Kakšna je nemška politika spomina? Kakšen je skupni odnos Rusije in Nemčije do Ukrajine? V koli meri je Nemčija pripravljena zatiskati oči proti zatrtju proti demokraciji v korist svojega severnega zaveznika?
V novi številka “Brez bromine” – Doktor zgodovinskih znanosti, glavni raziskovalec Inštituta za svetovno zgodovino Nacionalne akademije znanosti Ukrajine, specialist za teoretične probleme zgodovine, tuje historiografije in zgodovine Nemčije XIX-XX stoletja Sergej Stelmakh. Govorimo o denazifikaciji Nemčije, njenem stališču o podpori Ukrajini in pacifizmu nemške družbe.
Program “Brez broma” – skupni projekt za nas in revijo “Lokalna zgodovina”, v katerem tedensko razpravljamo o zapletenih zgodovinskih temah.
***
Politika spomina, skupaj z demokracijo in antifašizmom, so ključni stebri po vojni nemške družbe. Po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba zgraditi demokratične institucije, so morali nekaj narediti glede nacionalsocialoistične preteklosti. Vendar se moramo spomniti, da sta bili od leta 1949 dve Nemčiji – Zvezna republika Nemčija in Nemška demokratična republika. Procesi v Nemčiji in GDR so se razhajali, čeprav so imeli številne podobnosti.
Nemčija je bila v treh okupacijskih conah – ameriški, britanski in francoski, GDR – v sovjetski. V prvih po vojnih letih je oblikovanje politike spomina v Nemčiji izvajala okupacijska sila, torej Američani, Britanci in Francozi. Pomnilniška politika v tem primeru je zapleten postopek, ker je bil na več nivojih. Najprej gre za kaznovanje zločincev za storjene zločine. Drugič, predvidevala je oblikovanje institucij, ki so odgovorne za javni spomin, to je za določeno soglasje, ki bi ga bilo treba razviti v družbi v skladu s totalitarno, protidemokratiko preteklostjo.
Od leta 1945 je bila glavna naloga zaupcev, torej okupacijskih sil v zvezi z Nemčijo, kaznovanje zločincev. Najbolj znana so nürnbergska sojenja, ki so potekala v času 1945-1946. Bilo pa je še veliko drugih procesov, povezanih s kaznovanje vojnih zločincev. Najprej tisti, ki so sodelovali v kazenskih strukturah – SS, Gestapo, člani skupin Einsatz, ki so neposredno zagrešili zločine, umore civilistov. Stražarjem v koncentracijskih taboriščih so sodili zlasti med znamenitim dahavskih preizkušnjah. Številni ti postopki so potekali v okviru pravne ureditve zavezništev, torej Američanov, Britancev in deloma Francozov.
Vendar pa so se zanašali predvsem na obnovo demokratične Nemčije. Ideološko je bilo najpomembnejše ustvariti podlago demokratične družbe in zagotoviti, da bo nemška družba sama premagala nacionalsocialistično preteklost. Zato je bilo treba pritegniti lokalno osebje.
Proces denazifikacije, temu bomo tako našteli, je bil povsem heterogen in v mnogih pogledih nasprotoval. Od leta 1951 so bili vsi sodni postopki v Nemčiji preneseni na nemške pravosodne organe. Številni Nemci so izrazili nezadovoljstvo z dejstvom, da so proces kaznovanja tako imenovanih vojnih zločincev izvedle zmagovite države. V družbi so bila razširjena mnenja, da zmagovalci niso mogli objektivno oceniti, kako močna je krivda nekaterih ljudi v procesu zagrešitve kaznivega dejanja. Zelo pogosto je bilo misliti, da so bili ti ljudje preprosto zavedeni z nacionalsocialoistično propagando.
Pomembno vlogo je imelo nemško katoliško duhovnikinje. Prevzeli so funkcijo legitimne podpore vojnim zločincem na sojenjih, pritožili so se zlasti na človeštvo in usmiljenje. Mimogrede, delovali so precej uspešno. Kot primer je dejstvo, da so bili leta 1953 skoraj vsi vojni zločinci, ki jih je nürnbergsko sodišče obsodilo, bodisi rehabilitirani bodisi izpuščeni.
Zanimive točke in nemški raziskovalci opozarjajo na to, da je sočasno z protinirnbergsko gibanje, kot mu pravijo, obstajalo tudi gibanje, ki bi pokazalo, da se bo Nemčija držala demokratičnih načel, tudi v sodnih postopkih. Toda osebje, ki je bilo uporabljeno v pravosodnem sistemu, so bili večinoma isti sodniki, isti odvetniki, ki so nekoč aktivno sodelovali z nacionalsocialističnim režimom.
V začetku 60. let je stal čuden položaj, ko je bilo izpuščenih veliko ljudi, ki so aktivno ali zavestno sodelovali pri zločinih nacionalsociaizma in so se začeli ukvarjati z družbenim delovanjem. Nekateri od njih so začeli znova delati kot odvetniki, inženirji, birokratiZarez. Na eni strani bi to lahko razumeli, ker je bilo treba uporabiti menedžerski in intelektualni potencial, ker druga ni bila ustvarjena. Toda to je bil element destabilizacije nemške družbe.
V GDR so se procesi denazifikacije zgodili precej bolj togo ali celo bolj dosledno. Tam so bila koncentracijska taborišča, kjer so obdržali nekdanje aktivne člane nacionalsocialističnega gibanja. Obenem so v GDR potekali podobni postopki kot v Nemčiji. Nekdanje naciste so uporabljali tudi v praksi, predvsem številni zdravniki, ki so bili zamaskirani s svojim sodelovanjem v nehumanih poskusih, mirno nadaljevali prakso, čeprav ne za dolgo – 10 let po vojni. V prvi fazi je bila osnova politike v GDR antifašizem.
Če poveš suhe številke: 36 tisoč sojenja vojnim zločincem je bilo izvedenih. Okoli 166 tisoč ljudi je bilo na pridihu. Paradoks je in nemški raziskovalci na to opozarjajo, da je od števila obsodb samo okoli 6600 ljudi prejelo obsodbo krivde. Večina je bila oproščena ali je prejela pogojno kazen.
Torej, to je bila prva faza tega, kar smo poimenovali politika spomina. Čeprav se je v tem času imenovalo “premagovanje preteklosti”. Ker je bilo treba razviti določeno soglasje v nemški družbi. Bile so še nekatere druge zanimive točke, ki so povezane tudi s temi – in elementom psihološke travme.
G. Sergey, to je pravzaprav zelo zanimivo, saj si nekako predstavljamo proces denazizacije Nemčije, verjetno močnejši. Ker v Ukrajini dolgo časa pravijo, da so izkušnje denazifikacije Nemčije lahko koristne v prihodnosti, ko govorimo o deputinizaciji Rusije. Lahko primerjamo ta dva položaja? Ali sta lahko Jaspersove izkušnje in “premagovanje preteklosti” res koristna za Rusijo, da se znebi vseh metastaz ne le Putinovega režima, ampak tudi režimov prejšnjih?
Vi, kot zgodovinar, razumete, lahko primerjamo vse. Toda na strokovni ravni moramo biti jasni o tem, kako je ta primerjava mogoče, ali ne primerjamo hruske z jabolkom in kakšen je namen te ali te primerjave.
Zavezci, torej Američani, Britanci, Francozi, so imeli konsolidirano stališče, da skupne krivde za zločine, storjene med drugo svetovno vojno, ne moremo naneti na vse Nemce. “Kolektivno vino” ne obstaja. Nato je teoretično to podvomil Karl Jaspers, ki je dejal, da lahko obstaja le kolektivna odgovornost, vendar je to bolj moralna odgovornost, ne pa politična. Namesto tega je krivda lahko samo individualna, torej je treba pristopiti k vsakemu kaznivemu dejanju posebej. To stališče je delila Anna Arendt. Ta teoretični pristop je konsenza.
Načeloma tudi zdaj nihče ne sprašuje o tem posebnem kontekstu. To pomeni, da je krivda lahko samo individualna za zločine, ki so posebej storjeni. In vprašanje kolektivne odgovornosti in ali obstaja ali ne, ali se lahko kolektivna odgovornost dodeli določenim ljudem. Ta kategorija je popolnoma moralna.
Obstajajo različni praktični ukrepi, povezani s temi dvema kategorijama – krivdo in odgovornostjo. Specifična krivda vključuje tožbo. Če govorimo o kolektivni odgovornosti, potem je nujno, da družba najprej razume, kakšna je njena kolektivna odgovornost. Menim, da se bo ta koncept uporabljal po zmagi ruskemu ljudstvu in Rusiji kot celoti. Ne vidim še druge možnosti. Vsaj v političnih in znanstvenih diskurzih.
Lani je Timothy Snyder ne samo kritiziral nemške politike spomina, temveč je tudi podvomil v njeno odpravo glede na rusko-ukrajinsko vojno in stališče Nemčije o podpori Ukrajini. Kako je to stališče dojemel Snyder v Nemčiji in ali so razumeli njegove obtožbe?
Snyder je veliko objavljen, tudi v nemškem jeziku tisk. Kako Nemci dojemajo očitke Timothyja Snyderja o politiki spomina, vam ne morem povedati, ker ne vidim razprave v nemškem akademskem okolju. Lahko posvjedim, kaj pravijo moji nemški kolegi. Nekateri se Snyderju zdijo priljubljene in njegove misli pravilne, nekateri nemški zgodovinarji ne marajo tega, kar piše. Mislim, da ima Snyder prav, predvsem svoje izjave o nemški politiki spomina.
V obdobju pred tem so Nemci ustvarili izjemno močne institucije za svojo politiko spomina. Na svetu ni niti ene države, ki bi se lahko ponašala s toliko institucijami, ki so bile ustanovljene v Nemčiji, nato pa je še naprej delovala v združeni Nemčiji. To je država, ki najbolj na svetu dodeljuje sredstva za politiko spomina.
Obstaja ogromno javnih sredstev, več močnih institucij, ki se ukvarjajo s politiko spomina ali so povezane z njimi. Najbolj znani so Inštitut za sodobno zgodovino v MYongcheni, Anna Arendt Inštitut za študij totalitarizma, Inštitut za študij komunizma v Potsdamu. To temo raziskuje veliko znanstvenikov.
Ampak tukaj je trenutek (in Snyder govori o tem): pomnilniško politiko je treba nenehno pregledovati na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav. Imam vtis (mislim, da ima tudi Snyder), da je med akademsko zgodovinografijo in tistimi zgodovinskimi institucijami, ki se ukvarjajo s politiko spomina, obstajala vrzel.
Po mojem mnenju obstaja določen zamik tistih institucij, ki se ukvarjajo s politiko spomina, od akademskih raziskav. Velika količina akademskih raziskav v Nemčiji je bila o drugi svetovni vojni, in o obdobju nacionalsociaizma, in o obdobju okupacije. Zaradi tega pa sodobni Nemci ne vedo skoraj nič o Nemčiji ali o dejanjih Nemčije na okupiranih ozemljih med drugo svetovno vojno. To pomeni, da za Nemce ta zgodba sploh ne obstaja.
Tudi na družinskem nivoju?
To dokazujejo številke: leta 2015 je eden od temeljev, vključenih v politiko spomina, opravil raziskavo, 69 % Nemcev pa je dejalo, da njihovi predniki niso sodelovali v drugi svetovni vojni. To je kljub dejstvu, da obstaja velika mreža institucij, ki so namenjene ohranjanju pomnilniških politik. Občasno obstajajo zanimiva gradiva o obdobju nacionalsociaizma v številnih nemških medijih.
Odnos do nacionalsociaizma se je spremenil leta 1983, ko je minilo 50 let od njegovega začetka, kot piše avtoritativni nemški zgodovinar Norbert Fry. Če so pred tem verjeli, da je veliko ljudi nedolžnih žrtev, Trudili smo se da premjestimo krivce na Firera (oni su rekli, mi nismo krivi, mi smo želeli nešto dobro, ali se, u stvari, faustijsko zlo izkazalo), pa se od 1983. akcest u politiki secanja menjao: Nemci su se prestavili gledati na sebe za neduzne ucesce, i poceli su govoriti da je bilo mnogo suucesnika u odenim zlikovstv. Leta 1985 je takratni predsednik Richard von Weizsäcker celo priznal 8. maj kot dan zmage nad nacionalsocializmom. Pred tem se 8. maj v Nemčiji ni praznoval.
Prej je bilo pri akademskih raziskavah in v spisih zgodovinarjev, ki so delali v številnih temeljih, več pozornosti namenili politični in družbeni komponenti. Od poznih 80. let 20. To pomeni, kako so specifični ljudje dojemali nacionalsociaizem, kako so sodelovali, kako se je spremenil njihov odnos do te politike.
V teoriji se zdi, da počnemo vse in pravilno govorimo. V resnici pa se je izkazalo, da skoraj 70 % Nemcev verjame, da njihovi predniki niso sodelovali v drugi svetovni vojni. Torej, rezultat spominske politike je zavrnitev travmatične preteklosti, travmatične izkušnje svoje generacije.
Vzemimo sodoben primer. O pozivih k miru, ki se lahko slišijo zdaj. Eden od voditeljev levic, dokaj znan funkcijor iz celice Porenje-Vestfalija, piše, pravijo, spomnimo se, da so med drugo svetovno vojno Američani in Britanci s svojimi bombardiranji uničili civilno prebivalstvo Nemčije. V tem primeru lahko primerjamo vojno v Ukrajini z drugo svetovno vojno?
Sedanja generacija Nemcev nima malo občutka za kolektivno odgovornost, se mi zdi. Ne želijo se privezati na preteklost, preteklost je zavrnjena. Mislim, da ni dobro, vidimo iz načina, kako se je Nemčija odzvala na dogodke v Ukrajini – gre za neusmiljene spominske politike. Morda se moji kolegi ne bodo strinjali z mano.
Toda nemški kolegi ne morejo priznati, da je zaradi takšne politike spomina Ukrajina v slepi točki za navadne Nemce. Spomnim se Annalene Berbok, ki je prišla v Moskvo pred polno invazijo in govorila o kolektivni odgovornosti do Sovjetske zveze, torej Rusov, ljudi v drugi svetovni vojni. Tu je vprašanje Ukrajine v tem trikotniku Nemčija-Ukrajina-Rusija: kakšen je skupni odnos Rusije in Nemčije do Ukrajine?
Začeti moramo s sprejetjem Ukrajine v Nemčiji. Od XVI. stoletja je nemško govoreči in evropski tisk nasploh pisal o kozakih, še posebej veliko med vojno Bohdana Khmelnytskega v letih 1648-1654. Še ena stvar je, koliko ljudi bere ta tisk. Ukrajina ni bila terra incognita na zemljevidu Evrope. Veliko je bilo popotnikov, ki so povedali in posneli, kar so videli. Zlasti nemški zgodovinar Johann Christian Engel (1770-1814) je obiskal Ukrajino, napisal je dela “Zgodbe o Halychu in Volodymyru” in “Zgodovina Ukrajine in ukrajinskih kozakov”.
Toda tu je zanimiva točka: skozi katero optiko so dojemali Ukrajino? Prvič, zaradi poljskih vojn, ker ko je prišlo do kozakskih vojn, za Evropejci so potekali na ozemlju Poljske. Kasneje so Ukrajino dojemali predvsem prek moskovske optike.
Na to temo si lahko preberete knjigo Andreasa Kappelerja »Od dežele kozakov do dežele kmetov«. V ukrajinščini jo je leta 2022 objavila založba Litopys. VV analizi številnih poročil Ukrajine v nemškem, francoskem, angleškem tisku, v enciklopedijskih člankih, najbolj znane potovalne note tujih avtorjev.
Pravzaprav je bil pogled na Ukrajino pred prvo svetovno vojno in tudi med tem naslednji: gre za barbarsko državo, njeni prebivalci so barbari, Ukrajina nikoli ni bila neodvisna politična entiteta, gre predvsem za kmete, rodovitno deželo v Ukrajini… Standardni sklop znamk, značilnih za evropsko družbo, ki je na vzhod gledal kot na območje, ki ga je treba kolonizirati. Torej, da bi ti barbari civilizirali.
Ta pogled na Ukrajino je v veliki meri ostal do prejšnjega leta. Ko komuniciram na ravni gospodinjstev z nekaterimi Nemci, še vedno čutim določeno cesarsko prevlado. Pravijo, da je Nemčija zelo razvita država, Ukrajina pa država v razvoju. Čeprav smo zdaj na nekaterih področjih dve ali tri glave višje. In naša železnica, tudi med bombardiranjem, teče pravočasno, ne zamuja dve ali tri ure. In “živimo v pametnem telefonu”, imamo višjo stopnjo računalniškosti. Kar počnemo v Ukrajini v dveh ali treh sekundah v Nemčiji, mora preživeti pol ure.
Nemci so imeli enak cesarski odnos do Ukrajincev kot Do Rusov. Rusija je zanje velika cesarska država, že dolgo je predmet mednarodne politike. In pogosto je Nemčija trpela zaradi Rusije ali obratno. Ni presenetljivo, da so Nemci identificirali vse žrtve 2. svetovne vojne predvsem z Rusi. To je miselna podoba, ki je nastala v Nemčiji v zvezi z Ukrajino.
Druga točka je povezana s po vojnim obdobjem in tako imenovanim Ostpolitikom, ki so ga izvedli socialni demokrati pod vodstvom Willyja Brandta. Menili so, da je ta Ostpolitik uspešen, nespremenjujoča in ki mu je bilo treba nenehno slediti. Dejstvo je, da je bilo sodelovanje s Sovjetsko zvezo v tem času dejansko sodelovanje z Rusijo zanje. Prva stvar, ki je nastala potem, ko je Willy Brandt postal kancler in se je začela izvajanje te politike, so bili gospodarski oddelki, ki so začeli razvijati trgovino z ZSSR. Najprej gre za energijo. Na primer, lahko se odpošlimo za Sovjetsko zvezo, če bomo trgovali z njo. Obojestransko koristno, seveda. Upalo se je, da bo s trgovino med njimi nekakšno približovanje, kar naj bi omogočilo, da se spremeni druga svetovna vojna.
Ampak tukaj je stvar kompromisa. Do kakšne mere je bila Nemčija pripravljena zatiskati oči proti zatrtju proti demokraciji v korist svojega severnega zaveznika?
Bila je pripravljena zatisniti oči na vse, saj je bila od 80. let 20.
V die Zeitu se je pojavila zanimiva preiskava o tem, kako je bil Nord Stream 2 lobiral v Nemčiji. V članku je navedeno, da je v letu 2017, po pripojitvi Krima, v času kanclerja Merklove, ki je tudi aktivno lobiral za gradnjo tega plinovoda, ena od institucij, ki se ukvarjajo z energetskimi težavami (nahaja se v Kölnu), izvedla študijo. In po njenih rezultatih so sklenili, da se bo z gradnjo Nord Stream 2 prihranilo 25 milijard evrov. Ko se je gradnja začela, je Nemčija pritiskala na vse vrste držav, ki so se poskušale upreti, zlasti na Dansko, s stavki, da Evropejci za vsak dan zamude pri uvedbi Nord Stream 2 izgubijo 25 milijonov evrov.
Izkazalo se je, da je bil kupec te študije Gazprom. Mimogrede, ta študija je že izginila s strani zavoda, zdaj ni več priljubljeno govoriti o tem. Toda ves ta čas so se te številke uporabljale, in neodvisni raziskovalci. Ameriški strokovnjaki so že potrdili, da ta študija ne drži. Prihrankov v višini 25 milijard evrov ni bilo, saj gospodarski kazalniki – rast, padec tržne cene plina – niso bili upoštevani.
Ali na primer, še ena današnja informacija je že v Der Spiegelu. Robert Habeck, podpredsednik in minister za gospodarstvo Nemčije, predlaga uvedbo pomožnih pravil za nemška podjetja. Eden od njih bi moral predpostavljati, da nemških sestavnih delov, ki jih prodajajo azijskim državam, zlasti Azerbajdžanu, Kazahstanu, Armeniji, ni mogoče prenesti v Rusijo. Veliko nemških podjetij je začelo aktivno trgovati z azijskimi državami, obseg blaga z njimi raste za več deset odstotkov v primerjavi s tem, kar je bilo. Iz nekega razloga pa ti deli in blago končajo v Rusiji. Govorimo predvsem o elektronskih čipih, ki imajo dvojni namen, saj se lahko uporabljajo tako v pralnih strojih kot tudi za opremo orožja. Nemška podjetja s takšnimi odločitvah niso zadovoljna, glede na zatiranje. Tukaj so konkretni rezultati, kako je Ostpolitik postal Realpolitik, kjer je upošteval lastne interese Nemčije.
Po 24. februarju se je stanje z inflacijo v Nemčiji poslabšalolass, in to vpliva na razpoloženje nemškega prebivalstva. Več kot 40 % Nemcev je za začetek pogajanj tudi s kompromisom z Rusijo, ki ga je treba pritisniti na Ukrajino, prisiljenih začeti pogajanja. To je posledica kratkoročne politike, ki je zavezala Nemčijo, poceni nosilce energije postavila na plinsko iglo. Nemci pa so bili tako tihi, da so živeli. Kot da smo pozabili na nacionalsocialosko preteklost, nam je udobno, da dobivamo poceni energijo, smo država izvoznica, smo država v razvoju. Živimo udobno, zato ne bomo pozorni na vse drugo, zlasti na Poljsko, Ukrajino ali baltske države. Vse je vzhodna Evropa, vse so barbari, niso civilizirani, ne živijo tako kot mi…
In to je sfera vpliva nekdanje Sovjetske zveze, Rusije sama. Mislim, da je med temi opredelitvami malo razlikovanja. Gospod Serhii, vendar moramo še vedno govoriti o določeni dinamiki, dinamiki sprememb odnosa Nemčije do Ukrajine v preteklem letu. Na začetku veleposlanika so Melnyku rekli, da imate nekaj dni časa. Ukrajinsko veleposlaništvo pa se je obnašalo zelo zanimivo. Ne pogovarjajmo se po značilnostih, ampak zanimivi. In zdaj vidimo vedno več podpore Nemčije. Olaf Scholz iz goloba se postopoma spremeni v sokola. V sami Nemčiji zelo pogosto govorijo o spremembi obmoèja. In ali lahko rečemo, da sodobna Nemčija v zadnjih mesecih postopoma uničuje svojo “pravo politiko” in oblikuje neko novo vizijo Vzhoda?
Ne moremo si pomagati, da ne bi opazili dinamike pri spreminjanju odnosov do Ukrajine. To je razumljivo, saj je zdaj največja vojna v Evropi po drugi svetovni vojni. Skoraj nemogoče ga je ne opaziti, še posebej, ker je ta vojna povsem drugačna, gre v živo. Prek medijev in družbenih omrežij smo takoj prejeli informacije, videli smo vse grozote, ki so se v Mariupolu, Bucha, blizu Vuhledarja, Bakhmuta, Soledarja.
Kljub temu je Nemčija klasična postdržavna država, ki je tako ali drugače, vendar je del svojih pristojnosti dala vseevropskim organom. Je članica Evropske unije in Nata. Mednarodno pravo je osnova za obstoj sodobnega sveta. Dejstvo, da je Rusija kršila mednarodno pravo v Nemčiji, je brez dvoma tudi med največjimi kritiki položaja vlade Olafa Scholza in nasprotnikov dobave orožja Ukrajini. Na takšne stvari ni mogoče reagirati.
Druga stvar je, da je bila zunanja politika Nemčije pod Merklovo precej specifična. Nemčija nikoli ni bila vodilna pri prevzemu političnih pobud. Gerhard Schroeder je enkrat zavrnil sodelovanje v koaliciji v Iraku. Na splošno pa so še vedno sledili splošnemu poteku EU.
Merklova je nekoč na eni od konvencij CDU dejala, da je videti kot žaba, ki je hibernirala. Njena celotna zunanja politika je bila prav to. O Merklovi je bilo rečeno, da je zahodna Nemka v zadevah notranje politike in vzhodnonemško v zadevah zunanje politike. Iz nekega razloga se je odločila, da putina najbolje pozna in razume. Morda zato, ker govori rusko. Čeprav pravijo, da Putin nemščino pozna bolje kot Merklova Rusinja. Nemčija v obdobju Merklove ni pokazala zunanjepolitičnih pobud.
Še ena pomembna točka, ki se je začela s Schroederjem, je zmanjšanje Bundeswehra. V začetku 90. let so nemške oborožene sile naštevale 500 tisoč ljudi in 2000 znanih Leopardov. Bundeswehr je zdaj v groznem stanju in to je posledica kroničnega neskladja. Sedanji obrambni minister Boris Pistorius poskuša nekaj narediti.
V skladu s pravili Nata mora vsaka država za ohranitev svoje vojske navesti 2 % bruto nacionalnega proizvoda. Nemčija ni nikoli sledila temu pravilu. Največ so dodelili 1,25 ali 1,5 %. Ko so socialni demokrati leta 2017 šli na volitve in so jim rekli, da je treba porabo povečati na 2 %, so odgovorili – zakaj bi to storili, to je napačen korak. Odrekali so se mnogim stvarem, ki so jih potrebovali. Pistorius pravi, da je teh 2% najmanj.
Ne pozabite, da je Rusija ves čas porabila za svoj obrambni proračun vsaj 6 % bruto nacionalnega proizvoda. In zato se je 24. februarja Nemčija našla v situaciji, ko na eni strani nimajo priložnosti sprejemati kardinalnih odločitev, po drugi strani pa obstaja precej velik strah, da če se bo res začela velika evropska vojna, potem se Nemčija nima kaj braniti, vojske ni. Prva nihanja nemške vlade so sramotnih 500 čelad, ki jih je Christine Lambert obljubila, da bo ukrajini.
Postopoma je ta proces izginil. Menim, da se je v veliki meri preselila pod vplivom dveh dejavnikov. To so ukrajinska vojska in Ukrajinci dokazali, da se lahko branijo in da ruska vojska ni druga vojska na svetu, ki je menda ni mogoče premagati. To je herojski upor Ukrajincev. Drugič, obstaja zelo močan pritisk zahodnih zajcev, zlasti Združenih držav, pa tudi vzhodnih – Poljske in baltskih držav.
Tisak tudi v nemški družbi, je ne bi smeli podcenjevati. Lani je bilo veliko Nemcev odločenih pomagati Ukrajini, kolikor je le mogoče, in ne le s podporo beguncem. V tem so naredili veliko, moramo se jim pokloniti. Treba pa je tudi zagotoviti orožje, že poleti pa je bilo rečeno, da je treba zagotoviti težko orožje – tanke, oklepnike.
Drug dejavnik, povezan s spremembami med vojno, je strašen bombni napad, ki ga je Rusija začela zanašati na mirno ukrajinsko prebivalstvo, raketne napade na ukrajinski energetski sistem. Mislim, da je to prispevalo k spremembi položaja Nemčije, ker je pokazalo, da ta vojna ni v skladu s pravili, gre za vojno proti civilnemu prebivalstvu in to je vojna, kjer se z agresorjem ni mogoče dogovoriti. To je prispevalo k spremembi retorike Olafa Scholza.
Tako zanimivo, vemo, da je Evropo, zlasti Nemčijo, presenetil herojski odpor Ukrajincev – tako vojaških kot civilnih. Pred kratkim so v Nemčiji izvedli sociološko raziskavo: “Kaj bi se zgodilo z vami, če bi kdo napadel vašo državo?” Samo 5 % Nemcev je bilo pripravljenih za orožje, 33 % bi nadaljevalo običajno življenje, 24 % pa bi odšlo v tujino. Je nemška družba pacifistična? In če je tako, ali ni politika spomina to povzročila?
Te raziskave javnega mnenja je treba obravnavati previdno. Nenehno se držijo v Nemčiji. Čez nekaj časa lahko dobimo različne številke, kar nas lahko tudi preseneti. Čeprav je to določen barometer, ki mu moramo slediti.
Pred tem smo govorili o politiki, o spremembi ob dosjejev v politiki. Vodilni socialni demokrati vse pogosteje govorijo, da so naredili napake glede Rusije in pravijo, da bi morali zgraditi mir v Evropi brez Rusije ali proti Rusiji. V večini političnih strank na Olympusu, z izjemo Alternative za Nemčijo tujcev in lev, je bilo doseženo soglasje o tem vprašanju.
Situacija z družbo je veliko bolj zapletena. To ni posledica samo preteklosti Nemčije, ampak tudi intelektualnega okolja te države. To je, kar imenujemo pluralizem, demokracija. Spomnimo se, koliko odprtih pisem je bilo lansko leto kanclerja Scholza.
Slavna feministka Alice Schwarzer, ki je izdajatelj priljubljene revije Emma, je organizirala odprto pismo, ki so ga podpisali številni znani nemški intelektualci. Bila so tudi druga pisma, ki so prosila za konec te vojne, ker, pravijo, nosi toliko nasilja. Da bi nekako olajšali začetek pogajanj. In da bi moral Scholz skupaj z Macronom posvetiti več pozornosti diplomatskim korakom.
Na eni strani so dejali, da je to strašna vojna, da so tako zaskrbljeni zaradi trpljenja ukrajinskega ljudstva in da v tej vojni ne vidijo možnosti. Po drugi strani pa so pozvali k tistim stvarem, ki so bile za nas popolnoma nesprejemljive.
Razprava o tem, ali naj Ukrajino dobavi s težkim orožjem ali ne oživi, ko se je nemška vlada odločila, da bo ukrajini napotil tanke. Alice Schwarzer se je znova pojavila v areni, pridružila pa se ji je tudi slavna Sarah Wagenknecht, članica Bundestaga iz Stranke lev. V začetku februarja so izdali “manifest miru”, ki ga je po njih podpisalo 600 tisoč ljudi. Nato so organizirali tako imenovane mirovne demonstracije, ki so potekale v Berlinu 25. februarja 2023. Vendar pa je k temu prišlo le 13 tisoč ljudi. Med shodom je izbil škandal, ker so se manifestu pridružile številne desne stranke, vključno z Alternativo za Nemčijo in drugimi marginalnimi skupinami. Na samih demonstracijah so bile ruske zastave, iz nekega razloga pa ukrajinskih ni bilo. Ta celotna akcija je bila pravzaprav protiukrajinsko. “Levo stranko” je od izjave wagenknechta ogradil, kar je pripeljalo do razcepa. Wagenknecht bo ustvaril svojo politično silo.
Na splošno je ta “manifest miru” poziv k pogajanjem s Putinom, ta pogajanja pa so po mnenju avtorjev in podpisov nujna predvsem za konec vojne. Kako naj se konča, kakšna bi morala biti ta pogajanja – o tem ne pišejo. Gre le za to, da smo, pravijo, pacifisti, kar pomeni, da je vsaka vojna za nas nesprejemljiva.
Gibanje je precej nevarno, vendar je po mojem mnenju veliko močnejše intelektualno okolje Nemčije nevarnejše, s tem je povezan svetovno znani filozof Jürgen Habermas. Spet je dostavil članek v Süddeutsche Zeitung, to je njegov najljubši časopis.
Habermas opozarja na 3. svetovno vojno.
Habermas pripada temu, kar je sociolog Karl Manheim imenoval “prosto plavajoča inteligenca”. Habermas je kar slavna oseba in čeprav je star 93 let, če preberemo njegova besedila, razumemo, da je popolnoma inteligenten. To je človek, ki je določena ikona za nemške intelektualce in jasno je, da je njegov vpliv zelo močan. Kljub bistvenim kritike, so bili tudi precej pozitivni odzivi na ta njegov članek, ki se imenuje “Poziv k pogajanjem”.
Zanj je vojna nesprejemljiva v vseh oblikah. Piše pa, da je bila po drugi svetovni vojni, zlasti mednarodnih institucij, ZN prepovedana uporaba vojne kot sredstva za reševanje konfliktov, z izjemo pravice do samoobrambe. In tudi taka stvar, kot je “samo vojna”, je bila popolnoma odstranjena iz politične uporabe. Pravi, da je to nepravična vojna, agresivna, kršitev mednarodnih pravic, ki jo je Putin začel. To pomeni, da protiukrajinsko teht ni. Piše, da ima Ukrajina pravico, da se brani pred agresorjem.
Ampak, kot pravijo, hudič je v podrobnostih. Habermas postavlja vprašanje: ali pri dobavi težkega orožja to prispeva k koncu vojne? Ali lahko Ukrajina na primer s tem orožjem premaga Rusijo? In kaj pomeni poraz Rusije? In ali zahodna družba ni odgovorna za žrtve, ki bodo posledica uporabe zahodnega orožja? Je nemška družba odgovorna za težko orožje, ki ga je Nemčija dobavljala in uporabljala v vojni na bojišču? In to je vprašanje, zaradi česar intelektualci razmišljajo: izkazalo se je, da smo Nemci vpleteni v umore, ki se dogajajo z dobavo orožja. Obstaja izkrivljanje konceptov.
Čeprav je iz mednarodnega prava povsem jasno: če dobavljate orožje, niste neposredni udeleženci vojne. In potem obstaja filozofski premislek o tem, ali smo odgovorni? In kje so rdeče črte, ki jih lahko prečkamo? Zdaj smo se odločili, da ukrajino oskrbimo s tanki. Zdaj pa ukrajinski predsednik in nekdanji ukrajinski veleposlanik Andriy Melnyk zahtevata borce. Torej se samozavestno gibljemo proti tretji svetovni vojni in, kot piše, jedrski vojni.
Potem trdi, ali mi, zahodna družba, nosimo odgovornost? Ali ne bi morali govoriti tudi o miru, če smo dobavitelji orožja in s tem neposredni udeleženci tega vojaškega konflikta? V tem primeru imamo tudi pravico govoriti o mirovnih pogajanjih, ne samo o Zelenskem in Ukrajini. Pravzaprav je to filozofska igra o ideji, da bi se moral Zahod prisiliti Zelenskyja in Ukrajince, da se pogajajo.
Habermas v članku sprašuje: kaj je zmaga? Ali naj se premaknemo na meje 24. februarja 2022 ali naj bo to preobrazba Rusije kot države? Natove države pa so po njegovem mnenju naredile napako, ko sprva niso zadale jasnega cilja za to vojno.
In končno, kaj je značilno za Jürgena Habermasa: Ukrajine kot take ni v njegovem besedilu. Piše o vojni v Ukrajini, ne pa o Ukrajini. Ponovno ponavlja svojo mantro, da je Ukrajina postala neodvisna najpozneje med vsemi evropskimi narodi. To je, za njega bolj kot Oder, nič ne obstaja. Tukaj smo, Zahod, ampak vzhod Evrope. Po mojem mnenju so to zelo nevarne stvari, ki jih proizvedejo intelektualci takšne ravni, kot je Habermas.
Ne vidim veliko podpore Habermasu. Obstajalo je celo več člankov vodilnih nemških profesorjev z navedbami, da Habermas sploh ne pozna zgodovine vzhodne Evrope in preprosto mu ni prav, da piše o tem, saj o tem omaja njegov ugled znanstvenika. Habermasov članek bo prebrala določena kategorija nemškega prebivalstva. Sarah Wagenknecht in Alice Schwarzer poslušata več.
Lani ste zapisali, da vas Nemčija spominja na nemški železniški vlak, ki se zelo počasi premika proti končnemu cilju. Na vsaki vmesni postaji so rdeče črte, ki jih premaga počasi in s krek. In postavil si retorično vprašanje: Ne vem, v čem je problem – ali je na sami cesti ali pri strojnicah? Lahko odgovoriš na to vprašanje?
Res je bilo retorično vprašanje. Mislim, da moramo zdaj, če pogledamo sodobno Nemčijo, razumeti: vse, kar se je zgodilo lani, se dogaja zdaj. Med njima je določena razdalja. In ta razdalja je predvsem ta, da Nemci s kreak prehodijo rdeče črte. Videli smo, kako premagajo rdeče črte. Premagali so jih, na primer, s tako precej napeto, včasih precej ostro razpravo med samo nemško družbo. Nemški politiki so zelo močno povezani s svojimi volivci. Tako element publicnosti v Nemčiji kot element te razprave je zelo pomemben in ima zelo močan vpliv. Zato včasih, če se nam zdi, da delujejo zelo počasi in pogosto je tako, potem res delujejo zelo počasi. To so načeloma značilnosti samo nemškega politika. Seveda sem zelo zadovoljen z zadnjim govorom Olafa Scholza v Bundestagu, ki je bil ravno časovno usklajen z lanskoletnim govorom, kjer je pravkar govoril o Zeitenwendeju. Vidim strašne premike v nemški družbi, zlasti v nemški politiki.
