Naša junakinja – Signora Meloni
Zakaj razprava o pogajanjih z Rusijo nima nobenega smisla
Ta teden so Ukrajinci razmeroma nepričakovano odkrili, da je na najvišjih ravneh evropske politike strasten, dosleden in moder branilec Ukrajine. Bolj natančno, branilec, ker govorimo o predsedniku vlade Italije Georgeu Maloneu. Zakaj nepričakovano, ker smo se do nedavnega iskreno bali, da bo prišla na oblast.
Spomnimo, da je gospodja Meloni prevzela mesto predsednika vlade 22. oktobra 2022. Mesec dni prej je na volitvah v zgornji dom parlamenta zmagala koalicija desnos sredinske stranke, ki so jo sestavljale tri stranke – bratje Italije (pod vodstvom Malonija), Liga (ki jo vodi nekdanji notranji minister Matteo Salvini) Forward, Italija (ki jo vodi Silvio Berlusconi). Tako je George Maloney kot večinski vodja postal prva ženska v zgodovini države, ki je vodila vlado.
Mi, Ukrajinci, v tem času še nismo prenehali obtoževanje prejšnjega premiera – Maria Draghija. Izkazal se je za precej ugodnega za Ukrajino, pod njegovim vodstvom je Italija prenehala predstavljati problem pri uvedbi proti ruskih sankcij, nasprotno, spremenila v vneto podporo kaznovanja ruskega agresorja. Draghiju je uspelo prepričati politike o tem, da je treba Ukrajini nuditi vojaško pomoč, bolj bolje pa je.
In kaj smo takrat vedeli o Georgeu Malonu? Praktično nič. Kljub temu jim je uspelo spoznati še dva njena druga koalicijska partnerja. Desna populistka Matteo Salvini je veličastila Moskvo, večkrat obiskala Kremlja, fotografirala na Rdečem trgu, oblečena v majico s Putinovim portretom. Obstajajo visoki sumi, da so ga ruske oblasti finančno hranile. In da je Salvini tisti, ki je organiziral znošenje Draghijeve vlade po hčelju Kremlja.
Z Berlusconijem je na splošno vse jasno. Stari pokvarjen uradnik in libertine, Putinov prijatelj. Večkrat je prišel v Moskvo, dovolil, da ga pokvarijo ruski razkošji – lovi, prijatli, občudovanje, letovišča itd. In v zadnjem času, torej na višku rusko-ukrajinske vojne, sta Si Putin in Berlusconi izmenjala darila: italijanski Rus je škatla vina, tisti, kot so Alaverdi, pa škatla vodke. In sta si zaželela uspeh.
Navsezadnje že vemo, da so številne stranke s farno desno stranjo v Evropi pro-ruske. Nekdo je “nahranjen s Kremljem”, nekdo je samo uporaben idiot. Ker je stranka “Bratje Italije” daleč desno, je logično, da smo bili priori uvrščeni kot pro-Kremlin. In v skladu s tem, da signor Meloni – na “Putinove prijatelje”…
Vendar smo zelo hitro ugotovili, da se zelo motimo. Novi premier ni nadaljeval le prog, ki jih je začel Draghi, da bi se soočil z Rusijo in vojaško podporo Ukrajini, temveč jih je tudi bistveno okrepil. Da ji ni bilo tako lahko, smo se naučili iz svežega Video del zasedanja italijanske poslancev, na katerem je bilo razpravljano o vprašanju rusko-ukrajinske vojne in vojaške pomoči Ukrajini. George Maloney je kot leva hitel braniti Ukrajino. To so bile res tiste slavne italijanske strasti, izražene z artikulacijami in gestami. Hkrati je izjemno organsko združila čustvenost z razumstvom, tako jasno je naglase, da je ta relativno kratek govor lahko obravnavan kot primer kulture razprave.
Mislim, da ne bi bilo greh citirati tega fragmenta iz parlamentarne razprave. Začelo se je z dejstvom, da je namestnica levega populističnega “gibanja s 5 zvezdicami” Eliza Scutella dejala: “Ustavite se in začnite z nami diplomatsko pot. Za vas obstajajo revolverašni lobi, državljani in njihovi interesi za nas.” Meloni ji je odgovorila:
“Gospa Scutella nam je rekla, naj ‘nehamo’. Mislim, da je to treba povedati Putinu, dragi… Recimo bobu bob. Če prenehamo, bomo odobrili invazijo na Ukrajino. Nisem tako hinavska, da bi besedo “invazija” prikrila z besedo “mir”. Zato menim, da ne smemo odobriti invazije na Ukrajino. To ne pomeni, da ne bi smeli delati na mirovnem načrtu. Toda ali mislite, da mora Rusija, da bi začela pogajanja, ustaviti sovražnosti in umakniti čete z ozemlja Ukrajine? Ali mislite, da je treba spremeniti meje Ukrajine? Ali mislite, da bi morala Moskva dati ozemlja, ki jih zaseda, na katerih je imela “referendum o samoodločanju”, ali ne? Rad bi slišal odgovor, če smo resni glede miru. Drugače, ali ni nič drugega? kot propaganda na račun suverenega naroda, svobodnega naroda in mednarodnega prava, in to je neodgovorno!”.
Ali ni briljantno? Po tako zažganem nastopu je signor Meloni seveda postal naša junakinja.
Čeprav problem še vedno ostaja. Problem s tistimi zahodnimi politiki, ki verjamejo v možnost dialoga s Putinom, v možnosti za dvoranonahraniti vojaški konflikt z diplomatskimi sredstvi. Ne govorim o koristnih idiotih ali še bolj o tistih, ki so trenutno na “Kremljavi vaba”. Govorimo o spoštovanih politikih, intelektualcih, umetnikih, ki mislijo, da diplomatska pot ni le povsem resnična, ampak edina možna. Na primer predstavniki avstrijskega vodstva, estonski konservativci, trumpistični del republikanske stranke ZDA, Jürgen Habermas in drugi nemški intelektualci, ki redno pišejo pisma zvezni vladi, v kateri zahtevajo, da ustavi vojaško pomoč Ukrajini in začne dialog z Moskvo itd.
Ob nadaljevanju mnenja Georgieja Maloneyja želim vsem tem “pacifistom” zagotavljati, da pot pogajanj z Moskvo nikamor ne vodi. Kot je nekoč trdil Stepan Bandera: “Z m-lamyjem ni skupnega jezika.” Tu pa vprašanje ni le nesprejemnost Ukrajincev, da dajo koncesije agresorju. In dejstvo, da je kompromis načeloma nemogoči. Zakaj? Ker se je Rusija sama zagnala v mrtvo uto, ne le legitimacijo prisvajanja več regij Ukrajine, temveč je to prilogo vstavila tudi v svojo dolgo trpeče ustavo.
Nemški kremeljski politični znanstvenik Andreas Umland je na to temo zelo pravilno poudaril:
“Vladimir Putin in Vladimir Zelensky kot predsedniki svojih držav, poleg tega, jih njihovi narodi štejejo za “garancije” svojih ustav in so dolžni, da jih upoštevajo. Tudi če bi eden od vaju ali oba želel skleniti nekakšen ozemeljski kompromis, jim osnovni zakoni njihovih dveh držav izrecno prepovedujeta to. To pomeni, da je treba eno ali obe ustavi spremeniti, preden se odpeljejo vsebinska mirovna pogajanja. Vendar bo za to potrebna velika večina glasov v ustreznem parlamentu. To je vsaj težko v primeru Putinove Rusije in nerealno v primeru Ukrajine.”
O čem govoriti z Moskvo, če so bile tam ukrajinske dežele že jasno priznane kot “prvotno ruske” in so to priznanje celo legitimizirale na vseh ravneh. Ruski center za kartografijo je že v polnem zamahu z žigosom zemljevidov Ruske federacije, kjer ozemlje Rusije ne doseže le ukrajinskih ozemelj, ki še niso pod nadzorom Kijev, ne le tam, kjer so zasedena ozemlja, ampak tudi tista, na katera noga ruskega okupatorja ni nikoli stopila (in ne bo stopila). Na primer mesto Zaporozhye, celotno območje Zaporozhye in Kherson, navsezadnje, celoten Donbas.
No, če je z ruskimi imperiali vse jasno, je tu, kot pravijo, primer težak, potem je z zahodnimi primeri ideje o “ukrajinskih deželah v zameno za mir” situacija čudna. V smislu, da ne vidiš očitnih stvari. Ja, morda je Ottu von Bismarcku pomotoma pripisano, da je rekel “sporazume z Rusijo, ki niso vredni papirja, o katerem so napisani”. Mogoče. Toda zgodovina je večkrat dokazala, da je tako.
