Pred kratkim je luksemburški premier Xavier Bettel “nepričakovano” predsedniku Združenih držav Amerike Joeju Bidenu predložil sporni predlog, če povem milo rečeno. Povabil je ameriškega voditelja, ki je pomiril svoje proti pekingske občutke, naj se sestane s kitajskim kolegom XiJem Jinpingom, da bi klepetal in se končno dogovoril o mirovnem načrtu za Ukrajino.
“Moram odkrito povedati… Če želimo danes v Ukrajini imeti mir, potem bi se moral predsednik ZDA Joe Biden sestati s Xi Jinpingom… Super bi bilo, če bi se zbrala 1. 1. 2009 10.10.2010. 10.10.2010. Super bi bilo, če bi se zbrala 1.000 000 000 0 In po mojem mnenju bi jo podprli tudi drugi (voditelji EU – ed.), pa tudi v Rusiji, Ukrajini in drugih državah,” je dejal Bettel.
Ki je najprej prebral te besede vodja luksemburške vlade, ne hiti dati vent čustev in ga poslati na rusko ladjo. Poskusimo ugotoviti, zakaj se je takšno vprašanje sploh zalotilo v taboru ukrajinskih zaborov, koliko množičnega odziva ugotovi in kar je najpomembnejše – ali je načeloma zagotovljeno izvajanje.
Utrujenost od vojne
Ne glede na to, koliko bodo naši zahodni partnerji ponovili, bomo Ukrajini pomagali, kolikor bo potrebno, da bo samo Kijev določil, kdaj se bo vredno pogajati in pod kakšnimi pogoji – realnost še vedno ni tako svetla. Kriza, ki jo je povzročila vojna, zadene proračune in žepe vseh segmentov prebivalstva v Eurouniji, Združenih državah Amerike in Združenem kraljestvu. Koliko imajo še vedno dovolj varnostne meje, je znano Bogu. In nevarnost, da bodo na naslednjih volitvah “golobi miru” lahko prišli na oblast formalno, vendar so kremeljski “koristni idioti” ali politične sile, ki jih to napaja, precej poverljivo.
Politiki in družbe na Zahodu sledijo razvoju dogodkov v Ukrajini in po njihovem mnenju vidijo tam zatišje. Vojaški napredek Ukrajincev je zastal v Khersonu, skoraj pol leta se fronta dejansko ni premaknila. V Bakhmutu se nadaljujejo hudi spopadi, katerih krvavost doseže raven prve ali druge svetovne vojne. In ruski okupatorji tam počasi, a zagotovo plezajo naprej.
Ukrajinci že nekaj mesecev govorijo o veliki protioffenzivi. Toda ali bodo oborožene sile imele res dovolj sil in sredstev za njihovo izvajanje? Konec koncev, kot veste (vsaj splošni javnosti), Ukrajina še ni prejela zadostne količine oklepnih vozil. Vprašanje sodobnih bojnih letal, ki so izredno potrebna za napadalne akcije, je na splošno zamrznjeno. In če bo ta protiodziva, koliko življenj bo treba uvesti za osvoboditev ozemelj?
Ob upoštevanju takšne slike lahko ne samo povprečna oseba, temveč tudi izkušeni zahodni politik sklene, da je za isto Ukrajino zdaj bolje, da zaskočiš na vrat svoje pesmi, razmišljaš o premirju. Se spomnite, kot je nekoč rekel predsedniški kandidat Volodymyr Zelensky: “ustavite se nekje na sredini”, ustavite sovražnosti, nato pa diplomaciji dajte priložnost za delo.
Novi “Minsk”
To pomeni, da govorimo o nekaterih od novih “minskih sporazumov”, ki bodo znova utrdili “realno stanje”. Ukrajina se bo vrnila v mirno življenje. Naši diplomati bodo na Generalni skupščini ZN vsakič predlagali nove izjave o obsodbi okupacije ukrajinskih dežel. Potrdili jih bodo celo z veliko večino glasov, vendar jih nihče ne bo izvajal.
Vendar pa počakajte. Se spomnite, kaj se je zgodilo takoj po podpisu “minskih sporazumov” 12. februarja 2015? Rusija jih je okusno pljunila in sprožila največjo ofenzivo v donbasski vojni – zajetje Debaltseve. Torej je putin sam v resnici prvi preziral sporazume, ki jih je podpisal, je pa prilepil bedaka, ki je naznanil, da so to donbasski traktorski vozniki in rudarji. Po Debaltseveju bi ti sporazumi morali povsem poteči, vendar so presenetljivo veljali do 24. februarja 2022.
Zato, da podpišete nov “Minsk”, vendar v veliko večjem obsegu, za Ukrajino ni niti najmanjša točka. Ker je Prvič, Rusija je v svojo tako imenovano ustavo že vnela pripadnost ozemljih, ki niso izgubila le zaradi jesenske ukrajinske protiodzive (Kherson, desno banko Kherson region, Lyman), ampak tudi tistih, ki niso nikoli zajela ali ujela (na primer mesto Zaporozhye). Drugič, Rusija je že pokazala svojo neslišno sposobnost, zato zakaj bi drugič stopila na isto grablje.
Interesi Kitajske in Združenih držav Amerike
Toda nazaj k predlogu luksemburškega premiera. Tako je mogoče domnevati, da imajo Združene države in Kitajska kljub odprti pripravljenosti Kyiva, da gre na premirje in skrite pripravljenosti Moskve, da jo opazujejo, dovolj vzvoda, da silijo izkrivljene strani, da sedijo za pogajalsko mizo. Toda ali ga Washington in Peking potrebujeta?
Upoštevajmo to točko: bolj ko Rusija slabi z vojno in sankcijami, bolj jelažje spada pod vpliv Kitajske. In zelo kmalu bo vpliv Pekinga na odločanje v Kremlju postal skoraj absolutni. A tudi zdaj je edina oseba na svetu, ki resnično vpliva na Vladimirja Putina, Xi Jinping. Drugo najpomembnejše svetovno gospodarstvo še ni obsodilo vdora Rusije v Ukrajino. In medtem ko Zahod uvaja vse bolj ožje sankcije Rusiji, Kitajska širi trgovinske vezi z Moskvo.
Ukrajina je po drugi strani odvisna od zahodne vojaške pomoči, kjer je prednostna naloga vloga ZDA. Brez te pomoči se bo ukrajinska vojska izredno težko branila pred rusko agresijo. Zato bi lahko Bela hiša, če bo potrebno, hipotetično prepričala Ukrajino, da se pogaja, na primer, kot je nekoč Donald Trump, izsiljevanju z vojaško pomočjo. Doslej takšne korake odobravajo le nekdanji predsednik ZDA in njegovi zamiselni podpiralci. MAGA (Naj bo Amerika spet velika. – “Naredimo Ameriko ponovno veliko”).
Vendar pa moramo priznati, da v Združenih državah, kot v Evropi, utrujenost pred vojno narašča, tam pa se išče tudi mir. In to mnenje očitno že vpliva na Bidenovo administracijo. Ta teden je Antonij Blinken, ki v Bidenovi ekipi še vedno velja za “sokola”, ki odgovarja na vprašanje republikanskega kongresnika, prvič predlagal, da Ukrajina morda ne bo mogla vrniti vseh ozemelj, ki jih zaseda Rusija. Do nedavnega je bila to tabu tema.
Kitajska trpi tudi zaradi vojne, lokalni politiki so večkrat naveli, da je potrebna sprava in je celo predstavljala mirovni načrt dvanajstih točk.
Poskusimo pa analizirati, kako resnična je možnost, da se bosta Joe Biden in Xi Jinping želela srečati in celo skupaj razviti načrt za spravo med Rusijo in Ukrajino. V zvezi s tem je treba biti pozoren na pripombo urednika revije Internationale Politik Četrtletno Henning Hoff, ki ga je dal tv kanalu Deutsche Welle: “Pravzaprav brutalna vojna, ki jo je vlekla Rusija, ni v interesu Kitajske. Vojna omaja gospodarsko okrevanje Kitajske po treh letih sledenja “ničelne covid” politike. In glede na potek vojne, Peking tvega, da bo na strani zgube. Po drugi strani pa kitajska poskuša “dobiti gospodarske koristi od vojne in njenih posledic”.
To je, kljub negativnim vidikom, Peking pridobiva veliko pozitivnega zase iz vojne. Na primer, kupuje rusko nafto in plin po neverjetno nizkih cenah. Kitajska maksimizira izvoz v Rusijo, ki trpi zaradi sankcij, zato ne more prejemati ustreznih izdelkov z Zahoda. Zaradi tega postaja Rusija vse bolj odvisna od Kitajske, ki igra v roke slednjih.
Hkrati Kitajska potrebuje Rusijo kot partnerja za spodbujanje modela svetovnega reda, v katerem zahod ne prevladuje. Zato je za Peking koristno, da se vojna nadaljuje in preusmeri zahodna sredstva za pomoč Ukrajini. Ta igra je seveda precej nevarna, saj Kitajska nujno potrebuje Putinov režim, da ne pade zaradi te vojne v Rusiji in pogojnih demokratov, da ne pridejo na oblast. To bi pomenilo izgubo vpliva na Rusijo in hkrati neuspeh avtoritarnega modela upravljanja, ki se ga Kitajska pridrži.
Zdaj pa poskusimo analizirati motive Washingtona. Ja, utrujenost vojne tam raste, ne glede na to, kako se bravura govori sliši s stališč. Na dolgi rok bi to lahko vse bolj obremenjelo rating predsednika Joeja Bidena, ki je nedavno v Kijevu še enkrat obljubil, da bo Ukrajino podprl “kolikor je potrebno”.
Po eni strani bela hiša skušnjava, da bi končala vojno z iskanjem načinov, da se za pogajalsko mizo postavijo obojane strani. Zdaj pa si Moskva želi prav to: pogajanja brez predhodnih pogojev, ob upoštevanju sedanjih ozemeljskih razmer. To je s konsolidacijo zasedenih dežel za Rusijo, celo začasno, v nekem prehodnem dokumentu, kot so “minska sporazuma”.
In to bi pomenilo brezpogojni poraz za Ukrajino. Strokovnjak za mednarodne odnose Stephen Walt v svojem članku v Zunanja politika ugotavlja, da je Biden svojo politično usodo zvezal z izidom vojne. “Glede na njegove obljube bo vse manj kot popolna zmaga videti kot neuspeh,” pravi Stephen Walt.
Biden že ima izredno negativno breme za Afganistan. Vsi mu pripisujejo predajo države talibanom (čeprav to ni povsem res). Če zdaj preda Tudi Ukrajino, ne zagotovi vsaj vrnitve ozemelj na njo do obsežne ofenzive, potem bo njegova politična kariera pokrita z velikim bakrenim bazenom.
Na podlagi tega je mogoče trditi, da si Xi Jinping ne bo posebej raztrgal krempljev za pomik Rusije z Ukrajino, JoeJu Bidnu pa je skoraj zagotovljeno, da tega ne bo storil.
Vemo, da bo vse odvisno od spomladanske protioffenzive. In minister za obrambo UkrajineAina Aleksej Reznikov je zagotovila, da se bo ukrajinska protiodziva začela aprila-maja in v več smereh. In tam bomo videli.
