Redne osebe v Kremlju se pretvarjajo, da se odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča, da izda nalog za aretacijo ruskega voditelja Vladimirja Putina, sploh ne tiče. Da je to popolna formalnost, trifla, ki nanje ne bo vplivala na noben način in ne bo vplivala na nadaljnje ukrepe. “Vidimo toliko odkrito sovražnih manifestacij tako proti naši državi kot tudi našemu predsedniku na svetu. Če bo vsaka od teh sovražnih manifestacij sprejeta v srce, iz tega ne bo prišlo nič dobrega. Zato to obravnavamo mirno, skrbno beležimo,” je zagotovil predstavnik Kremlja Vladimir Peskov.
Pravzaprav to ni nič drugega kot poskus žalosnega dobrega rudnika za slabo igro. Nalog za Putinov aretacijo je izjemno resna stvar, nekje na ravni “sankcij iz pekla”, ki jih je proti Rusiji ustavil zahodni svet. In za šefa Kremlja osebno je ta poziv haaškemu sodišču še veliko bolj boleč od vseh drugih kazenskih omejitev. Poskusiva ugotoviti, zakaj je to tako.
Tako je 17. marca Mednarodno kazensko sodišče (ICC) v Haagu izdalo nalog za prijetje ruskega diktatorja Putina, ki je osumljen zagrešil vojne zločine v Ukrajini. Izdan je bil tudi nalog za aretacijo tako imenovane otroške varuhinje Rusije Marije Lvove-Belove. Oba sta obtožena vojnega zločina. Zaenkrat govorimo le o nezakonitem izgonu ukrajinskih otrok z zasedenih ozemelj. “Obstaja razlog za verjeti, da gospod Putin nosi individualno kazensko odgovornost za omenjena kazniva dejanja, za neposredno dejanje, skupaj z drugimi osebami in / ali prek drugih oseb … in ker niso ustrezno spremljali civilnih in vojaških podrejenih, ki so zagrešili ta dejanja,” je v izjavi povedal ICC.
Pred tem je bil za Putina izzvanje mednarodnega naloga za prijetje nekaj neznanstvenega fikcijnega sjema. Kljub vsem krvavim zločinom je ostal nedotakljiv kot vodja ene od domnevnih velesila.
Zato se je stanje dramatično spremenilo. Trenutno je 123 držav sveta, ki so podpisale in ratificirale Rimski statut, dolžne takoj, ko jih Putin obišče, aretirati in ga predati ICC.
Jasno je, da ruski diktator ni tako neumen, da bi prišel v takšne države. V vsakem primeru pa to pomeni, da v civiliziranem svetu končno postane oseba non grata.
In tu ne smemo izražati skepticizma, da se je, pravijo, nekaj podobnega zgodilo že pred devetimi leti, po priključitev Krima in invaziji v Donbas. Nato naj bi Putina najprej nekoliko pritisnil na samoto: izgnan iz G8, odpovedana srečanja z njim, prezrta na vrhu G20 v avstralskem Brisbaneu. Vendar se je zelo kmalu izolovanje “krvavega diktatorja” razšlo kot jutranja megla. Objemi-poljubi, obiski-pogajanja, Nord Stream 2, Valdai, München, Davos itd. In leta 2018 je tedanja avstrijska zunanja ministrica Karin Kneissl na poroko povabila celo Putina, z njim pa celo valčkala pred kamerami. Prisotni so veselo čestitali Putinu, ga ploskali. In on, ki se ga je dotaknila takšna pozornost, je bil v sedmih nebesih z veseljem. Kot da ne bi bilo niti ene agresije na suvereno državo in agresijo, ki se vsa ta leta ni ustavila.
Vendar so sedanje razmere bistveno drugačne. Putina obtožujejo vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, zastarajo pa nimajo. Poleg tega je »primer otrok« šele začetek, sledijo primeri še hujših kaznivih dejanj.
Ne pleši več Putinu na avstrijskih porokah, ne uživaj v letoviščih Monaka, muzejih v Parizu, občinstvu papeža v Vatikanu. In vse je imel tako rad, da je bil tako zadovoljen s svetovnim priznanjem, sprejemom v krog globalnih igralcev. Zdaj je postal ne le ne-obisk, celo omembe njegove prisotnosti poskušajo jedka od povsod po svetu.
Ponazoritev v tem kontekstu je primer bavarske vasi Aing. Putin je ta slikovit kraj, ki ga je spremljal takratni bavarski premier Edmund Steiber, obiskal že leta 2006. Veseli Bavarci so pozdravili ruskega gosta, plesali pred njim, mu zaplesali bavarski jodl, ga zdravili do pečenih klobas, skrbno pripravljeni od lokalnih prašicev. Putin pa je v zahvalo pustil svoje sporočilo v “Zlati knjigi” častnih gostov Ainga. Torej, nihče drug ne bo mogel videti tega sporočila: bilo je pokrito z risbo ukrajinskega otroka. Slika o vojni, o zločinih Putinovega režima. Da se tudi v daljni bavarski vasi spomnijo, da zanj ni odpuščanja. Zanimiva točka: prej vas ni imela svoje »Zlate knjige«, nastala je posebej za Putinov obisk. To je ironija usode.
Pa vendar je izbris Putinovih odtisov po svetu še vedno najmanjši problem ruskega voditelja. Drugi, veliko resnejši problem bo že omenjena prepoved obiska 123 držav sveta. Tretji problem je Putinov nenasežnost med politiki iz civilizacijesveta. No, ki si zdaj želi umazati roke proti mednarodno priznanemu kriminalcu.
Četrti problem, ki ga povzroča nalog ICC, se nanaša na notranje zadeve Rusije. Do zdaj so bili predstavniki ruske elite, tudi iz Putinove notranje kroge, trdno prepričani, da je ruski predsednik nedotakljiva oseba na svetu, da si nihče ne bi drznil uvesti sankcij proti njemu, kaj šele začeti kazenski postopek. Zanje je bil ta nalog neverjeten šok. Še vedno ne vedo, kako naj se soočijo s tem.
Se spomnite, kako čudni so bili seznami sankcij iz leta 2014? Iz nekega razloga so bili prvi do njih »navadni« izvajalci, neposredno povezani s posebnimi kaznivimi dejanji. Praktično ni prišlo do »velikih rib«, torej do tistih, ki so vse to sprožili, ki so dali ukaze.
Haaški ukaz je vse postavil na glavo. Ali bolje nasprotno: obrnjene stvari je postavil nazaj na noge. Tako so se kazni začele iz glave in se bodo postopoma premikale proti tleh.
Torej, nekateri se ne bodo več izvlekli od Putina, s svojim voditeljem bodo morali na dno. Toda mnogi se bodo želeli počasi odplaziti stran. Na koncu se že začenja plaziti stran. Ker dlje ko se uspeš umakniti, bolj je možnosti, da pobegneš iz Haaga.
Jasno je, da si ne bo vsaka država drznil aretirati voditelja “Zgornje Volte z jedrskimi raketami”, saj lahko te rakete dobiš na glavo. Lahko pa se je prikleniti v okove in issu predati nekoga manjšega.
Zdi se le, da putinovska obhodnja nikoli ne bo predala svojega ravnatelja, se borila zanj do zadnjega. Poglejmo precedense iz nedavne zgodovine. Spomnimo se, kako se je Slobodanu Miloševiću leta 2001 predala njegova obhodnja. Dolgo časa se je imel tudi za neranljivega, vendar mu je kosovsko soočenje z Natom prikrajšano za avtoriteto in vzvod. Torej je človek umrl v zaporu haaškega sodišča. Ali libijski diktator Muammar Gaddafi. Imel se je tudi za boga na Zemlji, bil je prepričan, da mu bo okolje do te točke zvesto. In na koncu je enako okolje na izredno krut način ubilo svojega vodjo. Enako je bilo z Sadamom Huseinom, Pol Potom, Benitom Mussolinijem itd.
Putin postaja vse bolj strupen. Bolj ko si mu bližje, bolj te zastrupi njegova strupenost. Zato je smiselno, da se ljudje iz ruske politične elite čim prej znebijo tega problema.
