Leto 2022 je bilo za mnoge Ukrajince prevoj. Granate so letele nad našimi glavami, rakete so uničile domove in celotna mesta, strah pa se je poravnal v očeh bližnjih – zase, za svojce, državo in prihodnost. Ukrajinci so rešili svoja življenja pred nasiljem in smrtjo. Medtem ko so se moški množično branili, so ukrajinke in otroci iskali zatočišče na varnih mestih. Šli so predvsem na zahod države ali v tujino.
Z začetkom obsežne invazije je Lviv množično prejel priseljence. Center “Ženske perspektive” je ena od organizacij, ki celovito pomaga IDP- jem: zagotavlja jim stanovanjsko, psihološko in pravno pomoč, pomaga pri iskanju zaposlitve. Zahvaljujoč ženski perspektivi je približno 400 žensk in otrok z različnimi usodami, travmami in sanjami našlo začasen dom.
Ena od teh žensk je bila Lyudmila Vetoshko. Z družino je pobegnila iz pravega pekla v Volnovaki, zaljubila se je v Lviv in zdaj vodi eno od zavetišč “Ženske perspektive”, ki pomaga ženskam, ki so pobegnile iz vojne, da se prilagodijo novemu življenju.
“Moja hči je vprašala, če jih bomo rešili”
»Do zadnjega trenutka nismo verjeli, da bo v polnem obsegu vojna. Zbiral sem dokumente 24. februarja, ko so že bile eksplozije. Ponoči sem nosil stvari v avtu, da moj mož tega ni vedel, ker je bil proti, ni hotel iti. Odšli smo samo po zaslugi naše najstarejše hčerke. Vsi, ki so imeli avto, so že zapustili našo ulico. Prišla je naša hči in vprašala: “Ali nas boš rešila, ali ne?”, – se spominja prvih dni vojne Lyudmila Vetoshko.
Liudmyla Vetoshko se je rodil in vzgajal v Volnovaki, mestu med Mariupolom in Donjeckom. Ženska je skupaj z možem tu vzgojila dve hčerki, stari 16 in 12 let, in naredila načrte za prihodnost. In dvakrat sem spoznal začetek vojne tukaj. Leta 2014 je Lyudmila s hčerkami zbežala v vojno sorodnikom v Kyiv, nato pa se je vrnila v Volnovakho. 24. februarja 2022 se je Lyudmilina družina znova zbudila zaradi eksplozij.
V prvih treh dneh popolne invazije se je Lyudmilina družina skrivala v kleti. Med enim od prihodov je lupina zadela poletno kuhinjo, ki na srečo ni eksplodirala. Družina je bila v kleti pod to stavbo. Skupno je na dvorišče njihove hiše prispelo devet granat in nobena ni eksplodirala.
»V nekem času smo se vsi skupaj odločili, da se preselimo v hišo, in če bi nas ubili, bi bilo takoj bolje. Razumeti, da boš zaspal kot v grobu in da moraš umreti, je najhujše. Naredili smo barikado v prehodni sobi in ležali pod vzmetnicami,” pravi Lyudmila Vetoshko.
Lyudmila Vetoshko (foto: Oksana Seyfulina za “Ženske perspektive” )
Volnovakha je bil eden od krajev, kjer so se v Donjecku spopadli hudi spopadi. Tam so se nenehno slišale eksplozije, prišlo je do pomembnega uničenja. Družina Lyudmile Vetoshko je zjutraj 27. februarja zapustila mesto.
“Zjutraj smo odšli in imeli čas za zračni vdih. V mestu smo se že borili, eksplozije. Ampak tisto jutro je bilo tiho. Čez most imamo samo en izhod iz mesta. Odpeljem se k vojakom, jokam in sprašujem, kaj naj storim. Eden od vojakov pokaže roki smer in reče: “Ne hodi tja, tam te bodo ustrelili. Samo po vaseh in poljih, preko Vuhledarja lahko še vedno odidete.”
Histeričen sem, ne morem ustaviti solz in mu reči: “Fantje, pazite nase, prosim.” In ta vojak mi reče: “Zagotovo se bova srečala. Tam bomo srečali vse (in on je dvignil oči na nebo),” se spominja Liudmyla Vetoshko in dodaja: “Spomnil sem se dveh obrazov vojske, bili so zelo mladi fantje. Vedeli so, da bodo umrli. Volnovakha, tako kot Mariupol, so obdržali svoj čas.«.
Pobegni stran od vojne.
27. februarja je Lyudmila Vetoshko s svojo družino prišla v Pokrovsk obiskat svojce. Spominja se, da je imela le eno željo: oditi čim dlje od vojne. Lyudmila ni želela iti v tujino, zase se je odločila ostati v Ukrajini, ampak na varnem kraju.
Nato se je spomnila Marte Chumalo, soustvarenice organizacije “Ženske perspektive”, s komer se je prej poznala, saj je Lyudmila tudi bila vodja javne organizacije. Spominja se, da jim je Marta Chumalo takoj rekla, naj gredo v Lviv.
Takrat organizacija ni imela opremljenih zavetišč za razseljene osebe, štiri mesece pa je do julija 2022 družina Lyudmile Vetoshko živela prav v pisarni “Ženske perspektive”, javne organizacije, ki podpira ženske, ki so doživele nasilje, zagotavlja pravno in psihološko pomoč.
Družina Lyudmila Vetoshko je bila med prvimi družinami, ki so se zatekla v “žensko perje”spectives”. V dveh tednih v Lvivu sta Lyudmila in njen mož odšla delat na železnico. V tem času je ženska neutrudno delala in si ni dala priložnosti, da bi živela čustva, skozi katera je šla.
“Povedali so mi to frazo: “Zdaj ste močni, ampak čez šest mesecev ste lahko zelo pokriti.” Od konca jeseni sem začela napadati paniko, pred tem sem se držala. Morda zaradi trenutka, ko mi ni ostalo nič,” razmišlja migrant.
Zdaj se je celotno življenje štiriletne družine prilegalo avtu, ki so ga kupili pred polno invazijo in porabili prihranke. Ženska prizna, da iz avta ne izvlečejo niti nekaj stvari, saj je najeto stanovanje zelo gneča. V Volnovaki so zapustili lastno hišo in stanovanje, pred začetkom vojne leta 2014 je družina kupila tudi stanovanja v Donjecku, načrtovala popravila, vendar tam ni mogla zgraditi življenja.
“Jaz jim pravim junakinje”
Zdaj Liudmyla Vetoshko deluje kot administrator v enem od zavetišč “Ženske perspektive” in pomaga drugim ženskam, ki so pobegnile v Lviv iz vojne prilagoditi. To zatočišče se nahaja v središču Lviva na Soborni trgu. V drugem nadstropju stavbe nasproti spomenika kralju Danylu Halytsky je bil nekoč hostel, zdaj so prostori najeti za zaklonišče 15 ljudi.
Nekoč so ti ljudje imeli svoje stanovanje ali hišo, načrte za prihodnost, zdaj pa so vsi postali sosedje, ki so združeni s skupno žalostjo. Delijo si življenje in živijo v skupnih sobah. Najmlajši prebivalec zatočišta je star le štiri leta. To je Igorčik, on in njegova mama in babica sta dvakrat naseljena, saj sta dvakrat zbežala iz vojne. Najprej iz Luganska, nato pa iz Kramatorska.
Zatočišče je dom ljudem vseh starosti, od 20-letnih študentk do upokojencev. Nudijo brezplačen prostor za bivanje, skupno kuhinjo, kopalnico in vse potrebne osnovne stvari. Vsi stanovalci imajo možnost, da gredo k psihologu, če je potrebno, jim je zagotovljena pravna pomoč.
V tem zatočišču so nekateri že našli delo in se aktivno ukvarjajo s prostovoljstvom. Na ta način se želijo zahvaliti vojakom in organizaciji, preko katere imajo streho nad glavo. Ženske vedejo kamuflažne mreže, zbirajo posode za jarek sveče, pakiranje humanitarnih kompletov, in ukvarjajo z otroki.
Lyudmila Vetoshko popolnoma razume ljudi, ki so zaradi vojne izgubili svoje domove, kliče prebivalce junakinje zatočišče in navdušeno govori o uspehu njenih deklet. “Ravnamo drug do drugega kot z družino. Naj bo začasno, a družina,” je prebivalcem zatočišče povedal Lyudmila.
Ženske se poskušajo v tem težkem času podpirati, skupaj praznujejo rojstni dan, hodijo na izlete in predstave, hodijo po Lvivu in se vam zahvaljujemo, da ste ostali živi.
»Ko pravijo, da smo vse izgubili, odgovarjam: bodimo pozitivni. Vse je, ko so tudi oni izgubili življenje. Material smo izgubili, a še vedno imamo duhovno,” z nasmehom pravi Lyudmila.
“Pomembno je, da ljudje ostanejo na nogah”
Od prvih dni popolne invazije so ljudje množično potovali v zahodno Ukrajino in tujino, bežali pred vojno, eksplozijami in grožnjo smrti, saj so bili civilisti že od samega začetka tarče za okupatorje. Ruska vojska je obstreljena stanovanjska območja, odprla ogenj na postajališčih javnega prevoza, čakalne vrstice za kruh, kolone za evakuacijo… Ljudje so svoje življenje zbrali v nahrbtniku ali več kovčke in se odpeljali stran.
Lviv je od prvih dni obsežne invazije začel sprejemati migrante, ljudi so v šole, sanatorij, hotele, državljane prostovoljno naselil, da bi migrante brezplačno naselil v svoje domove. Z začetkom invazije so “ženske perspektive” začele iskati prostore in opremiti zavetišča za preselitev.
“Bil je primer, ko smo prišli najeti sobo na ulici. Zelen. Včasih je obstajal vrtec, potem trgovina. Ko smo se tam dobili, se srečali z lastniki in nam povedali, da želimo, da se zatečemo, so nam zagotovili prostore brezplačno. In že eno leto ga uporabljamo. Takšna solidarnost je zelo impresivna,” pravi Marta Chumalo, soustanica ženske perspektive in psihologinja.
Ženske perspektive imajo trenutno sedem zavetišč za preselitev. Marta Chumalo pravi, da se trudijo, da v enem prostoru ne naselijo več kot štirih ljudi, saj razumejo, kako pomembno je, da ima vsaka oseba svoj prostor in območje zasebnosti.
“Vsak prebivalec ima priložnost, da se udeleži psihoterapevtskih srečanj, lahko dobi tudi nasvete kariernih svetovalcev, dostop do podatkovnih baz trenutnih prostih mest. Imamo celovit pristop. Trudimo se zagotoviti, da jih ta travmatična izkušnja ne bo nazadovala v tako otročji položaj, ko se oseba zviti v žogo in jo je treba postrežeti, nahraniti trikrat na dan. Pomagamo pri izdelkih, če je potrebna, vendar ne dajemo pripravljene hrane. Ljudje maPremikajo se sami, odločajo v svojem življenju, mora obstajati dinamika. Zelo pomembno je, da ljudje spet na noge,” pravi Marta Chumalo.
Zavetišča so dom ljudem vseh starosti, z različnimi usodami, poškodbami in priložnostmi. Če ima oseba možnost delati, potem je organizacija temu zelo ugaja.
V prvih mesecih vojne je v bližini postaje delovalo začasno bivališče za “Ženske perspektive”, kjer je bilo sprejetih več tisoč ljudi, ki so tam ostali nekaj dni. Še 400 odraslih in otrok je našlo zatočišče zahvaljujoč organizaciji za daljše časovno obdobje. Marta Chumalo ugotavlja, da z zaposlovanjem IDP obstaja dobra dinamika, saj je približno 50 stanovalcev našlo delo in začelo najemati stanovanja. Skupaj lahko v zavetiščih organizacije hkrati živi približno 150 odraslih in otrok.
Ko govorimo o preselitvah, Marta Chumalo ugotavlja, da gre za zapleteno travmo, torej pogosto ne gre za eno poškodbo, temveč za več različnih, ki so nadnaravne. Ljudje so lahko videli eksplozije, mučenje, slišali krike ljudi, ki so bili podvrženi nasilju, preden so lahko njihovi očesi umrli, ali pa so lahko videli trupla ljudi.
“Celovita travmatizacija zahteva drugačen pristop k nezi, zato imamo vsekakor travmsko usmerjeno terapijo, ki ljudem pomaga integrirajo travmatične izkušnje, ki so jih imeli,” pravi Marta Chumalo.
Po mnenju psihologa je najpomembnejša stvar, ki jo lahko damo osebi, ki ima travmatično izkušnjo, povezano z vojno, občutek varnosti.
»Ko oseba razume, da je okolje varno, da jih nihče ne vpraša, kaj je doživela, jih ne odvlečejo na policijo, da pričajo, ampak preprosto nudijo varnost in podporo, potem je njihova psiha precej prilagodljiva. Dajemo si dober nasvet, če imamo varnost, mir in podporo. Če pa si ne damo nasvetov (obstajajo težave s spanjem, visoko stopnjo tesnobe ali drugih poškodb), potem je pomembno razumeti, da lahko zaprosite za pomoč. Če greš k psihologu, se ne smeš sramovati. Oseba potrebuje pomoč in jo išče. To povzroča spoštovanje takšnih korakov,” pravi Marta Chumalo.
Obstajajo različni psihološki podporni projekti v Ukrajini, zlasti, se lahko obrnete na klicno linijo Nacionalnega psihološkega združenja (0-800-100-102), če ste doživeli nasilje v družini, lahko pokličete tudi na hotline nevladne organizacije “La Strada-Ukraine” (0 800 500 335 ali 116 123) .
