Naslednja podelitev nagrad Akademije za filmsko umetnost in znanost, bolj znana kot Oskar, je povzročila nasilno reakcijo v ukrajinski družbi. Poleg tega sta bila kar dva razloga za ogorčenje. Prvič, predsedniku Volodymyru Zelenskyyju je bila spet zavrnjena priložnost, da bi govoril na slovesnosti kot lani. Drugič, oskarja za najboljši dokumentarec je dobil trak z zrecnim imenom “Navalny”. In to kljub dejstvu, da je seznam dominantnih vključeval dokumentarec “Hiša iskanih”, s katerim je Ukrajina neposredno povezana.
Prvi (po kronologiji) sprožilec je imel večji vpliv ne toliko na družbo kot na oblasti. Tako se je zunanji minister Kuleba z jeznim tiradom, ki je organizatorje oskarja obtozil hinavščine, razločno razločno. Zunanji minister je zavrnil Zelenskyja kot hinavščino skupaj z oskarjem za najboljši tuji film nemškemu filmu “Na zahodni fronti nespremenjen”. Pravijo, da podpirate proti vojno temo z eno roko, z drugo pa ne dovolite, da predsednik države, ki je bojna z napadalcem, spregovori.
Drugi je razburjen množično politiziran Ukrajinec. Ameriška filmska akademija ni bila obtožena antiukrajinsko stališče, proruske pripovedi in dejanska podpora Navalnyjevemu položaju “Krim-sendvič”. Celo meme so se pojavile takoj, odkrito povedano, včasih precej duhovite – zlasti, da so Američani z zavračanjem juda (Zelenskyja) nagrajevali ksenofobično in nacionalistično (Navalny, kot glavni lik istega filma)…
Skratka, Ukrajina tradicionalno gori s ognjenim ognjem jeze in željo po pravičnosti – v smislu pojma “pravičnost”, ki se ga drži. Zakaj se je zgodilo, da so Ukrajinci, od navadnih uporabnikov družbenih omrežij in do člana kabineta ministrov, banalno prireditev iz kinematografskega življenja jemali tako resno, tudi na nasprotnem koncu sveta?
V preteklem letu je Ukrajina doživela nepričakovane spremembe svojega položaja na svetovni šahovski tabli. Čutil sem – in v tem času se mi je, kot se zdi, že uspelo navaditi. Naša država, njeni predstavniki so postali zelo priljubljeni na Zahodu. Potem ko so politične elite evroatlantske civilizacije dosegle soglasje o podpori Ukrajini v vojni proti Rusiji (in deloma pred tem), je govorjenje o nas na pozitiven način postalo skoraj pravilo dobre oblike.
Ukrajina podpira in ne samo na politični ravni, tudi na tem področju na prvem mestu. Oglejte si seznam sestankov/pogajanj predsednika med vojno – v tem boste našli veliko kulturnih in javnih osebnosti, da ne omenim politikov. Ukrajini se dajo komplimenti glede vojne in napredka (realnega ali ne) v evroatlantskem povezovanju.
Ukrajini in svojim predstavnikom se podeljujejo različne nagrade – od muzikala “Eurovision” do Nobelove nagrade za mir. Ne, vse te primere ne nalaga nujno le politični program. Trikrat so zmagale enake Ukrajinke na Euroviji, ali bolje tako Ukrajinke – in vsaj prva zmaga sploh ni imela politične podlage. In, na primer, Nobelova nagrada za književnost po logiki “Ukrajinci dobijo vse samo zato, ker se, tako nesrečni, borijo z raztresenim ruskim medvedom” – nominiran ukrajinski pisatelj Serhiy Zhadan ni prejel. Vendar je nesmiselno zanikati vpliv vsega, kar se je zgodilo Ukrajini po 24. februarju 2022, na odnos do naše države in naših državljanov v zahodnem svetu.
To je povzročilo val ogorčenja med Ukrajinci – tako navadnimi državljani kot uradniki. Tako kot je, smo si mi – herojski Ukrajinci, ki se tu borimo ne samo za svojo neodvisnost, ampak tudi za celoten zahodni svet (in take izjave slišijo ukrajinske oblasti, začenša z Zelenskyjem), si drznejo zavrniti. Poleg tega so bili celo nasprotniki opozicije, vsaj glavne opozicijske stranke EU, ogorčeni nad predsednikovim zavrnitevm. Razumeli se bomo tukaj, toda v zunanjem prostoru bodite prijazni do nas.
Zgodba o filmu “Navalny”, po eni strani, menda ne govori o tem, v resnici pa je tu jasno vidna tudi ista pripoved. Na primer, kako lahko podeliš nagrado za film o nekom, ki nas je užalil, zlasti s stavkom, da “Krim ni sendvič”?
V psihiatrični bolezni je že dolgo znana tako redka bolezen, kot je “Jeruzalemski sindrom”. Ta sindrom se pojavlja pri nekaterih turistih/romarjih, ki obiskujejo Jeruzalem, pravzaprav svetnike za vse tri večje abrahamske vere (islam, krščanstvo in judovstvo). Ljudje, ki jih zajema ta sindrom, se začnejo smatrati za mesijo, se ustrezno obnašajo, dajo določene izjave in se celo oblačijo v slogu, na primer, krščanskih idej o Jezusu Kristusu. In kar je najpomembnejše – ti ljudje se precej resno začnejo smatrati za središče vesolja. No, kako sem lahko isti mesija, ki je rešiti vse vas, grešnike, pred geenami ognja!
Ukrajincem se dogaja nekaj podobnega. Seveda ni mogoče reči, da je ta, relativno rečeno, “Kyiv sindrom” enakopravno pokrival del naše družbe in politike. Ne, Ukrajinci se borijo, borijo pogumno in kažejo neverjetne rezultate proti eni od, če ne najmočnejših, potem najbolj množične vojske na svetu zagotovo. Ne pozabite pa na retoriko tako nacionalnih organov kot ukrajinske družbe.
Tukaj imate številne obtožbe proti Zahodu, ki bodisi daje Ukrajini malo orožja ali pa sploh ne pomaga (najbolj vroče glave so celo dosegle to logiko). In neskončna družbena omrežja flash mobs – bodisi s slogani “Zapri nebo”, nato z leopard oblači. Seveda, z vsemi slabostmi kolektivnega Zahoda (ki je dejansko daleč od homogenih, tudi znotraj Evropske unije, kaj šele širšega pokrivanja tega mandata) na začetku vojne, je pomoč evroatlantske skupnosti – in ne le vojske, mimogrede, čeprav je predvsem – ta, ki nam omogoča, da še vedno izvajamo bolj ali manj uspešno obrambo in celo protinapad. In letos smo dobili toliko orožja, kot nismo pričakovali, sankcije, ne glede na to, kaj pravijo o njih, pa počnejo svoje delo, kar nakažejo razmere v ruskem gospodarstvu.
In na odločitev Nemčije, da dovoli prenos “leopardov” v Ukrajino (pa tudi za zagotavljanje lastnih tankov), seveda niso vplivale zapeljive fotografije Ukrajink v leopardskih oblekah in oblekah, temveč pogajanja na najvišji ravni in spremembe – tako osebja kot mentalne – v sedanjih nemških oblasteh. In, če odkrito povem, je glavni značaj civiliziranega sveta, ki se je zbral, zbral in obljublja, da bo vodil to protirussko koalicijo do zmage Ukrajine, predsednik – vendar ne Ukrajine, ampak Združenih držav Amerike. Položaj Joeja Bidena je postal ključen v današnji zgodovini. In brez podpore Bele hiše Ukrajina ne bi imela majhnega deleža od tega, kar je prejela – na vojaški, humanitarni, diplomatski in drugi fronti.
Toda Ukrajinci med letom vojne niso samo dozoreli, bili so prepričani v svoje sposobnosti. Verjeli so tudi, da se ves svet vrti okoli Ukrajine. Da je središče svetovnega interesa – tako politične kot socio-kulturne – naša država. Čeprav v resnici to še zdaleč ni tako. Tako sedanje velesila, Združene države kot Kitajska, na primer očitno menijo, da sta Kitajska in Združene države glavna grožnja. Ampak ne Rusija. In za ves pomen ukrajinskega primera za svetovno stabilnost je zgodba s Tajvanom veliko, veliko pomembnejša za Washington. Zato ima Taipei, ki ni član Nata, resnično (in ne deklarantno, ampak la “Budimpešta memorandum”) podporo Washingtonu – in Kijevu, kljub vsem obljubam, da bodo v vojni do zmage podprli, zaenkrat le zagotovila, da se boste nekega dne pridružili Natu. Zagotovila so, mimogrede, samo od predstavnikov Demokratske stranke, zato se lahko v primeru spremembe oblasti v Beli hiši in Kapitolu, zlasti ne samo republikanca, ampak pro-Trumpa, razmere dramatično spremenijo. In s Tajvanom to ne bo delovalo, saj obstajajo ustrezne pravne obveznosti. (Da ne omenjam pomena Republike Kitajske, kot se Tajvan še vedno imenuje, za svetovno gospodarstvo.)
V zgodbi o filmu “Navalny” je podobna situacija. Takoj se bomo strinjali, da verjamemo, da je bila nagrada filma dejansko predstavljena iz političnih razlogov, saj je malo verjetno, da so ga mnogi Ukrajinci videli, zato nima smisla razpravljati o dejanski umetniški vrednosti filma. Torej, kjer ukrajinci lahko dobro razmislijo o tem koraku protiukrajinsko in pro-rusko, logika Američanov je lahko popolnoma nasprotna.
Ker je Navalny negativen lik v sedanji geopolitični krizi le, če jo pogledaš iz ukrajinskega stolpa. Če se dvignete višje in pogledate Navalnyjevega človeka z vidika Zahoda, se izkaže, da je to alternativa Putinovem režimu. Alternativa je po eni strani precej znana in vplivna – vsaj na ravni priljubljenosti med ruskimi državljani – da bi še dodatno stresla kremeljsko navpično moč in oslabila njen vpliv znotraj Rusije. Po drugi strani pa je to tudi precej močan sprožilec za Vladimirja Putina osebno. V nasprotnem primeru ne bi bilo popolne prepovedi niti nevtralnega omenjanja imena “Navalny” v nadzorovanih (torej skoraj vseh) medijih Rusije, ne bi bilo kazenskega pregona in obsodbe. Ne nekdanji oligarh in zek Mikhail Khodorkovsky, niti že dolgo trajajoč opozicijski vodja Grigorij Yavlinsky – ne povzroča nobene takšne reakcije. Do nedavnega je yablinsky’s Yablok celo smel teči (brez uspeha, ampak samo dejstvo) za Državno dumo, na lokalni ravni je bilo več kot 250 namestnikov v Yavlinsky’s party samo v Moskvi in Sankt Peterburgu samo leta 2021.
In Navalny je politična sila ima vse to po določenem trenutku (verjetno na moskovskih županskih volitvah 2013, kjer je skoraj končal v prijateljuv turneji z “samorog” Sergej Sobyanin) ni dovoljeno. To pomeni, da je na ta značaj neustrezen odziv Kremlja. Zato bo zmaga priimka “Navalny” na najbolj priljubljenem filmskem dogodku na svetu zadela Putina veliko težje kot film o “nekaterih ukrajinskih otrocih”, ki jih sploh ne opazi.
Toda to je, če situacijo ocenimo s globalnega vidika. V ukrajinsko-centricnem svetu, ki so si ga ukrajinski politiki in državljani zgradili sami, vse izgleda povsem drugače. In zato so zaradi tega “kijevskega sindroma” naši rojaki od ministra do povprečnega prispevajočega k Facebook – tako nasilno in živčno reagirajo na tokratne oskarje.
In to ne bi bilo nič takega, če ne bi bilo konca vojne, ki bi prej ali slej prišla. Poleg tega je najverjetneje pogojno pozitiven rezultat za nas. Ukrajina bo torej po koncu vojne izginila z naslovnic svetovnih medijev, z dnevnega reda evropskih in ameriških politikov (in dobro je, če se nam uspe pridružiti EU in Natu, ali pa vsaj dobiti nekaj “tajvanskih” ali “švedsko-finskih” varnostnih jamstev zahodnih jedrskih sili). To bo popolnoma logičen proces.
Kosovo, na primer, zaradi varnosti, katere oborožene sile držav članic Nata so izvedle operacijo bombardiranja vojaških objektov v Jugoslaviji, ni le članica Evropske unije ali Severnoatlantskega zavezništva, ampak je še ni prepoznal niti ves zahodni svet. Kar pet držav EU – Grčija, Španija, Ciper, Romunija in Slovaška – ni priznalo neodvisnosti tega državne entitete od Srbije. Celo Hrvaška, ki je, čeprav ne tako odprto kot Kosovo ali zdaj Ukrajina, v boju za neodvisnost od Beograda podprla Zahod, je leta 2013 postala članica Evropske unije in šele letos vstopila v schengensko območje.
Ukrajinci, ki so na eni strani vajeni verjeti različnim političnim šarlatanom, po drugi strani pa, verjamejo v svojo “mesijansko” vlogo v sedanjem svetu, lahko dobijo zelo boleč udarec. Zato se je vredno čim prej sneti z neba na zemljo. In da bi se naučili oceniti, kaj se dogaja na svetu, ne samo s stališča »Mi smo tukaj glavni, vsi smo krivi – in potem takoj.« Sicer se bo streznitev, ki bo prej ali slej prišla, spremenila v hud mačka.
