Ukrajinci že več kot leto dni živijo v polni vojni in se soočajo z različnimi težavami, strahovi in izgubami. Ena najbolj ranljivih kategorij so otroci, ki čutijo zelo subtilne vse, kar se dogaja okoli njih, vendar glede na starost in okoliščine, morda ne vedo, kako se soočiti s svojimi tesnobami.
Glasovi otrok je ena od organizacij, ki nudi brezplačno psihološko pomoč otrokom in njihovim staršem, ki so trpeli zaradi vojne. Obstajajo podružnice organizacije v več večjih mestih Ukrajine, zlasti v Kyiv, Lviv, Ivano-Frankivsk, Chernivtsi, Kryvyi Rih in Kharkiv.
s Polino Startsevo, psihologinjo v dobrodelni fundaciji Glasovi otrok, smo se pogovarjali o težavah, s katerih se otroci najpogosteje sprijaznijo, kako jih lahko starši podprejo, in v kakšnih primerih se je vredno obrniti na specialista.
***
Vaša fundacija deluje z otroki in starši, ki jih je vojna prizadela. Povejte nam, prosim, s kakšnimi situacijami se otroci najpogosteje soočajo?
Najpogostejši zahtevki za otroke se običajno nanašajo na povečano razburljivost, raven tesnobe in agresije. Veliko je vprašanj o dejstvu, da so se otroci začeli bolj boriti drug proti drugemu ali pa se spopadati s starši. To velja za mlajše otroke in starejše. Kar zadeva najstnike, je bolj mogoče, da imajo apatična država, zaklenejo v tisto, kar se jim zgodi, in zelo dobro je, ko imajo nekoga, s kom bi ga lahko delili, ko najdejo svojo skupino podobnoumnih ljudi.
Otroke motijo strahovi, obsedene misli in spomini na vojno. Tako je tako pri otrocih kot pri odraslih, vendar je bolj mogoče, da bodo otroci fantazirali in olepšali. Nekatere stvari v resnici niso tako strašljive, kot takrat, ko jih v domišljiji očarajo. Otroci so zelo aktivni, veliko se morajo premikati. Tako v skupinskih razredih kot v posameznem formatu pogosto opazimo tudi napetost napetosti, ki se v njih kopiči.
Najstniki so krivi sami sebe. Za svoje življenje se že počutijo bolj odgovorni in sanjarijo, da so odgovorni tudi za življenje nekoga drugega. Imajo povečano raven odgovornosti in lahko se krivijo za nekaj.
Pri kakšnih letih bi morali začeti govoriti z otroki o vojni in kako to narediti pravilno?
Treba je govoriti neposredno in pošteno, vendar je odvisno od starosti otroka, s kakšnimi besedami. Če je otrok predšolske starosti, potem morajo biti to nekateri preprosti stavki. Lahko pojasnite, kaj je vojna, z uporabo primera pravljice, zgodbe, risanke. Treba je razložiti s preprostim primerom, da otrok razume, kaj se dogaja, tako da ve, da je nevarno, in razume, kako skrbeti zase v tej nevarnosti.
Najstarejšem otroku je mogoče povedati več. Mnogi otroci imajo v vojni starše, zato razumejo, kaj je vojna.
Kako je mogoče otroka podpreti, če nekdo iz družine služi? Kaj storiti v situaciji, ko oseba ne pride v stik za določen čas?
Ne obljubiti otroku nečesa, česar ne vemo zagotovo. Če ni povezave z osebo, je pomembno, da smo iskreni in povemo, da trenutno ne moremo vzpostaviti stika z očetom, ampak še naprej ohranjati upanje otrok. Če povem, da oče brani državo, da poudari pripravo, varnost, da ljudje, ki se vedo zaščititi, vzamejo, da služijo, da ima v bližini ljudi, ki ga podpirajo in naredijo vse, da pridejo v stik, se vrnejo domov… Delimo odgovornost, ker otrok ne more vplivati na to, kar se tam dogaja.
Včasih je napaka, ko sorodniki rečejo: “Oče te je šel zaščitit.” V tem primeru lahko otroci občutijo veliko odgovornosti, nato pa krivdo, če se kaj zgodi očetu. Otrok misli, da jo je oče šel zaščititi.
Rečemo, da je izbira papeža, da je hotel iti in braniti državo, da meni, da je njegova dolžnost, da se zna boriti, da ve, kaj počne, poleg njega pa so ljudje, ki ga lahko podpirajo in varujejo.
Kako naučiti otroke razumeti in nadzorovati svoja čustva?
Postopoma. Če so otroci majhni, potem lahko razložite z nekaj specifičnimi primeri. Kar se pa otrok sam čustvenega stanja, nauči ločiti med tem. Klicati strah z otrokom, če gre za strah, žalost – če je žalost. Starši morajo biti pripravljeni vklopiti in ne prezreti otrokovega stanja. “Vidim, da se ti nekaj dogaja, pogovorimo se o tem.”
Še ena napaka, ki jo starši včasih naredijo: mislijo, da če ne opazite stanja otroka ali če se ne osredotočite na dejstvo, da je otrok žalosten ali se česa boji, potem bo minilo. Če se bodo osredotočili na to, se bo ta država okrepila. To je napaka, saj je za otroka pomembno, da pomaga, da jo imenujemo nekaj besed. Potem otrok razhaja pretirano anksioznost.
Za otroke, igre, risba, komunikacija z vrstniki so dobra zdravila, način za zamotenost, stikalobiti pozoren na nekaj, biti sposoben izraziti občutke skozi igro ali risbo. Če ne vemo, kako se pogovarjati o čustvih z otroki, potem lahko o njih iz plastecina, rišemo, igramo.
Kako lahko starši razumejo, da otrok potrebuje pomoč psihologa? Na kaj je vredno biti pozoren?
Zame so to vse spremembe, ki so se zgodile pri otrokovem vedenju in ki niso utemeljene z nobenimi drugimi logičnimi dejavniki. Morda ne samo zaradi vojne. Če po stresnem dogodku ima otrok drugačen slog vedenja ali se pojavijo določeni simptomi. Zdaj veliko majhnih otrok začenja utihniti, imajo kompulzivna dejanja, ali starši so opazili, da se je otrok začel bati nečesa, vprašati več o nečem. To so že določeni markerji, na ki si jih lahko posvetiš in o tem vprašaš psihologa.
Delo z otrokom je vedno za delo s starši. Edina stvar je, da mladostnikov ni treba vedno neposredno vključiti svojih staršev. Sami pogosto delajo precej dobro, potem starši potrebujejo le soglasje za delo z otrokom.
Dandanes vsi odrasli ne razumejo, da se je normalno obrniti na psihologa. Kako otroku razložiti, kam gre, da ne bi bilo upora?
Najprej ne vodi otroka k psihologu z motivacijo, da je nekaj narobe z njim in greš to popraviti. Namesto tega bi moral obstajati tak timski pristop. Starši lahko rečejo, da jim je mar, da ima otrok določene strahove, in vedo, da se lahko z njimi ukvarjajo. Na terapiji imam majhne otroke, ki jim starši to drugače razlagajo. Na primer, da bo otrok zdaj imel govorno lekcijo in lahko pove vse, kar ga moti.
Otroku že na samem razložim več, kaj počnem, da ljudje pridejo na ta kraj, ki imajo določene težave bodisi v odnosih s starši, vrstniki, bodisi jih skrbijo nekateri strahovi in skrbi. Skupaj se odločimo, kako se bomo s tem soočili, da bodo naša življenja boljša. Treba je razložiti s preprostimi besedami, ne pa otroku povedati, da je to problem. Moramo ohraniti pozitivno osredotočenost.
Med polno invazijo vidimo številne primere, ko se otroci pridružijo prostovoljcem, prodajajo limonado, zberejo sredstva za Oborožene sile Ukrajine, obstajajo pa tudi otroci, ki so sami sebi zaklenjeni ali kažejo agresijo. Kaj storiti v takih primerih?
Poskusite več govoriti s tistimi otroci, ki zaprejo, biti bolj zainteresirani, vprašati, vključevati v igre z drugimi otroki, jih odpeljite na nekatere oddelke. Govorite lahko ne le o vojni, temveč tudi o drugih temah in s tem gradite zaupanje med odraslo osebo in otrokom. Običajno, ko so otroci zaprti, preprosto ne vedo, kdo lahko to pove, kdo bo zaščitnik ali pomočnik za njih.
Z otroki je treba govoriti iskreno in jih ne devalvtiran. Če otrok pravi, da je prestrašen, potem ne recite, da je to neumnost, ne bodite pozorni. Starši lahko to povejo iz položaja podpore, vendar te besede otroku ne jemljejo tesnobe. Treba se je bolj pridružiti otroku v tem, kar pravi, da se zanima za njegov strah.
Kar se pa otrok, ki so agresivni, tega vznemičevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga usmerimo v bolj konstruktivno smer, poučen skupaj z otroki načine, na katere se lahko razjezimo, da ne bi le koga premagali ali si škodovali. V zvezi s tem pomagajo tudi različni športni oddelki, pa tudi pouk pri psihologu, saj se otroci naučijo govoriti o jezi in jo pokazati.
Psihologi pogosto pravijo, da je za ljudi, ki jih je prizadela vojna, zlasti razseljenih oseb, pomembno ustvariti varno okolje. Na kakšen način lahko starši svojim otrokom dajo ta občutek varnosti?
Varnost je pogosto ustvarjena z občutkom stabilnosti, in to je ohranjanje določenega ritma življenja otroka. Če je pred polno invazijo otrok šel spat ob določenem času, potem se moramo truditi, da se tega režima. Če se je otrok udeležil katerega koli oddelka, ga poskusite najti na novem mestu ali pa jih zamenjajte z drugimi možnostmi. Vključite jo v komunikacijo z drugimi otroki, kjer se bodo počutili vključeni v družbo.
Prav tako je za otroke pomembno vsaj nekaj minimalnega načrtovanja, na primer za mesec dni. Za otroke, ki študirajo v šoli, starši pogosto načrtujejo, kaj se bo zgodilo, na primer med počitnicami. Ni treba obljubljati nekaj fantastičnega, ampak je vredno deliti določene načrte in biti zainteresiran za želje otroka.
Kako se soočiti z otrokom, ki je bil priča sovražnosti?
Starši morajo gledati nase in svoje otroke, če pride do sprememb. Lahko so radikalno pozitivne spremembe. Na primer, pred polno invazijo otrok ni želel študirati v šoli, ampak se je zgodil stresen dogodek in je začel dobro študirati, postal motiviran, odgovoren. Čeprav najpogosteje spremembe motijo starše na negativen način, otroci postanejo bolj agresivni ali komunikacija z drugimi je motena. Treba si je ogledati spremembe in po potrebi postavljati vprašanja: psihologa, strokovnjaka, osebo, ki lahko nekaj svetuje.
Pomembno je tudi, da se pogovorite z otrokom, iskati sposo skupajskupaj sestavila akcijski načrt. Pazite na otroka, ne izolite ga pred tem, kar počne eden od staršev. Otrok bi moral biti del načrta, ki ga družina gradi, in morda celo nekaj prinesti k temu načrtu.
Če je zaradi sovražnosti umrl starš ali družina, kako o tem povedati in podpreti otroka?
Če je eden od družinskih članov umrl, potem je vsekakor potrebno poročati. Vprašanje je v kakšnih besedah. Majhnemu otroku bo to lažje delati na primeru pravljic ali nekaterih zgodb, saj imajo majhni otroci malo mitičnega misli in jim včasih pomagajo mitska pojasnila. Na primer, da nas nekdo gleda z neba. Starejše otroke je treba pojasniti na bolj realen način, ne da bi opisali, kako se je to zgodilo, razen če otrok postavlja takšna vprašanja.
Bodite prepričani, da vključite otroka v obred slovo. To žal ni vedno mogoče, ker se vsa telesa ne vrnejo, ali pa jih ni mogoče najti. Ampak še vedno mora obstajati nekakšen poslovilni ritual. Lahko greš v cerkev, da sestaviš sneže, moliš, napišeš poslovilno pismo skupaj. Ne bodite stišni, da pokažete čustva poleg otroka. Ne jokajo vsi otroci le, ko izvejo nekaj slabih novic, obstajajo otroci, ki se začnejo obnašati agresivno – in to je tudi normalna reakcija, zanikanje tega, kar se je zgodilo. Reakcije so lahko drugačne, vendar je pomembno, da starši to sprejmejo, besede pa so lahko celo odvečne, pomembna pa sta prisotnost in objem.
Če starša umrla in otrok ostane pri sorodniku ali skrbniku, ki mu ni blizu. Kako zgraditi zaupanje med odraslim in otrokom v prihodnosti?
Pogosto preko psihologa. To je trenutek, ko otrok živi v žalosti in ta proces je lahko dolgotrajno, otrok lahko čuti tako odpor kot sosesko. Da bi bil ta proces za otroka čim bolj previden, saj sorodniki doživljajo žalost, je bolje, da se posvetujejo s specialistom.
Potrebno je ustvariti varno okolje za otroka in biti potrpežljiv. Otroci ne bodo z drugimi ljudmi enaki kot pri starših, zato je treba biti potrpežljiv in sprejeti različne manifestacije vedenja otroka, ki se lahko pojavijo.
Da bi starši pomagali svojim otrokom, morajo biti sami v viru…
To je načelo kisikove maske. Staršem nenehno razlagamo: če ne skrbite zase, prvič, otroci ne bodo videli nobenega primera, kako lahko poskrbite zase. Drugič, ne bo moč pomagati vašemu otroku, in to lahko oteže situacijo. To je taka motivacija, da pridejo v starševske skupine (ki delujejo v Fundaciji Glasovi otrok – ed.), psihoedukacije se dogaja tudi hkrati, to je, starši se naučijo, kaj reči poklicati s kakšnimi besedami, kako se pogovarjati z otroki, kako se ukvarjati s svojimi lastnimi izkušnjami. Starši si izmenjujejo tudi informacije med seboj, podpirajo drug drugega.
Želim oblikovati takšno sporočilo, da gre pri delu s psihologom za delo z zdravimi ljudmi, s njimi je vse v redu. To pomaga izboljšati kakovost življenja. Včasih, ko doživimo stresne dogodke, se naša zavest zoži in nimamo dostopa, da bi za sebe naredili kaj drugega. V takih trenutkih bo primerno posvetovati s specialistom. Včasih lahko celo samo pogled na življenje ali situacijo od zunaj ali nekatera posebna priporočila o tem, kaj storiti, lahko pospeši prilagajanje osebe na kraj, kjer zdaj živi, pomaga preživeti nekatera notranja stanja. Potem bo tam prostor, kjer bo človek lahko čutil kaj drugega kot žalost, jezo, strah. Dostop do veselja se malo odpre.
***
Če ima vaš otrok določene strahove ali tesnobe, ki so povezane z vojno, ali pa bi se radi pogovorili s psihologom, lahko pokličete na vročo linijo Fundacije Glasovi otrok (0800 210 106). Več informacij o podružnicah organizacije je na voljo na Stran.
V Ukrajini obstajajo različni psihološki podporni projekti, zlasti se lahko obrnete tudi na kontaktno linijo Nacionalnega psihološkega združenja (0-800-100-102).
