Obstaja več razlogov, zakaj pogajanja med Kijevom in Moskvo za konec vojne ne bodo uspela ali se sploh ne bodo zgodila – kaj šele zagotoviti trajajoč mir. Glavna je temeljno soočenje med ukrajinsko in rusko ustavo.
Nedavna nezakonita pritrditev štirih ozemelj Rusije na jugovzhodu Ukrajine, in sicer Donjeck, Luhansk, Zaporizhia in Kherson regije, predstavlja velik izziv. To še poslabša problem, ki se je pojavil že po enako škandaloznih vojaških zasegih in nezakonitem prisvajanju krimskega polotoka s strani Rusije pred skoraj devetimi leti.
V primeru hipotetičnih pogajanj se državama ne bi bilo treba pogovarjati le o številnih političnih vprašanjih, temveč tudi o reševanju temeljnega pravnega spora. Ne samo, da Rusija že skoraj desetletje krši mednarodno pravo na način, ki je bil prej nepredstavljiv. Priseženosti Moskve so korenito spremenile tudi rusko domačo zakonodajo. Ukrajinska in ruska ustava na primer jasno opredeljujeta ista ozemlja na vzhodu in jugu Ukrajine, vključno s Krimom.
Vladimir Putin in Vladimir Zelensky kot predsedniki svojih držav, poleg tega, so njihovi narodi obravnavani kot “garancije” svojih ustav in so dolžni, da jih izpolnjujejo. Tudi če bi eden od vaju ali oba želel skleniti nekakšen ozemeljski kompromis, jim osnovni zakoni njihovih dveh držav izrecno prepovedujeta to. To pomeni, da je treba eno ali obe ustavi spremeniti, preden se odpeljejo vsebinska mirovna pogajanja. Vendar bo za to potrebna velika večina glasov v ustreznem parlamentu. To je vsaj težko v primeru Putinove Rusije in nerealno v primeru Ukrajine.
Krimski precedens
Ta pravni problem obstaja že od 18. marca 2014, ko je Ruska federacija uradno pripadla krimskemu polotoku. Pritrditev je uradno priznalo le nekaj držav, vendar je Moskva svetu leta 2014 predstavila neverjetno razlago za kršitev mednarodnega prava v Črnem morju. Med drugimi dvomljivimi obtožbami je Kremelj dejal, da je to nezaslišano dejanje upravičeno z zgodovino Krima v času cesarskih in sovjetskih imperijov.
Kremeljska pripoved je bila vodilo pri izbiri le tistih zgodovinskih dejstev, ki ustrezajo tem, vrženim od zgoraj. Številne vlade po vsem svetu bi lahko – in nekatere od njih – predstavile podobne iredentistične pripovedi, ki se sklicevali na določeno zgodovinsko epizodo. Prav tako lahko uveljavljajo trditve do nekaterih ozemelj, ki so nekoč pripadala njihovi državi, zdaj pa so – kot posledica domnevne zgodovinske krivice – del drugih držav.
Kljub zgodovinski dvomi in politični eksplozivnosti ruske retorike leta 2014 so neuradno številni politiki in diplomati, pa tudi nekateri strokovnjaki po svetu, krimsko fable zamenjali za čist kovanec. In to kljub resnični zgodovini Krima in uničujočemu vplivu priznavanja ruske pripovedi na stabilnost svetovnega reda. Implicitno priznanje trditev Moskve na polotok s strani številnih ne-ruskih opazovalcev – tudi na Zahodu – je bil eden od razlogov, da so bile mednarodne sankcije v odgovor na izredne ukrepe Rusije v februarju-marcu 2014 bodisi preveč mehke ali popolnoma odsotne.
Do nedavnega je bilo vprašanje Krima verjetno eden izmed tistih, katerih rešitev bi lahko bodisi preložili za daljno prihodnost bodisi nekako delno rešili v skladu z željami Moskve. Slednje bi bilo mogoče storiti na primer prek začasne mednarodne uprave polotoka ali z nadaljnjo okrepitvijo že tako velike avtonomije Avtonomne republike Krim kot dela Ukrajine. Ker pa je Rusija septembra 2022 privezala še štiri ukrajinska ozemlja, se zdi, da ta možnost ni več pomembna.
Nova slepa utaja
Problem ni le in ne toliko, da so argumenti Kremlja v zvezi z nedavno drugo pritrditev ukrajinskega južnega in vzhodnega ozemlja še bolj oddaljeni od argumentov za pritrditev Krima leta 2014. Dejstvo je, da se je prej napol odprto vprašanje o polotoku zdaj spremenilo v veliko bolj temeljno in ozemeljsko širše vprašanje o identiteti, celovitosti in prihodnosti Ukrajine kot celote. Krimski problem je zdaj sestavni del širšega vprašanja pravice do obstoja ustanoviteljske članice Združenih narodov (Ukrajinska Sovjetska socialistična republika je bila članica ZN od leta 1945 do 1991). Zato je veliko več ljudi in držav po svetu zdaj naklonjeno popolnemu pregledu nezakonite širitve Rusije na zahod v skladu z željami Ukrajine.
Poleg tega sklepi Moskve o priklopu septembra 2022 in ustrezni revidirani temeljni zakon Rusije neposredno trdijo ukrajinskim ozemljom, da Rusija nima nadzora. Ta ozemlja so pod nadzorom Kijeva, ne Moskve. Pravzaprav nobena od štirih pred kratkim prislonjenih ukrajinskih regij še ni v celoti zasedena s strani ruskih vojakov. To je radovedno v nasprotju z novo samoodločitev ruske države in je kršitev ruske ustave, ki ta ozemlja uvaja na uradno ozemlje Ruske federacije.
S formalnega vidika se je Rusija spremenila v to, kar imenujejo politični znanstveniki in mednarodni diplomati neuspelo stanje. Do leta 2022 je bila Moskva zaposlena s podkopavanjem suverenosti in celovitosti drugih držav, kot so Moldavija, Gruzija in Ukrajina, z vojaškimi in ne-vojaškimi sredstvi. Zdaj je ruska federacija sama – po lastni ustavi – država, ki ne nadzoruje v celoti svojih meja in ozemelj. To ni le težka politična situacija za Kremlja, tako na domačem kot mednarodnem področju. Prav tako ustvarja čudno pravno podlago za pogajanja med Kijevom in Moskvo.
Brez spremembe ruske ustave Putin ali drug ruski predsednik ne bo imel le pooblastila za vrnitev ukrajinskih ozemelj, ki jih zdaj nadzoruje Moskva, pod kijevski nadzor. Zdi se, da ustava Rusije določa, da bi si moral vodja ruske države prizadevati za okupacijo ukrajinskih ozemelj. Uradni ruski predstavnik na pogovorih bi bil pravno dolžan vztrajati, da kijev preda del ukrajinskega ozemlja Moskvi – da bi besedilo ruske ustave bilo v skladu s politično realiteto na terenu.
Nekateri morda mislijo, da je očitna absurdnost takšnega diplomatskega stabilca dovolj, da jo brez oklevanja zavrnejo. Vendar pa ruski predsednik ali drugi pogajalec tvega, da bi ga obtožili izdaje, če predlaga kršitev ruske ustave, pristane na to ali podleže pritisku. Enako velja za katerega koli ukrajinskega predsednika ali drugega pogajalca, ki je tudi po svoji ustavi dolžan stremeti k hitri omejebi polne ozemeljske celovitosti In politične suverenosti Ukrajine.
Ta brezosnaženost je razlog za skoraj devet let pomanjkanje resnih pogajanj med Ukrajino in Rusijo o Krimu. V nasprotju z današnjim dnem sta se Kyiv in Moskva intenzivno pogajala med seboj od poletja 2014 do začetka leta 2022, zlasti v okviru Kontaktne skupine za tristransko stike v Minsku in normandskega formata. Ker pa je vprašanje statusa črnomornega polotoka po uradni prilogi Rusije postalo igra ničelne vsote med Moskvo in Kijevom, vprašanje Krima ni bilo na dnevnem redu. Od septembra 2022 je Moskva izzval enako pogajalsko blokado štirih regij v jugovzhodni Ukrajini.
Prihodnost je vprašljiva.
Mnogi opazovalci menijo, da je doseganje premirja med Moskvo in Kijevom odvisno od politične volje več politikov, kot so predsedniki Rusije, Ukrajine, Združenih držav Amerike, Francije ali vodja Evropske komisije itd. To stališče ne upošteva dejstva, da so spremembe Ustave Rusije v 2014 in 2022 glede uradnega ozemlja Ruske federacije ustvarile strukturne ovire za produktivna mirovna pogajanja z Ukrajino. Zato bo razširjena predpostavka, da bodo boljša ali vsaj druga politična dejanja ter diplomatska prizadevanja zahoda in Kijev zadostovati za dosego dolgoročnega sporazuma z Moskvo, naivna.
Ustavna brezstopenja ni edina ovira za konstruktivna pogajanja. Vendar pa je to dovolj, da smo skeptični glede možnosti dolgoročne, ne-vojaške rešitve sedanjega konflikta. Takšen konec sedanje vojne bi bil mogoč – pod pogojem, da bo Rusija še naprej netransigentna – le, če Ukrajina spremeni lastno ustavo.
To ne bi bilo ne samo – poleg dejstva, da je malo verjetno – nesprejemljivo za večino Ukrajincev. Prav tako bi podvomala v prihodnjo stabilnost in obstoječe meje drugih držav. Njihova sedanja ozemlja, v skladu s strategijo Moskve od leta 2014, lahko sosedje priložejo tudi z vojaškim posredovanjem in politično pritrditev.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Konstytucja Rosji uniemożliwia przerwanie agresji na Ukrainę
