Zaradi ruske agresije leta 2014 je Luhansk ostal brez največje znanstvene knjižnice, ki je tu obstajala od konca devetnajstega stoletja. Tedanja direktorica Iryna Rybyantseva, ki so ji okupatorji grozili, je iz knjižnice lahko pobrala dokumente in tesnjenja ter se evakuirala v Starobilsk. Že leta 2022, ko je bila knjižnica v celoti operativna, je usodo Irine Rybyantseve ponovila nova direktorica Svetlana Moiseeva. Zdaj je Območna univerzalna znanstvena knjižnica Luhansk ali, kot jo imenujejo njeni zaposleni, Luhansk OUNB, edina knjižna zbirka v regiji, ki še naprej deluje pri evakuaciji.
pogovarjali smo se s pr specialistom knjižnice in podpredsednico mladinskega oddelka Ukrajinske knjižnično društvo Anastasia Litashova o potujočem formatu dela in novih vlogah knjižničarjev.
Dvakrat brez doma
Luhansk Regionalna univerzalna znanstvena knjižnica je bila zaradi vojne dvakrat evakuirana. Iz Luhanska leta 2014 in iz Starobilska leta 2022. Obakrat je izgubila knjižna sredstva. Pred sedmimi leti se je ekipi pridružila filologinja Anastasia Litashova iz Starobilska in je bila vodja PR oddelka zbirke knjig.
“Naša trenutna ekipa je tvorna po 2014. V tem času sta direktor in njen namestnik zapustila Luhansk. Kasneje se je pridružilo še nekaj delavcev. Knjižnica ni delovala približno dve leti, nato pa sem leta 2016 po nesreči videla sporočilo sošolca, da so tam ljudje potrebovali ljudi. Poskušal sem,” pravi Anastazija.
Anastasia Litashova že sedem let dela v knjižnici (Foto Lugansk OUNB)
Brez knjižnih sredstev in sredstev se je knjižnica spremenila in postala kulturno-izobraževalna platforma Dobre knjižnice. Tu so bile organizirane zabave, literarni delavci, vključujoči projekti.
»Ljudi je bilo treba učiti, da knjižnica ni kraj, kjer so bili vajeni. Obstaja izkrivljena zamisel o zelo dolgočasni kraj, kjer ljudje vozijo in prisiljeni poslušati nekaj. Potem začneš delati in ljudje pridejo sami. Vedo, da ste lahko tukaj s prijatelji, samo sedite s svojo organizacijo, če ni mesta za zbiranje. Tako smo postali prijateljski prostor,” se spominja Anastasia.
Knjižnica je na novo zbrala vsa sredstva. Knjižnica je sodelovala z založniki, obstajal je državni program za dopolnitev knjižnih sredstev, knjige so prinesli lokalni prebivalci in pošiljali ljudje iz drugih delov države.
Direktorica Svitlana Moiseeva v knjižnici v Starobilsku pred polno vojno (Foto: Ukraїner)
Trenutno usoda knjižnih skladov v Luhansku in Starobilsku ni znana. Po Anastasiji bi lahko ohranili lokalno zgodovino literature v Luhansku. Po okupaciji Starobilska je bila stavba knjižnice dolgo zaprta.
»Govori se, da naj bi bila vsa lastnina, vse knjige vzeli pod zaščito strukture naših kolegov knjižničarjev iz Starobilska. Če odkrito povem, so bila sredstva preprosto raztegnjena. Ne vem, kaj se je zgodilo s knjigami – ali so bile zažgane ali dane za recikliranje, kompostiranje. Te podatke bomo poznali šele, ko bomo prispeli. Obstajajo zgodbe, da so bile knjige razstavljene in odnete v kotle na trdna goriva v šolah za ogrevanje prostorov. Jasno je, da okupatorji ne bodo rekli, da zažigajo knjige, smo pa slišali različne stvari od domačinov,” je dejala ženska.
Potujoča knjižnica
Po 24. februarju 2022 se ekipa Dobre knjižnice raztrese po svetu. Več knjižničnih delavcev so evakuirali v Dnipro, enega delavca v Uzhhorod, tri v Kyiv, eno dekle v tujini. Vendar pa je sedem članov ekipe v Cherkasyju, kjer je knjižnica zdaj zakonsko začlenjena.
»Ko so drugič evakuirali, so lahko vzeli tudi samo sebe, dokumente in nekaj stvari. Odhajala sem in nisem vedela, da ne bom delala v knjižnici. Zagotovo sem vedel, da potrebujem delovni prenosni računalnik, moje datoteke in trdi disk. Prepričan sem, da so tudi moji kolegi razmišljali enako,” se spominja Anastasia.
Prva režiserka Svetlana Moiseeva je šla v Cherkasy iz Starobilska. Anastazija ugotavlja, da ob evakuaciji niso vedeli, kam naj gredo in kaj storiti. Ni bilo algoritma dejanj.
“AHs ni vedel, Kaj storiti, domačini niso vedeli, kaj storiti. Vedeli so, da je treba dokumente vzeti in kako? Cela država je v ognju. Po evakuaciji je prišlo do tega, kako naj ukrepamo. Spomladi in skoraj vse poletje smo gledali, kaj se dogaja. Jeseni je obstajala zavest o tem, kako bi morali delati v potujočem formatu,” pravi Anastazija.
Potujoča oblika se je med razpravami pojavljala spontano. Ekipa je skrila strani na družabnih omrežjih knjižnice, da bi zaščitila ljudi, ki so ostali v okupaciji. Novo ime za družbena omrežja je bilo tudi izmišljeno spontano in preprosto zapustilo okrajšava knjižnice – Luhansk OUNB.
“Zdi se, da je potujoča knjižnica novost. V Ukrajini tega ni nihče izumil. Naš cilj je biti mobilen. Imamo določeno kategorijo ljudi, s katerih delamo in pokrivamo njihove potrebe v mestih, kjer smo. Prilagaja se spreminjajočim se življenjskim razmeram, “pojasnjuje Anastazija.
Luhansk OUNB v Cherkasyju ima majhno sobo v mladinskem centru. V angleščini ali ukrajinščini je okoli 30-40 novih knjig, ki jih včasih knjižničarji še vedno objavljajo strankam.
“Obiščemo humanitarna središča v Cherkasyju, kot je humanitarno središče Popasna ali center Y.Mariupol, poleg tega pa tam zagotavljamo določene storitve tudi državljanom. Najpogosteje gre za nastavitev pametnega telefona, posvetovanje o storitvah v Diii. In nosimo to knjižnico, da lahko ljudje vzamejo knjige zase, za otroke. Seveda je založba knjige, ki je bila pred polno vojno, neupravičaljiva. V Cherkasyju nimamo kje hraniti knjig. Za nas je nespatično, da se zberejo knjige,” pravi Anastazija.
V Cherkasyju knjižnica svoje dejavnosti osredotoča na notranje razseljene osebe, poskuša obdržati stike s strankami, ki so zapustili luhansko regijo.
“Malo je naših domačinov, vendar so, vendar ne zavračamo nobenih drugih ljudi, če niso IDP in niso iz regije Luhansk. Z veseljem delamo z vsemi,” poudarja ženska.
Programiranje, srečanja in klubi
Na stalni osnovi ima knjižnica programski klub Code Club, spletna srečanja z avtorji in pogovornih klubov v Cherkasy in Dnipro, kjer so tisti, ki želijo naučiti ukrajinščino. Enega od teh klubov vodi Anastazija, ki je po treningu filolog.
“Zdaj imamo dva pogovorna kluba. Ena v Dnjeperju. Ukvarja se z Julio Lysyuk. Še ena v Cherkasyju, ki jo vodim, sem imela pogovorni klub v Svaliavi, Transcarpathia. Zbiramo ID-je, ki se želijo učiti ukrajinščine. Najpogosteje gre za ljudi, starejše od 50 let, ki razumejo na uho, vendar ne govorijo ukrajinščine. To pomeni, da so iz rusko govorečih okolij in se zavestno odločajo. V zadnji skupini sem imela žensko, ki je stara približno 70 let,” pravi Anastazija.
Knjižničarji poučujejo tudi medijsko pismenost, poučujejo osnove SMM in govorijo o varnosti na spletu. V naslednjih dveh mesecih začenjajo medijsko šolo za ljudi, ki želijo delati s socialnimi omrežji. Poleg tega Luhansk OUNB razvija YouTube kanal, kjer govori o luhanski regiji, knjižnicah, objavlja knjižne ocene.
“Ravno smo začeli, a želimo govoriti o regiji. O dekolonizaciji, de-rusifikaciji in de-rusizaciji. V celoti se želimo znebiti kolonialne pripovedi,” pravi Anastazija.
Potujoča oblika predvideva, da se knjižnica nenehno giblje po državi. Naslednje potovanje, v aprilu, je ekipa načrtovala v Lviv, kjer bodo organizirali gostijo in potujočo fotografsko razstavo.
“K nam ne prihajajo ljudje, ampak gremo k ljudem. Vemo, da je v Lvivu veliko starih ljudi. Osebno jih poznamo in želimo, da pride k njim del hiše,” pravi Anastazija.
Luhansk OUNB deluje tudi kot metodičen center za regionalne knjižnice. To pomeni, da nudi nasvete, nasvete, pomoč za evakuirane knjigarne. Prav tako niso mogli prihraniti sredstev, vendar so ostali ljudje.
“Moramo podpreti svoje kolege, ne glede na to, v kakšnem stanju so: ali ne delajo, ali nameravajo delo na daljavo, ali pa so bili odpuščeni. Kar zadeva sredstva drugih knjižnic v regiji Luhansk, so informacije, ki jih imamo, zelo žalostne. Večina knjižničarjev je ostala v okupaciji. Z njimi ni nobene povezave. Imamo le točke podatkov o ljudjeh, ki sodelujejo s sovražnikom,” pravi Anastazija.
Izpoved knjižnice
Trenutno se OUNB Luhansk prijavlja za različne projekte nepovratnih sredstev, pri tem pa organizira dobrodelno srečanje za kolege, ki branijo državo na fronti. Anastasia pravi, da bi morala biti knjižničarka potrpežljiva pri komunikaciji, fleksibilna intelektualno in nenehno študirati na strokovnem področju, ohranjati abreast razvoja tehnologije.
“Lani smo se konferenc udeležili na spletu in brez povezave v Nemčiji, v Veliki Britaniji. Letos smo načrtovali izlete v Litvi. Pogovoriva se o knjižnicah in o tem, za kaj smo krivi.odšli, kar so preživeli,” je dejala Anastasia.
Ženska pravi, da najtežje ni bilo, da bi delo spet začela, ampak da bi ugotovila, kako ga podpreti. Leta 2014 so knjižničarji upali, da se bodo lahko hitro vrnili v Luhansk. Zdaj se Luhansk OUNB boji narediti veliko načrtov, vendar ve, kaj bo najprej naredila, ko bo Ukrajina zmagala v vojni.
“Imamo načrt za po zmago. Nemogoče je živeti brez načrtov. To podpira moralno. Vse je odvisno od tega, kako dolgo traja vojna. Tradicionalno so v Starobilsku vsako leto izpovedili knjižnico, kjer so govorili o letu našega življenja. Zato želimo v knjižnici spet zbrati tiste, ki so nas čakali. Vemo, kaj nas čaka,” je prepričana Anastazija.
