Da bi poslali več sto tisoč Rusov v agresivno veliko vojno proti Ukrajini in jo plačeli več kot leto dni, Kremlju ni treba narediti pomembnih ideoloških ali intelektualnih prizadevanj. Primitivni miti o zbirki »ruskih dežel« in boju proti fiktivnim nacistom se je izkazalo, da so povsem dovolj, da se izvlečejo in nadaljujejo največji krvavi konflikt XXI stoletja.
V svetovni zgodovini so bili različni vsiljivci. Cesarstva so se rasla, razširjala svoje vplive, zaobšla nova ozemlja in ljudstva. In potem so odpadli, razpadli in za vedno izginili. Da pa je družba v določeno državo prepričala, da je treba napasti sosede, je bila potrebna ne le povsem praktična, ampak vsaj nekaj ideoloških utemeljitev. Ozemeljska širitev, tudi v starih časih, je temeljila na določenih mitih. O posebni misiji, o blagoslovih bogov, o tem, da je treba širiti svetlobo civilizacije ali vere na deželah, ki jih naseljujejo barbari. Seveda tudi gospodarskih koristi za nove ozemlja ni nihče preklical.
Zelo pogosto so bile države, ki so se vkrcale na pot zaoskovanja, na veliko višji ravni družbenega razvoja glede na pobeljene narodnosti, plemena in etnične skupine. To je zelo poenostavila zadevo za tiste, ki so se odločili, da se bodo geografsko razširili. In sami imperiji so kljub agresivni naravi v nove dežele pripeljali civilizacijo, pisanje, kulturo, nove tehnologije, boljšo medicino in infrastrukturo ter naprednejše socialne ustanove. Napredek je pogosto šel ob armadah rimskih legionarji, konkvistadorjev, kolonialnih odprav iz časov Velike geografske odkritij in nove dobe. Napoleonska osvojevanja v Evropi so skupaj s fizičnim uničenjem dala zagon tudi uničenju ožjega dela starega fevdalnega sistema. Taka je kruta realnost. Med zgodovinarji, javnimi osebnostmi in učenjaki še vedno obstajajo spori o vlogi evropskih kolonialnih imperijov v usodi plemen Afrike in Amerike. Soglasja ni.
Nastanek civilne družbe, nastanek novih državnih institucij, univerzalno zadoščanje je neposredno vplivalo na ideološko sestavino utemeljitve cesarske politike. In da bi prepričali narod o tem, da je potrebna vojaška agresija, so morali oblasti veliko več delati z javnim mnenjem. Nihče ni hotel izgledati kot agresiven. Zato so podjetja poskušala prepričati, da napad na drugo državo ni bil v resnici napad, ampak obramba. Preprosto ni bilo druge izbire, kot da izzovemo vojno ali se odzovemo na provokacijo. Prva svetovna vojna je bila vojna med državami, ki so si prizadevale za lastne agresivne namene, vendar jih niso preveč odkrito oglaševale. Ker evropske skupnosti tega časa niso več povsem sprejemale imperialističnih ambicij svoje moči.
Za razvezo 2. svetovne vojne Hitlerju ni bilo dovolj, da je igral na zgodovinskih podobah Nemcev zaradi neupravičenih po njihovem mnenju versajskih mirovnih pogodb iz leta 1919. Za veliko vojno za vojskovanja je na svetovni lestvici manjkala preprosta želja po združitvi vseh Nemcev v okviru Tretjega rajha. Da bi Wehrmacht postal orodje za ohranjanje življenjskega prostora, za upravičevanje agresije in pravice do te agresije, je bila potrebna ideologija. In nacisti so ga ustvarili, ponudili volilcem, nato pa ga precej uspešno razdelili širokim stratam nemške družbe. Za pripravo nemškega naroda na vojno za svetovno prevlado in širitev meja Tretjega rajha so bila potrebna leta množične propagande in ideološke obdelave. Magnetna oratorska karizma nacističnih voditeljev, stadionov in kvadratov, polnih množic ljudi, ki mečejo roke v nacistični pozdrav. Boleče sistematično delo v vseh segmentih prebivalstva za širjenje in vzpostavitev kriminalne agresivne ideologije.
Sodobna Rusija nam kaže še en primer. Da bi stotine tisoče Rusov vrgli v agresivno pustolovščino, Kremlju ni bilo treba iznašati posebne edinstvene ideologije. Putinove zlobne karizme in njegove oratorske sposobnosti so predaleč od Hitlerja. Propagandisti, kot so Solovyov, Kiselev in Skabeeva, so ogabni. V smislu spretnosti in prepričljivosti pa očitno ne dosežejo Goebbelsa. Državnih uslužbencev in javnih uslužbencev, ki so občasno odgnani, da bi pokazali množično ljubezen do kremeljske diktature in njegovega tečaja, ni mogoče primerjati z obsežno množico Tretjega rajha. Toda iz nekega razloga vse to ne preprečuje Rusom, da bi v vojni, zagrešili grozodejstva, in izpeljali dejanja genocida ukrajinskega naroda. Morda zato, ker je del njihove mentalitete, oblikovane skozi stoletja.
Putin bi moral povedati le zgodovinsko fable o “ikonično ruski zemli”, se pritožuje nad zahudljivim Zahodom, ki želi uničiti “mamo-Rusijo” – milijoni Rusov pa so pripravljeni ubiti in umreti v imenu zablod njihovega voditelja. Kritična razmišljanja ne delujejo tukaj. Dolgotrajni instinkti delujejo. Težko je najti su na planetu.začasni narod, katerega vodja je lahko tako zlahka poslal svoje državljane v smrt in umor, tako da je imel enourni psevdozgodovinski predavanje. Meje različnih držav v celotnem obdobju obstoja so se občutno spremenile. Zdaj pa si malo ljudi, z izjemo Rusov, želi nanovčiti politični zemljevid in oživeti dolgo mrtva cesarstva. Ali pa teritorialne trditve na podlagi tega, da so bila nekoč določena ozemlja del sfere vpliva.
Rusi XXI stoletja se ne razlikujejo veliko od barbaric, ki so izvedli plenilske pohode na Rimsko cesarstvo, ali od hord Mongol-Tatars, ki so opustošeli veliko mest v Aziji in Evropi, s tem pa nekatera razcvetela srednjeveška mesta spremenili v ruševine. Za barbarska plemena Hunov, Gotov in Vandalov ali nato za Mongolsko-Tatarske ni bilo treba iznašati nobenega zapletenega koncepta, ki bi upravičujel njihovo željo po uničenju in plenitvi. Niso imeli iluzije o visoki civilizacijski misiji. Svoje agresivne kampanje niso nikoli povezujeli s tem, da je treba pritegniti ojačene narodnosti k novemu znanju in virom resnice. Barbari so to preprosto storili, ker so imeli takšne notranje obsodbe. Hoteli so zaobiti bolj razvite dežele, oropati bogata mesta. Načeloma so radi kadili, ubijali, ropali, posilili. Še posebej, če žrtev napada ni mogla dati ustreznega odpisa. Bila je šibka in nemočna. Če se je zgodilo ravno nasprotno, so barbari pogosto bežali.
Sovraštvo Rusov do Ukrajine in kolektivnega Zahoda je v veliki meri neracionalno. Globoka in podzavest, ki jo skozi stoletja negajo posebnosti oblikovanja moskovske držvnosti. Na nek način je podobno sovraštvu barbarov do civilizacije. Poskušati “razumeti Rusijo”, pojasniti svoja dejanja z zdravo pametjo in logiko z vidika vrednot in načel XXI stoletja je popolnoma neurabno. To bi morali upoštevati vsi mednarodni akterji in politiki, ki si prizadevajo vzpostaviti dialog z Moskvo, iz nekega razloga, ki ga obravnavajo kot del civiliziranega sveta.
