26. septembra 2022 je svetovno skupnost pretresla senzacialna novica: uničene so bile tri od štirih niti plinovodov Nord Stream 1 in Nord Stream 2. Poleg tega so bili najverjetneje uničeni zaradi sabotaže – poskusov bomb. Neobičnost. Kdo bi to lahko naredil? Navsezadnje lahko po mnenju strokovnjakov države, ki lahko dvignejo tako zapleteno operacijo na globini 70-100 metrov, štejejo na prste ene roke.
Moskva je takoj obtožila Zda in Združeno kraljestvo. London in Washington sta za sabotažo krivila Rusijo.
Zakaj je to za ZDA in Združeno kraljestvo? Nekatere razloge je mogoče najti, zlasti za Ameriko, ki ni nikoli marala projekta rusko-nemškega plinovoda na dnu Baltskega mora. Z uničenjem je Washington pridobival razširjene priložnosti za izvoz utekočinjenega plina v Evropo. Ni čudno, da je na tej tezi slavni ameriški novinar Seymour Hersh zgradil svojo domnevno “preiskavo”. Pulitzerjeva nagrajenka je nekoč razkrila, da je v vietnamski vasi Songmi organizirala akrobaško vojaško osebje, govorila o mučenju v zaporu Abu Ghraib in še več. 85-letni novinar ni šel na zaslužen počitek in se odločil, da bo svet presenetil z drugo novinarsko bombo. Hersh je v članku, objavljenem v začetku februarja na svoji osebni spletni strani, trdil, da so sabotažo skupaj zagrešile Združene države Amerike in Norveška, kar je s tem bistveno razširilo njihovo sposobnost izvoza plina v Evropsko unijo.
Hersh je sklicevanje na svoj notranji vir trdil, da domnevni ameriški potapljači s podporo norveških kolegov med vajami Nata. Baltopi junija 2022 so bili pod Nord Streams nameščeni eksplozivi. Tri mesece kasneje naj bi Norvežani aktivirali detonacijo s pomočjo posebnega svetilnika, ki je iz helikopterja padel v morje, plinovodi pa so razstrelili. Poleg tega je bila celotna ta sabotažna operacija izvedena na pobudo in pod tesno vodstvom predsednika ZDA Joeja Bidena.
Strokovnjaki so hitro razbijali vse Hersh-jeve argumente, pri tem pa od njegovega pisanja niso pustili nobenega kamna na kemenu. Najprej je bil vprašen vir novinarja, ki je bil eden in “vseznan”. Tak človek bi moral delati vsaj v Beli hiši, Pentagonu, zunanjem ministrstvu in CII. Poleg tega je bilo v besedilu najdenih veliko časa in tehničnih neskladnosti, ki so nedvoumno dokazale, da je bil celoten članek ponaredek. Navsezadnje je Hersh pred kratkim objavil veliko lažnega gradiva, fasciniranega s teorijo zarote. To seveda kremeljskih politikov in množične propagande ni preprečilo, da bi glasno in vztrajno razširjale tez tega članka, igrale v svojo najljubšo zabavo – antiamerikanizem.
Zdaj pa preidimo na obtožbe proti Rusiji. Predvsem so temeljile na dejstvu, da so nekaj tednov pred dogodkom v bližini mesta sabotaže krožile ladje ruske mornarice. Vendar pa ni bilo argumentov o motivih Rusov za uničenje lastnih plinovodov. Vendar je bila izražena ena različica, da se je na ta način Rusija poskušala izogniti globam za ne dobavo plina v Evropo. Vendar je bila videti nekoliko raztegnjena.
In ravno zdaj, v začetku marca, so motivi Rusov pridobili precej jasne oboke. To se je zgodilo po objavi v več zahodnih publikacijah gradiv o domnevni »ukrajinski sledi« v sabotaži na »Severnih potokih«. Poleg tega vse publikacije niso samo avtoritativne, ampak so na vrhu svetovne ravni. Spomni se, o čem so govorili.
Na primer, časopis The New York Times sklicevanje na obveščevalne vire (ni določeno, katera država) trdi, da je teroristične napade zagrešila “proukrajinska skupina”, ki je vključevala nasprotnike ruskega diktatorja Vladimirja Putina, ki je imel rusko ali ukrajinsko državljanstvo. Njihova imena so trenutno neznana. V publikaciji so ugotavljali, da bi eksploziv za plinovode lahko dajali izkušeni potapljači, ki verjetno niso delali za vojaške ali obveščevalne službe Ukrajine, v preteklosti pa bi se lahko “specializirali za usposabljanje državnih struktur”. Obveščevalna služba nima dokazov, da je bilo v eksplozije vpleteno najvišje vodstvo Ukrajine.
Naprej, nemške televizijske družbe ARD, SWR in tedensko Die Zeit že s pozivom tožilstvu Nemčije povedal, da naj bi nemški preiskovalci namestili plovilo, ki je bilo uporabljeno za sabotažo na Severnih tokovih. Kot sledi iz objave časopisa pod naslovom “Preiskava v primeru Nord Streams”. Sledi vodijo v Ukrajino” (Nord-Stream-Ermittlungen: Spuren führen in die Ukraine), jahto, ki je bila verjetno uporabljena za organizacijo eksplozij, je najel podjetje iz Poljske, ki pripada dvema Ukrajincema. In ni določeno: govorimo o gRomian Ukrajine ali poljski državljani ukrajinskega izvora. Plovilo je 6. septembra 2022 iz vzhodnonemčnega pristanišča Rostock nadaljevalo na prizorišče sabotažnih dejanj. Na njegovi raciji je bila posadka šestih: kapitan, dva potapljača, dva pomočnika in zdravnik. Za najem čolna in selitev po Evropi so uporabljali lažne potne liste.
Jahto so nato opazili na danskem otoku Christianse, ki se nahaja na območju, kjer so se zgodile eksplozije. Po navedbah časnika so nemški preiskovalci v koči jahte našli sledi eksploziva. Kdo je stranka sabotaže, je trenutno nejasna. Na koncu je v članku kljub napovedanim podrobnostim težko razumeti, kaj so informacije s tožilstva in kakšna je razlaga, ugibanja, špekulacije novinarjev.
Češnja na torti pa je publikacija v britanskem časopisu. Časi članek z naslovom “Zahod je utišal napad na Severni tok za zaščito Ukrajine” (Zahod je molčal o napadu Nord Streama, da bi zaščitil Ukrajino). V publikaciji trdijo, da je bila organizacija sabotaže zasebna pobuda nekega ukrajinskega milijonarja (ali celo milijarderja). Naj bi najemnino jahte plačal na lastne stroške, najel profesionalne potapljače, zanje organiziral vse lažne dokumente, kupil eksplozivne naprave itd. In kot naslov samega članka razvajalci, so obveščevalne službe zahodnih držav poznale ime tega skrivnostnega sponzorja, vendar ga niso razkrite, da na primer ne bi pokvarile odnosov Ukrajine s partnerskimi državami (predvsem z Nemčijo), zato ne bi škodoval vojaški pomoči v vojni proti ruskim agresorjem.
Osebno sem bil kot novinar z večletnimi izkušnjami zelo presenečen nad besedilom, ki so ga v svojih materialih zatekali ti avtoritativni mediji. Kot prvo, tak stavek kot “proukrajinsko skupino”. Kaj pomeni? Kaj je vključevalo Ukrajince po rojstvu, ukrajinske državljane ali samo ljudi, ki so bili sočutni do Ukrajine? Strinjam se, vse to korenito spreminja politično konotacijo dogodka. Ali je mogoče na primer razmisliti o “proukrajinski skupini” beloruskih partizanov, ki so uprizorili sabotažo na železnici, ki je s pomočjo letala na letališču v Machulyshchyju razstrelil letalo A-50? Raje da, kot ne. Ali lahko takšne vrste z ukrajinskim potnim listom, kot so Medvedchuk, Kiva, Azarov, Carev, obravnavajo kot proukrajinsko? Nikakor. V tem kontekstu besedilo “proukrajinsko skupino”, če ne izgubi nobenega pomena, potem vsaj ne pojasni ničesar v smislu povezave z Ukrajino. In ali je sploh mogoče govoriti o “proukrajinskosti” skupine, če so bila njena dejanja precej usmerjena v mednarodno diskreditacijo Ukrajine? Zato je naslov, na primer v Die Zeit, ki, pravijo, “sledi vodijo v Ukrajino” je popolnoma netočen.
Strokovnjakom je že uspelo na poiskah določiti dejstva, navedena v zgornjih členih. Po mnenju strokovnjakov več ljudi na jahti ne bi bilo sposobno prepeljati več ton eksploziva, ki je potrebno za uničenje plinovodov do kraja obratovanja, ga spusti na želeno globino, namestiti in priključiti detonatorje in obenem ne bo opazilo. Tudi če bi bili super profesionalci. Navsezadnje ni jasno, kako ti superprosi niso upoštevali osnovnega varnostnega pravila in niso odstranili vseh dokazov na jahti, vključno z sledmi eksploziva. Poleg tega, kjerkoli kupijo takšno količino eksploziva v Nemčiji, naj vas spomnim, da govorimo o tonah.
Le specializirana plovila, ki so opremljena s bathyscaphes ali minisubmarines z manipulatorji, so sposobni, da položijo takšne tovore v takšne globine. Ta celoten proces bi moralo postrežeti na desetine ljudi, ne pa dva potapljača z dvema pomočnikoma.
Težko se ni strinjati z Janis Kluge, strokovnjakom berlinske Fundacije za znanost in politiko, ki na svoji twitter strani sprašuje o izvedljivosti razstrelitve plinovodov, ki že niso črpali plina. “Kratek opomnik na to, kar se je zgodilo lani poleti: 1) Nazadnje je Rusija prepeljana plin skozi #NordStream 30. avgust. 2) Nato je Rusija (ne Nemčija) ustavila dobave (ne zaradi sankcij). 3) Sabotaža na že mrtvih plinovodih se je zgodila štiri tedne kasneje, 26. septembra,” Piše Kluge.
Ponavljam, zame ostaja velika skrivnost, zakaj so takšne avtoritativne publikacije, v katerih je preverjanje dejstev nastavljeno na izjemno visoki ravni, kupljene v tako poceni manipulacije.
Ni dvoma, da je obstajal nesramni ruski IPSO. Kremelj je večkrat izvajal podobne operacije, usmerjene v mednarodno diskreditacijo Ukrajine. Na primer, leta 2002, ko je bil Leonid Kuchma še predsednik. Naj vas spomnim, da je Kuchma septembra tega leta razglasila pristop k Natu kot strateški cilj Ukrajine in kasneje prisilila Verkhovno Rada, da je ta tečaj utrdila na zakonodajni ravni. Oktobra pa je Ukrajina prejela tako imenovani “verižni poštni škandal”. Rečeno je bilo, da je Ukrajina domnevno prodala iraškomu režim Saddam Hussein pasivni radarski sistem “Kolchuga”, ki je sposoben zaznati tudi ameriška prikrita letala, ustvarjena z uporabo tehnologije Stealth. Ta škandal je zdavnaj prepiril Washington s Kijevom. Ukrajina je izgubila veliko programov financiranja, skoraj spremenil v pariah država za zahodni svet. S časom se je kljub temu izkazalo, da so te informacije lažne, vendar je, kot pravijo, usedlina ostala. V vsakem primeru je škandal povzročil veliko ugledno in gospodarsko škodo Ukrajini.
Rusija je leta 2017 imela še en neprijeten IPSO za Ukrajino. Nenadoma se je začel raketni škandal, ki se je začel z objavo v istem časopisu. The New York Times. V publikaciji s pozivom k strokovnjaku (in nekateri precej negotovi) so trdili, da je Ukrajina sodelovala pri dobavi raketnih nosilcev RD-250 DLRK. Pjongjangov raketni program je zelo boleča tema za Washington. Na srečo ta škandal ni dobil takega zagona kot pri Kolčugi. Američani, ki so jih izurile izkušnje, so hitro ugotovili, od kod rastejo ušesa te dese.
In zdaj škandal s sabotažo na “Nord Streams”. Kot pravijo Rusi v takih primerih: “In sanje bodo pozdravljene.” Kot že omenjeno, zdaj postaja jasno motiv Rusov, da organizirajo sabotažo na plinovodih. Z odlivom suma na Ukrajino jo skušajo odvzeti vojaški pomoči Zahodu, zlasti Nemčiji. No, precej inventivno.
Zanimivo je, da Rusija uradno izjavlja, da ne verjamejo v vpletenost Ukrajine. Predstavnik Kremlja Dmitry Peskov je na primer, ko je komentiral informacije o “ukrajinskem bi moral biti”, dejal: “Očitno želijo avtorji terorističnega napada preusmeriti pozornost. Jasno je, da je to usklajena oddaja v medijih.” To pomeni, da Sam Kremlin zanika ukrajinsko vpletenost v teroristične napade. Naj nas to zavede? Nikakor. Ravno nasprotno. Če ne bi bilo ruskega IPSO, bi kremlja morala dohititi to zelo donosno različico za to in kričati vsemu svetu: “Ja, to je Ukrajina! Ne dajajte orožja teroristom!”. Toda ne, Rusija se zatika v bedaka in se pretvarja, da ji ne verjame, da bi poudarila njeno nevpletanje. Kot v tisti anekdoti o dveh galicijskih Judih: “Namerno pravite, da greste v Krakov, tako da mislim, da greste v Lviv, medtem pa ste šli v Krakov.”
Na srečo si zahodne vlade tako zlahka ne dovolijo ločitve, izjavljajo, da se ne sme hiteti s sklepi, dokler se ne razjasnijo vse okoliščine. Čeprav je vsaj presenetljivo, da na primer nemški politiki glede na vse dane protiargumente na splošno posvečajo pozornost različici “ukrajinskega bi morala”.
