orožja, katerega položaj Rusija preprosto ne more, kot da upošteva. Tudi po drugi nesreči tanka in z dolarjem za 150.
