Vas Korobky se nahaja 7 km od mesta Kakhovka v regiji Kherson. Tako kot večino regije so jo zasedli Rusi prvi dan obsežne invazije 24. februarja 2022. Družina Lyubov Osipova, učiteljica iz lokalne šole, šest mesecev ni zapustila vasi v upanju, da bodo ukrajinski oboroženi organi prišli in vrnili svoje običajno življenje. Toda po grožnjah okupatorja, da bo vzel otroka, je bilo vprašanje odhoda rešeno. Povemo zgodbo o Lyubovu, Nastyi, Maksymu in Nazarju Osipovu iz regije Kherson, ki zdaj živijo v Lvivu, a tudi močno verjamejo v ukrajinsko vojsko in zmago nad zavojevači.
Družina Osipov
Pridemo obiskat družino v svetlem trisobnem najemnem stanovanju z majhno kuhinjo. Najstarejša hči, 17-letna Nastya, ima ločeno majhno sobo. Še ena pripada 7-letnem Maximu in 5-letnem Nazarju. V tretji živita starša.
Lyubov Osipova se spominja, da je imela, ko so zapustili vas, dve torbi – ena je imela otroško obleko, druga posteljnino in brisače. Fantje so imeli nahrbtnike s knjigami, zvezki in pobarvanicami.
“Imel sem nahrbtnik, kot da bi tam vrgli 10 opeke!” zakliče Maksim.
Med pogovorom pokaže slike, ki jih je naslikal, vklopi domoljubne pesmi in gre narisati Putinov portret, nato pa jo obredno razbil na komad. Zdi se, kot da fant verjame, da mu bo to pomagalo približati zmago Ukrajine in se vrniti domov.
Maxim rad risanje
“V naši vasi je bila “protiodziva” mesečna”
Lyubov Osipova pravi, da naj bi 24. februarja šla z enim od fantov v Kakhovko k zdravniku. V glasnikih sem že videl fotografije ruske opreme in novice o invaziji. Slišali so tudi eksplozijo v vojaški enoti v Novi Kakhovki.
»Tega nismo razumeli, kam, nismo vedeli, ali naj gremo, saj ni znano, kaj boste srečali na poti, čeprav je do Kakhovke 7 km. Res sem prišla v mesto. Možje so stali blizu vojaške registracije in vpisne pisarne. Mislil sem – kje so, kako? Veliko je tudi članov ATO, ozemlje pa je že zasedeno,” se spominja Lyubov.
Kasneje so ruski okupatorji ugrabili udeleženca ATO iz Korobkija, Lyubovljevo sestro pa so zadržali “v kleti”, ker je njen mož sodeloval v ATO in zdaj se njen sin bori.
Ko se je prvi dan invazije Lyubov Osipova vračala s sinom iz Kakhovke, je videla kolono oklepnikov. Iz nekega razloga sem mislil, da je moj.
»Šele doma, ko sem pogledal spletne kamere, sem spoznal, da ne, naših takrat ni več. Istega dne so Rusi premaknili avto mojega nečakinjenega moža z oklepnikom. Takoj je umrl. Takšnih zgodb je veliko, pa tudi o ugasnjenih civilnih avtomobilih. Ljudje niso imeli vojaških izkušenj, niso razumeli, kako se premikati, bilo je strašljivo,” pravi ženska.
Ljubezen govori o življenju v poklicu
Družina je preživela prvi teden skoraj ves čas v kleti, otroci pa so tam prenočili. Odrasli so šli v stanovanje, ker je bilo v kleti malo prostora – tam je bilo okoli 10 ljudi.
“Videli smo novico in mislili, da bomo imeli množično obstreljevanje kot v kyivskih ali karkivskih regijah. Ves čas smo bili na straži in poslušali vsak zvok. Na splošno pa smo bili razmeroma mirni, slišali smo le spopade v bližini,” pravi Lyubov Osipova.
Spominja se zgodbe, kako so se prestrašili prebivalci Korobkija. Nekdo je rekel, da je videl 20 oboroženih ruskih vojakov na terenu. Kmetje so mislili, da bodo vstopili v vas in naredili omeho. Kasneje pa se je izkazalo, da so pred kratkim mobilizirani Rusi poskušali pobegniti iz svoje vojske. Toda v stepi ni kraja za skrivanje, zato so jih, pravijo, ustrelili sami.
Lyubov je učitelj usposabljanja za delo in likovne umetnosti na šoli v Korobki. Ker v vasi ni bilo aktivnih sovražnosti in tam ni bilo veliko prebivalcev, saj so vstopili v večja mesta, je šola delovala do aprila, čeprav na daljavo. Nato pa so okupatorji začeli zahtevati v oddelku za izobraževanje okrožja Kakhovka, da šole preklopijo na ruske programe usposabljanja. Odgovorili so, da je šolskega leta že konec – z agresorjem niso želeli sodelovati.
Podobno je aprila na vaškem svetu v Korobkiju še vedno visela ukrajinska zastava. In ko so vsiljivci obesili svojo trikolor, je Lyubov Osipova svojim kolegom ponudila, da mu nalijo barvo. Ženska še ni vedela, da so v bližini izdajalci.
Potem se je življenje nadaljevalo po običajnem načinu za vas. Samo moja mama je izpustila samo fante na sprehod, Nastya pa je hodila na dvorišče redko, da se ne bi križala z rusko vojsko. Deklica se spomni, da sta, če je bilo potrebno, šla skupaj s prijateljem, in ko sta videla Ruse, sta šla naokoli po drugi cesti. Enako je podkupilo 50 grivnij mlajših otrok na ulici, da bi izvedeli več o dekletih.
Poleti so v vasi ljudje, kot ponavadi, delali zaloge za zimo – obrate, suho meso. Samo tokrat so mislili, da bodo za prihod ukrajinskih oboroženih sil potrebovali zaloge v kleteh.
»Nenehno smo verjeli, da bo naš prišel, malo več bomo trpeli in to je to. V naši vasi so vsak mesec govorili o protiogovoru. Za nekaj časa smo se pripravili sedeti v kleti, da ne bi nikamor odšli in čakali. Mož me je poslal nazaj maja, a sem čakala,” pravi ženska.
Družina se je nastanila v Lvivu s pomočjo dobrodelne fundacije CORE
Sodelavke so bile najdene
Nekateri znanci so še odšli, a Lyubov Osipova se je bal iti z otroki skozi kontrolne točke okupatorjev ali skozi okupirani Krim do Gruzije. Poleg tega tak “užitek” stane $ 400 na osebo. Če okupatorji ne bi napovedali, da bodo odprli šolo, bi družina verjetno ostala v svojih domorodcih Škatlah.
“Ženska, ki je delala kot laboratorijska asistentka na naši šoli, je šla sodelovati z okupatorji. In še ena – iz agrotehnični kolidž, se je pridružil. Kljubovalno so zaskrbljeni, kako bodo “otroci brez izobrazbe”. In v deopokacijo sem bil tako samozavesten, da aprila nisem niti vzel stvari iz šole,” se spominja Lyubov Osipova.
Pravi, da je bila šola v vasi odlično opremljena: projektorji, prenosniki, interaktivne table, tiskalniki, novo pohištvo. V prvih dneh invazije so Lyubov in njeni kolegi skrili opremo, da bi jo zaščitili pred morebitnimi eksplozijami. Sodelavci so v tem času še molčali.
Na predvečer šolskega leta so okupatorji začeli zahtevati, da domačini pripeljejo otroke v šolo na študij po ruskih programih. Sicer so grozili, da bodo odpeljali otroke.
“Če pridejo k meni z orožjem, o kakšnih pravicah bom govoril? In ko smo enkrat slišali grozne zvoke, zbežali v hodnik, mlajši pa z solzami reče: “Mama, nočem umreti, želim živeti,” pravi Lyubov Osipova o trenutku, ko je spoznala, da bo morala zapustiti dom zaradi otrok.
Po osvoboditvi Khersona pravi, da so ženska, okupatorji in sodelavci, ki so se tako zavzeli za vzgojo otrok v Korobki, odstranili vse, kar je bilo mogoče iz šole. Na srečo so odpeljali s tabo na “evakuacijo” in izdajalske.
Človek je zapustil okupacijo za en mesec.
Lyubov Osipova s tremi otroki in dvema vrečama je 2. septembra zapustil zasedeno okrožje Kakhovka v smeri Vasilivke v regiji Zaporižja. Spominja se, da je bila mirna in je verjela, da bo vse šlo dobro, čeprav je slišala veliko zgodb o tedenskih vrstah za odhod v stepah pod soncem, v katerih so ljudje umrli.
Ženska pravi, da je imela na telefonu veliko dokazov o ukrajinskem položaju – poslala je koordinate namestitve ruske opreme. Zato je skrila glavni telefon in vzela še enega, kjer je ustvarila novo zgodovino klicev in sporočil, tako da ni bilo ničesar, s čem bi našli napako. Družina je imela srečo – okupatorji so na kontrolnih točkah preverili vse otroške stvari in stvari, niso pa zahtevali Lyubovega telefona.
“15-letno dekle so odstranili iz našega avtobusa. Bilo je strašljivo. Odšla je s fantom, vprašali so jo, kje so njeni starši, ker je mladoletna, odgovorila je, da staršev ni več, ruska vojska pa jo je odpeljala: kam, kaj je potem neznano. Prav tako je bilo neprijetno, da so nas fotografirali in se morali nasmejati in jim zaželeti dober dan. Samo ugasnil ga je. Kdo si, da ti bom zaželel dober dan?” se spominja Lyubov Osipova.
Lyubov mož in njena mati sta ostala na kmetiji, sama pa je upala, da se bo čez mesec dni vrnila z otroki v Škatle. Kasneje pa je moški dejal, da so ga opozorili, da je “privezan” za svoj ukrajinski položaj. Hkrati so Rusi ugrabili Lyubovljevo sestro, od nje sta njen mož in sin vojska oboroženih sil Ukrajine. Hoteli so jo prisiliti v sodelovanje, jedli psihotropijo.
“Začeli so prihajati k mojemu možu ‘govoriti’: preverjati telefon, groziti. Dejali so, da nima pravice oditi, saj so ga pripeljali v bazo, prisiljeni glasovati o psevdo referendumu, vzeti ruski potni list, v nekem trenutku so ga pretepli,” pravi Lyubov.
Po drugi takšni “komunikaciji” je človek tiho, ne da bi komu povedal, zbral nahrbtnik in odšel. To je bilo v začetku oktobra, po tako imenovanem referendumu. Ravno takrat so okupatorji spremenili pravila za potovanje na ozemlje, ki ga je nadzirala Ukrajina, in zahtevali od vseh, Ki je odšel, podaj. Toda nihče ni mogel pojasniti, kje in kako je bilo mogoče dobiti ta prehod.
Med čakanjem na košček papirja je Lyubov mož preživel mesec dni v Dniprorudnyju, mestu v vasiljevskem okrožju Zaporižije, ki ga trenutno zasedajo Rusi. Nevarno je bilo vrniti se v Škatle, ker bodo vsiljivci točno vprašali, kje je izginil in iz tega ne bo nič dobrega. Na koncu je človek prejel “podajo” in – zmešnjava – so se v blokovski pošti izgubili odhodni seznami s priimki. Ljubezen pravi, da je človeku le po zaslugi Božje pomoči uspelo oditi – seznami so bili po nesreči najdeni, ko so drugi iskali.
“Na poti ven so ga vprašali, kam gre. Rekel je, da bo otroke odpeljal domov, pa so ga zgrešili. Obljubljajo, da bodo vrnili milijon in pol Za to pa ne potrebujem milijona in pol,” pravi ženska.
Zdaj je družina skupaj v Lvivu. Moj mož dela, Nastya študira na daljavo kot arhitekt na kolidžu v Odesi, Maxim je prvošolec, njegova mati Lyubov skrbi zanj in Nazar doma. Ženska pravi, da sina prej ni poslala v šolo v Lviv, ker je verjela v hitro vrnitev domov. In zdaj tudi sama razmišlja, da bi šla v službo, saj, pravi, potrebuje osebno uresničitv in spoznala, da ne bo tako hitre vrnitve, kot si je želela.
“Ne načrtujemo ostati tukaj. Ni pa jasno, kdaj se bo mogoče vrniti. Eno leto so spala rožnata očala. Po osvoboditvi zasedenih ozemelj bo žal tam še dolgo nevarno – zaradi rudarjenja, neeksplodnega streliva. Res pa si želim domov,” pravi Lyubov Osipova.
Pomoč od Sean Penn
Lyubov Osipova in njeni trije otroci so v Lviv prispeli z evakuacijsko vlakom iz Zaporizhzhie v začetku septembra. Od takrat živijo več mesecev v enem od Lviv-jevih zavetišč, ki jim pomaga Dobrodelna fundacija Sean Penn. JEDRO. Načrtovalo se je, da najamete stanovanja skupaj s sonaseljeniki, s kom sta skupaj prišla iz okupacije. Toda iskanje je bilo neusklišno.
»Nastya in Maxim sta morala organizirati učenje na daljavo, v skupnem prostoru pa je bilo težko. Nikamor nisem mogel iti ali dobiti službe, ker si ne predstavljam, da bi zapustil svoje otroke zaradi nekoga. Mislil sem, da bomo hitro našli stanovanja in da se bo vse dobro obnelo, vendar se to ni zgodilo, kot se je mislilo,” pravi Lyubov Osipova.
Ženska je predložila dokumente za sodelovanje v programu sklada CORE, ki zagotavlja nadomestilo za najem stanovanj za šest mesecev, plačilo komunalnih storitev za ta čas in enkratni denarni dodatek za preselitev.
V fundaciji pravijo, da se je v času delovanja programa 104 družine lahko nastanilo v najetih stanovanjih – približno 300 ljudi z okupiranih ozemelj ali aktivnega območja sovražnosti, ki so prejele svoj prostor in priložnost za nadaljnjo racionalizacijo življenja. Vendar ni tako preprosto, saj program zagotavlja fiksni znesek najemnine na mesec, ki ga ni mogoče presegati, kot tudi fiksni znesek za plačilo storitev nepremičninskega.
“Obstajajo nepremičnine, ki se strinjajo z nižjim plačilom za storitve kot 100%, čeprav jih je malo. Cene stanovanj v Lvivu pogosto ne spadajo v naš proračun. Kljub temu je program dobro opravil,” je dejal CORE.
Liana Khorovytska, vodja fundacije v Ukrajini, nam je povedala, da fundacija Sean Penn CORE podpira ljudi, ki so brezdomci že več kot 12 let v številnih državah po svetu. Prva in uspešna izkušnja je bila na Haitiju, kjer je organizacija podpirala več deset tisoč ljudi, popravila in zgradila na stotine zavetišč zanje.
»Ko pride do naravne katastrofe ali humanitarne katastrofe, je naš glavni cilj ljudem zagotoviti dostojne življenjske razmere. Če imajo kaj za jesti in kje živeti, potem imajo priložnost, da se ukvarjajo z drugimi pomembnimi vprašanji: študij, delo itd. A brez hrane in zatočišča vse ne gre v poštev,” zamisel pojasnjuje Liana Khorovytska.
Za razvoj koncepta projekta je v Ukrajino na začetku vojne prišel mednarodni strokovnjak z več kot 30-letnim izkušnjami na področju podpore zavetiščem in IDP. Ocenil je razmere, analiziral priporočila in sklepe mednarodnih partnerjev, zbral dejanske potrebe ljudi. Tako se je fundacija odločila podpreti IDP z zagotavljanjem finančne pomoči posebej za najem stanovanj.
“Ljudem nudimo tudi hrano, neživalske izdelke, higienske komplete, popravljamo kolektivne domove in spalnice, jih opremimo s pralni stroji, kotli, tuši, vsem potrebnim pohištvom, tako da ti apartmaji vsaj začasno dajejo občutek za dom in postanejo cona udobja za žrtve polne vojne,” dodaja vodja sklada v Ukrajini.
Gradivo je bilo ustvarjeno v okviru projekta “Življenje vojne” s podporo Public Interest Journalism Labs in Inštitut za humaniteto (Institut für die Wissenschaften vom Menschen).
