Nadomestna zgodovina je dolgo in zanesljivo nadomestila politiko in to je strateški problem našega časa. Tu in zdaj ni mogoče obstajati, načrte za prihodnost, ko vse kognitivne vire zaseda namišljena preteklost.
Ločeno manifestacijo tega problema lahko obravnavamo kot poskuse zmanjšanja resničnosti na enega izmed priljubljenih zgodovinskih primerov – z vnaprej pripravljenim naborom sklepov. Že v tej fazi je jasno, da govorimo o nadomestni analizi, poleg tega so običajno prav ti sklepi tisti, ki so dejansko vzrok za vse te kognitivne operacije.
Poseben primer so periodične primerjave trenutnih razmer v Ukrajini in razmere na Finskem v obdobju 1939-1940. Takšna primerjava dobro ponazarja zgoraj omenjeno težavo: namesto analize sedanjih razmer nam je ponujena vizija preteklih razmer. Poleg tega ta vizija še zdaleč ni profesionalna. Čeprav pa je v višji meri izpostrel standarde akademske zgodovine, gre še vedno za dve različni situaciji, ki se odvijata v različnih kontekstih.
Če želite pravilno primerjati preteklost in sedanjost, je treba najprej dobro zamisel o obeh realitetah, torej namesto ene analize, narediti tri: 1) analizirati zimsko vojno 1939-1940 in njen zgodovinski kontekst; 2) analizira obsežno invazijo Ruske federacije v Ukrajini 2022; 3) naredi primerjavo. Tri analitične operacije – namesto ene. V nasprotnem primeru bomo eno fantazijo preprosto zmanjšali na drugo, kar se običajno zgodi. Najprej prenesemo svoje ideje o realnosti v preteklost, nato pa z lastnimi idejami o realnosti in primerjamo… In prišli smo do priori določenih sklepov.
V primeru zgoraj omenjene primerjave so nam ponujeni naslednji sklepi: teritorialne koncesije agresorju so lahko ključ do dolgega in dolgotrajnega miru. V skladu s temi sklepi se podoba preteklosti prilagodi.
Edini problem je, da preteklost ni moderna politika vržena nazaj, obstajala je, preden smo si jo začeli predstavljati. Fantazije o Finski v času 1939-1940 v tej veli so zlomljene precej enostavno:
1. Finska se je pred začetkom zimske vojne 19. ZSSR je pritiskala na Finsko, da jo prisili, da krši svojo nevtralnost v obliki vojaškega sodelovanja z njo in zagotavljanja ozemlja za vojaške baze. ZSSR ni ustrezala začetnem nevtralnem in blažilnem statusu Finske.
2. Finska je v Tajnem protokolu Molotov-Ribbentropskega pakta kot območje interesov ZSSR. Vse druge države in ozemlja, označena na ta način, so postale del ZSSR kot posledica ultimatumov na svoji strani (s pojasnili kasnejše pogodbe o prijateljstvu in meji). Zlasti baltske države, ki so pristale na pogoje ultimata, so dovolile prehod sovjetskih čet in lokacijo vojaških oporišč na svojem ozemlju, na koncu izgubile lastno neodvisnost. Provokacija na finski meji (tako imenovani incident Mainil) in sovjetski ultimat na Finsko sta potekala po (!) podpisu pakta.
3. Dan po razglasitvi vojne je bila na sovjetskem ozemlju ustanovljena lutkovna vlada Finske demokratične republike. Zakaj bi bila ustvarjena, če bi bil namen vojne le ozemeljske koncesije, je retorično vprašanje. Poleg tega ostaja vprašanje, koliko časa dejansko traja za organizacijo takšne vlade. S takratnim razvojem komunikacije in komunikacije, ne nekaj ur ali celo dni. Obenem se je na podlagi enot Rdeče armade začelo oblikovanje oboroženih sil lutkovne države.
4. Finska vlada je pri prizadevanjih za ohranitev miru pristala na številne teritorialne koncesije in nadaljevala pogajanja. To ni ustavilo vojne. Opozarjam vas, da je izpolnjevanje pogojev sovjetskih ultimatumov v celoti privedlo do izgube neodvisnosti treh baltskih držav, zato lahko rečemo, da je bila finska vlada pripravljena na največje koncesije, ki ne bi pomenile izgube državnosti. S tem se je vojna sčasoma končala, čeprav se morda ni začela, saj je Finska pred začetkom invazije pokazala pripravljenost na takšne koncesije.
Če se je vojna začela kljub dejstvu (!) da je bila finska stran pripravljena izpolniti številne sovjetske zahteve (ki jih je sčasoma izpolnila), potem je treba razlog za začetek vojne narediti drugje – ne v pripravljenosti za koncesije. Če je Finska od začetka ohranila strogo nevtralnost, potem tudi nevtralnosti ne moremo obravnavati kot pogoj, ki zagotavlja mir. Zato je ustanovitev najprej marioneta vlade FDR, po koncu vojne pa se KFRSR (Karelo-Finska Sovjetska socialistična republika) odvrže na dokaze o želji po zavzetju vse Finske. Da ne omenjam vključitve Finske v “interesno območje” ZSSR v tajni protokol k Molotovsko-ribbentropskemu paktu.
5. In ta želja je ostala nezadovoljna prav zaradi obupanih in izjemno uspešnihupor Finci, pa tudi zaradi, čeprav omejeno, vendar dobava orožja iz Anglije in Francije (ki so bili v tem času v vojni z Nemčijo). Najprej govorimo o letalih, ki so omogočila nekoliko izravnati sovjetsko zračno premoč.
6. ZSSR sama v tem času ni mogla privoščiti dolgoročne vojne iz različnih razlogov. V idejah sovjetskega vodstva naj bi bila naslednja svetovna vojna podobna prejšnji: Shantsevska vojna s počasnim napredovanjem fronte, boj za izčrpavanje gospodarstev. Skorajšnja poraz Francije se je izkazala za popolno presenečenje zanje, ki jih je prisilna, da ponovno premislijo o svojih načrtih. Ta poraz je odprl potencialno grožnjo, da bo Nemčija lahko napadla vojno prehitevanega ZSSR. Poleg tega številna pričevanja kažejo, da je bil začetek vojne s Finsko načrtovan za prejšnji datum, kot tudi njen končni – poraz finske vojske.
7. ZSSR po teritorialnih koncesijah s Finske ni opustila zamisli o popolni priključitev te države. Ker sta bila do julija 1941 tretji rajh in ZSSR dejansko zastopnika, se nista umaknila iz pogajalskega procesa, zlasti glede stopnje morebitne vpletenosti ZSSR v spor z Veliko Britanijo. Eden od pogojev za krepitev in formalizacijo zavezništva je sovjetska stran imenovala popolno pritrditev Finske (skupaj s številnimi drugimi zahtevami, kot so nadzor nad Bosporjem in Dardaneli, Iranom, Bolgarijo itd.). Očitno te zahteve niso bile zadovoljne z Rajhom, ki je bil v tem času zelo razočaran nad vojaškim potencialom ZSSR.
Zapišimo torej, da je mir s Finsko v zameno za teritorialne koncesije postal mogoč zaradi kombinacije dveh dejavnikov: obupanega odpora finskih oboroženih sil in neprijetnih mednarodnih okoliščin za ZSSR.
Zaradi načina, na katerega se je Finska umaknila iz 2. svetovne vojne, je tudi nadaljnja agresija bila nemogoča. Prvič, Finska je od leta 1944 še vedno nadzirala mejo iz leta 1940 in njene ustrezne fortifikacije. Drugič, država ni kapitulirala, ampak se je preselila v zajčje taborišče, njena relativna neodvisnost je bila v tej fazi zagotovljena z Veliko Britanijo in Združenimi državami Amerike.
Po koncu vojne v ZSSR so bile stvari pomembnejše na celini (Poljska, Vzhodna Nemčija, Jugoslavija, Grčija, Avstrija itd.) in širše (Kitajska, Koreja), bi bilo več kot nesoumno tvegati nevtralni status Finske in drugih skandinavskih držav, zlasti glede na dejstvo, da so ZDA že imele atomsko bombo. Ko se je bomba pojavila v ZSSR, se je začela era hladne vojne in jedrskega odvlačevanja. Kljub temu je 16. karelo-finska socialistična republika znotraj ZSSR obstajala do leta 1956. Šele po Stalinini smrti je bila njegova politika sovjetskega širjenja in omejevanja post-cesarskega prostora revidirana.
Če povzamem, govorimo o številnih edinstvenih zgodovinskih okoliščinah, ugodnih za Finsko.
Zdaj pa nazaj v trenutne razmere. Ukrajinski mir s Putinovo Rusijo, podoben miru leta 1940 s Finsko, bi si lahko predstavljali, če bi Kitajska svoje trditve na ozemlju razglasila do Urala (kot je to nekoč storila Nemčija) in bi se že uspela soočiti s svojim glavnim tekmecem, Združenimi državami (tako kot Nemčija in Francija). Ker je ta razvoj videti več kot fantastičen, so sklicevanja na primer Finske v okviru morebitnega zanesljivega miru v zameno za teritorialne storitve znotraj obstoječega konflikta vsaj naivna in zgodovinsko neutemeljena.
Zasledovanje miru je plemenito. Vendar mora biti zakoreninjena v realnosti, ne v dobrih željah in abstraktnih frazah. Analize te realnosti pa ne bi smeli nadomestiti z zgodovinsko analogijo, ki je lahko tudi napačna zaradi pomanjkanja globokega poznavanja dogodka in njegovega zgodovinskega konteksta.
Kako uničujoča je lahko plemenita želja po miru brez želje po poznanju realnosti, namesto tega pa s poskusi, da bi vse zmanjšali na neko namišljeno preteklost – vidimo na primer, kako je strah pred novo svetovno vojno prisilil vlade številnih evropskih držav, da so v okviru “politike umirjanja” hitlerju dale koncesije. Načelo samozadostne prerokbe dobro ponazarja, kako so voditelji teh držav zaradi strahu pred novo svetovno vojno naredili vse, kar je bilo potrebno, da je bila neizogibna.
Na koncu bi rad z bralci delil besedila sovjetske pesmi, posvečene vojni s Finsko. To besedilo vsebuje navedbe o veljavnosti številnih zgoraj navedenih premislek. Na primer, zadnja dva stanza drugega ersea nakazujeta bodisi, da je bila vojna načrtovana prej, ali da se je ZSSR pripravljala na drugo fazo vojne jeseni enega od naslednjih let. Predlagam, da ocenite besedilo in po lastni presoji odločite, za kaj gre v pesmi – o priključitev Finske ali o miru v zameno za ozemeljske koncesije:
Sosnyak na pobočjih kudryavtsya
Mejne prizanesli obeti.
Sprejmi nas, Suoma-lepotica,
V ozherelé vidnega ozorja!
Lomyat tanki široki prosecs,
Samolyoty krog v oblakhi,
Nizko sonce jeseni
Vžge se na bajonetih.
Мы привыкли брататься с победами
V bitki nas bodo ranili z drisko.
Na cestah, ki so videti mrtve,
Želim ti svojo slavo.
Mnoge laži v tem letu so spreobrnjene,
Da bodo zmedli finsko ljudstvo.
Odpri zdaj smo popolni.
Polovice širokih vrat!
Ni shutam, ni pisakam yurodym
Več tvojih src ne bo žalostno.
Vaša družina je bila poročena več kot enkrat .
Prišli smo ga vrniti.
Prišli smo ti pomagat, da se veseliš.
Plačaj z omamno vizijo.
Sprejmi nas, Suoma-lepotica,
V ozherelé vidnega ozorja!
