Med vojno je vsa pozornost družbe usmerjena v aktualna vprašanja, od katerih je glavno doseganje zmage. Zdaj je težko napovedati, kdaj bo in kakšna bo njegova oblika. Kljub temu bomo poskušali preiti v prihodnost, v kateri je Ukrajina že premagala ruskega napadalca. Kaj se bo zgodilo potem? Kakšna bo Ukrajina po zmagi? Na kakšen način se bo razvila? Ali se bo lahko znebila zlobne poti korupcije in se hitro posodobila? Bo še naprej spremljala inercijo po stari troddenski poti, ki ji je sledila do 24. februarja 2022?
Marca je bil v ukrajinski strokovni skupnosti velik odsetek posledica članek predavatelj na Kyiv-Mohyla poslovni šoli Valery Pekar “Zmagati v vojni, izgubiti mir: inercialni scenarij.” V tem avtorju izraža mnenje, ki ni zelo priljubljeno v širokem krogu družbe: po zmagi ima Ukrajina vse možnosti, da se ne posodobi, temveč da se še naprej giblje v okviru trenda, ki se ga premika od omejevanja neodvisnosti. To je z ohranjanjem koruptivnega sistema, prevlado oligarhije, za nazaj šibkega gospodarstva, neučinkovitih državnih institucij in dolgoročnih reform. Avtor meni, da po zmagi obstaja veliko tveganje, da oblasti ne bodo želele spremeniti države in pravil igre v tej igri. In potem se spet začne igrati tako imenovani inercialni scenarij.
Za izvajanje alternativnih razvojnih scenarijev je potrebna pot iz območja udobja, odločilne reforme in razčlenitve koruptivnih institucij in modelov. Inercialni scenarij je prirocen v tem, da organom omogoča, da se ne potrudijo veliko. Da bi se pojavile reforme namesto same reforme. Ne spreminjati sistema, ampak ga podrediti lastnim interesom. Žal imajo ukrajinske politične elite obsežne izkušnje s takšnimi dejavnostmi. To pomeni: nevarnost inercialnega scenarija za Ukrajino po zmagi je res resna.
Pravzaprav je celotna zgodovina Ukrajine od omejenega osamosvojitve zgodovina gibanja države z inercijo. To ni bil stalni enosmerni promet na eni avtocesti. Občasno so se poskušali premagati trend in preiti na drugo vrsto razvoja. V nekaterih primerih je bilo mogoče uvesti nekaj progresivnih sprememb. Toda njihova količina, žal, ni šla v kakovost. Za inercijo razvoja in trenda, ki segata nazaj v postsovjetsko obdobje, se je izkazalo, da sta močnejša tudi od šaljivecev v obliki dveh revolucij in zunanje vojaške agresije.
Leta 1991 so se Ukrajinci zavedli na pot inercialnega scenarija in zavrnili idejo o radikalnih reformah in razvoju nacionalne države. Široki deli družbe so zaupali prihodnost države, ki je pravkar ponovno osamosvojila, predstavnikom stare nomenklature. Medtem ko se je večina držav nekdanjega socialističnega taborišča odporno poslovila od preteklosti in se preselila v novo vrsto razvoja, so Ukrajini še naprej vladale ilustrirane elite. Posledice te izbire niso bile dolge. Evolucijo ukrajinskih linij in držav srednje in vzhodne Evrope so se v daljnih 90-tih letih razšle. Zgodovina naše države do leta 2004 je počasna postopna preobrazba sovjetskega modela kolonialne psevdodržavnosti v oligarhično-pokvarjen model. Ta pot je postala možna zaradi šibkosti nacionalne politične elite in politične nespretnosti večine Ukrajincev. Žal se to pogosto dogaja z državami, ki so že dolgo prikrajšane za neodvisnost. Posledice kolonialne vladavine Moskve, genocid ukrajinskega naroda in politika popolne rusifikacije so pustili pregloboko brazgotino. Če bi se Ukrajina po letu 1991 takoj poslovila od preteklosti in se pridružila zahodnem svetu, bi bil to pravi svetovni pojav. Toda inercialni scenarij, ki je državo razvil po 1991, ni bil stavek. Pot razvoja države je težka, vendar se je mogoče spremeniti. In Ukrajinci so imeli to priložnost.
Leta 2004 je gladek inercialni potek dogodkov zmotila Oranžna revolucija. Kot se je nenadoma izkazalo, mnogi Ukrajinci niso bili navdušeni nad vektorjem razvoja, ki so ga oblasti izbrale. Oranžna revolucija je bila pomemben dogodek začetka XXI stoletja ne le v Ukrajini, ampak tudi v Evropi in celotnem svetu. Glede na trenutne izzive je njegova lestvica videti nekoliko omajano. A ne pozabimo: množična civilna dejanja neposlušnosti se redko zgodijo v svetu, v katerem že dolgo sodeluje na milijone ljudi. In ki jih je združila iskrena želja po preoblikovanju lastne države. Revolucije so “črni plavuti”, ki so sposobni iz prejšnjega modela gibanja izvleči državo in jo premakniti na drugo pot razvoja. Vendar v našem primeru ni delovalo. Zagon oranžne revolucije ni bil dovolj za premagovanje inercialnega scenarija. Toda devet let kasneje nam je zgodovina dala novo priložnost.
Po zmagi revolucije dostojanstva se je veliko govorilo, da država nikoli več ne bo enaka kot pred dogodki 2013-2014. Pravijo, da po preliti krvi na Maidan, po smrti junakov nebeško sto, radikalna reforma države članice že neizogibne. To ne pomeni, da po 2014 v državi ni bilo nobenih preobrazb. Kljub temu niso bili dovolj, da bi se končno udali od inercialnega koruptivnega modela državosti, ki je podobno modelu latinskoameriških držav. Sistemska korupcija v Ukrajini se je izkazala za preveč neznosno. Okužila je ne le stare organe kazenskega pregona, carine in sodišča, ampak tudi na novo ustvarjene protikorupcijske strukture. Tudi sistem oligarhičnih klanov ni izginil nikjer in na splošno ni preveč izgubil vpliva v Ukrajini po 2014. Številni predstavniki ukrajinskih oblasti na različnih ravneh niso bili imuni na korupcijske skušnjave. Niti lustracija niti prihod popolnoma novih oseb v organe upravljanja niso pomagali.
Ruska agresija, ki se je začela leta 2014, bi morala biti dodaten zagon za ukrajinske državne politične elite. Navsezadnje je najboljši način, da se zaščitite pred sosedom, ki vas želi uničiti, zgraditi močne oborožene sile, močno gospodarstvo in učinkovit model upravljanja, kjer je korupcija čim bolj zmanjšana. Imeti bližnjega soseda, ki te želi uničiti, ni razlog, da se otrpneš od grozote ali kradeš kot pred koncem sveta. Nasprotno, to je zelo resna spodbuda za hitro razvoj in rast. Znebite se starih neučinkovitih modelov, posodobite. To je edini način, da se obdržiš in premagaš sovražnika. Žal niti smrtna nevarnost v bližini ni bila dovolj za Ukrajino, da bi se preselila na nov tir razvoja države.
Ko opazujete korupcijske škandale na različnih področjih, ki se pojavljajo tudi sredi vseobsegajoče agresije, se zavedate, da je Ukrajina še vedno v ujetništvu inercialnega modela razvoja, ki je bil določen leta 1991. Ta nazajni model delovanja države je tako trdno zakoreninjena v nas, da niti dve revoluciji in zunanja vojaška invazija ni bila dovolj, da bi jo razgradil. Zato ni zaman, da imajo številni intelektualci razumno vprašanje: ali se bo Ukrajina še naprej razvijala z inercijo tudi po zmagi nad ruskimi zavojevalci?
Ruta razvoja v okviru izbranega modela je pogost pojav v zgodovini. Vstop v klub uspešnih in zelo razvitih ni lahko. In večina držav na svetu na splošno ni bila zmožna premagati inercie in obstoječih trendov za skok na drugo raven. Vendar si vse države ne morejo privoščiti razkošja neučinkovitega delovanja z neučinkovitimi kleptokratskih institucijami in visoke strpnosti do korupcije. Malo verjetno je, da bi Izrael ali Južna Koreja lahko ohranila svojo neodvisnost in pokazala primere regionalnega vodenja, če bi njihove vlade delovale podobno kot večina latinskoameriških ali afriških držav. Tu prevladuje ne le naravna želja po življenju v državi z visoko stopnjo razvoja in pravne pravičnosti, ampak tudi potrebe po preživetju. V Afriki ali Latinski Ameriki ste lahko pokvarjena in klanska država, ne da bi vas preveč skrbela varnost. Če pa so sosedje v bližini, ki so pripravljeni odpraviti vašo neodvisnost, vas vprašanje ohranjanja držvnosti sili, da iščete alternativne načine za preživetje in preseganje običajnih modelov.
Scenarij inercialnega razvoja ni samo škodljiv za Ukrajino. Prav tako je zelo nevaren in je na robu samomora. Je pa povsem resnična tudi po zmagi. Skorumpirani klanski sistem v Ukrajini je večkrat pokazal primere svoje inventivno vitalnosti in ponujal skušnjave, ki se jim mnogi niso mogli upreti. To je treba imeti v mislih, ko pride čas po zmagi.
