Pred približno tednom dni je začelo naraščati dnevno število izgub ruske vojske, ki niso v teaterju operacij “posebne vojaške operacije”. Dvakrat, 6. in 10. februarja, so ukrajinske obrambne sile uničile več kot tisoč okupatorjev. Vzniknilo se je naravno vprašanje – kje in kaj se je zgodilo, kaj je razlog?
Odgovor na prva dva vprašanja se je pojavil v nekaj dneh, tako iz različnih virov, tako ukrajinskega kot ruskega, zlasti znanega antagonista ministrstva za obrambo Ruske federacije Igorja Girkina (Strelkov). Ruske enote so doživele strt poraz v bližini Vuhledarja. To operacijo, ki se je v Rusiji že imenovala “Vuhledarska katastrofa”, bodo še vedno podrobno analizirali in ocenili vojaški zgodovinarji prihodnosti, vendar bomo ugotavljali le dejstvo uspešnega protiukrepe ukrajinskih čet, ki so v tej smeri dejansko uničile celotno 155. ločeno brigado ruskih marincev, preneseno v donjecksko regijo z Daljnega vzhoda. Tako se zgodi – namesto da bi branili dolgo ukradene (del Kurilskih otokov, ki so pravzaprav severna japonska ozemlja), so potegnili za novo in plačali.
Zdaj pa ne govorimo o medkontinentalnem javu na koncert v Kobzonu, kot radi ironično imenujejo likvidacijo okupatorja v ukrajinskem informacijskem prostoru. Še ena pomembna stvar v tej situaciji je, da tako velike izgube ruskih čet v bližini Vuhledarja ne nazadnje povzročijo dejanja samih Rusov, ali pa vojaško poveljstvo okupacijskih sil.
Iz informacij, ki so trenutno na voljo, lahko zaključimo, da so enote ruske vojske v smeri Vuhledar preprosto napadle obrambne sile Ukrajine in postale dejansko žive tarče v tem ogromnem naravnem strelišču. Isti Girkin trdi, da Ukrajinci v “Vuhledarski katastrofi” sploh niso utrpeli nobenih izgub. Verjeti Girkin za besedo, zli stvar, ni vredno, vendar lahko poskusite izračunati razmerje možnih izgub.
Januarja je bilo po navedbah Generaltaba oboroženih sil Ukrajine ubitih približno 22 tisoč ruskih vojakov. To je približno 700 na dan. Rusko ministrstvo za obrambo trdi, da izgube obrambnih sil Ukrajine januarja znašajo več kot 6500 – torej okoli 200 na dan. To je, če verjameš Rusom. Pravzaprav glede na to, kako Kremelj rad pretirava z neuspehi drugih ljudi (in zmanjšuje svoje), izgube ukrajinske vojske verjetno ne pomenijo več kot 50-70 smrtnih žrtev na dan. Torej vidimo razmerje okoli 1:10. Mimogrede, sredi januarja je o isti stvari povedal Aleksej Reznikov.
Februarja se je število ubitih Rusov povečalo – in je že več kot 800 “dve stotini” na dan. Če upoštevamo priročne položaje ukrajinskih čet na območju Vuhledarja, kot navaja isti Girkin (ki nima razloga hvaliti sovražnika), lahko razmerje izgub ukrajinske in ruske vojske teče do resnično katastrofalnih kazalnikov, kjer bo 1:20 še vedno videti kot zelo dober rezultat za napadalca. Rusi so res redek primer, dejstvo pa je, da govorijo čisto resnico in poskus napada na to majhno donbasko mesto imenujejo “Vuhledarska katastrofa”. Tudi zanje, za njihove metode vojskovanja, so take izgube nekaj čez njihove meje. Kaj je torej razlog za to?
Da bi to storili, se bomo vrnili na začetek leta 2023 in se spomnili, da je 11. januarja minister za obrambo Ruske federacije Sergej Šojgu imenoval načelnika General štaba oboroženih sil Ruske federacije, generala vojske Valeria Gerasimova, poveljnika okupacijskega kontingenta ruske vojske v Ukrajini. Isti Gerasimov, ki je po navedbah virov razvil ali vsaj vodil razvoj načrta za popolno invazijo na Ukrajino, ki se je začel 24. februarja lani.
Spomnite se tistih burnih dogodkov. Ena od značilnih značilnosti februarsko-marecskih bitk je bilo uničenje velikega števila ruske vojaške opreme (in v skladu s tem tudi ljudi), ki se je premikala v kolonah ob cestah. V tem času so številne okupacijske enote postale prava tarča ukrajinskih branilcev. Ne pozabite na marčevasko bitko v Skibinu, ko je bilo uničenih več polkov 90. tankovske divizije Ruske federacije. Ali tisti spomladanski dogodki v predmestju Kijeva niso podobno trenutnim razmeram v bližini Vuhledarja?
Zdi se, da Valery Gerasimov, ki je dobil celo napredovanje po neuspehu blitzkriega – od namestnika je postal načelnik generalštaba – ni črpal nobenih sklepov iz bolečega poraza, ki je prečrtal vse načrte Vladimirja Putina, da zavzame Kijev… Ne, ne čez tri dni, ampak vsaj za ujet. Ker je taktika ruskih čet v tej pravzaprav prvi obsežni operaciji po imenovanju generala Gerasimova zelo podobna akcijam zavojevalcev na začetku vojne. S podobnimi posledicami v obliki števila njihovih ubitih.
In tukaj je vredno omeniti dve glavni točki. Prvič, izgube ruske vojske v teaterju operacij po marčjem porazu v bitki za Kijev se niso nikoli zgodile. Drugič, numik okupatorjev z pravega brega regije Kherson, ne glede na to, kako težko je to za ruske enote, ni povzročilo velikega števila izgub, vsaj v poročilih General štaba Oboroženih sil Ukrajine ni bilo ostrega povečanja likvidacijskih okupatorjev.
In tretjič, velja spomniti, da je bil med Khersonovim umikom poveljnik okupacijskih kontingentov še en ruski general Sergej Surovikin. Tisti, ki naj bi bil s tega položaja odstranjen ne zaradi vojaških neuspehov, ampak zaradi njegove bliže lastniku wagnerske PMC Eugenius Prigozhin. Isti Prigožin, ki je bil v zadnjih mesecih aktiven – in daleč od vedno vzdržan z besedami – nasprotnik vojaškega ministrstva in osebno Sergej Šojgu.
Imenovanje Gerasimova namesto Surovika se je imenovalo Shoiguova zmaga nad Prigožinom in silami, ki se zbirajo okoli »Putinove kuharke«. Toda ta kadrovska zmaga v boju za prevladujoč položaj v kremeljski eliti se je spremenila v katastrofo na bojišču. In vojna na nerazumljiv način (ker se je po navedbah zahodnih analitikov Zdi se, da je Putin iz neuspeha “vojne v treh dneh” izvlekel določene zaključke) spremenila v tako imenovani “Dan gmotcev”. Ko vsaj marca 2022, tudi februarja 2023, kolone odidejo, stolpci gorijo, nič se ne spremeni.
Čeprav – zakaj se ne spremeni. Tu je Prigozhin napovedal, da se bo zeks ukinil. Po neuradnih informacijah se je to zgodilo, ker je bil njegov rep ščipnjena v to smer. Zato se ta vojna znotraj Kremlja, za razliko od prave rusko-ukrajinske vojne, samo razvija, ima svoje spletke, uspehe in poraze. Po nekaj časa, verjetno, bi morali pričakovati nekakšno konsolidirano odzivanje bloka Prigožin-Kadirov in morda nekaterih varnostnih sil.
Medtem na fronti, vsak dan ukrajinske obrambne sile uničujejo do ali več kot tisoč ruskih zavojevacev. In ni konca tej zgodbi, ni konca. Ker so Rusi – tudi pod trikolorjem, tudi pod rdečo zastavo – edini način boja. In potem ta krvavi “Dan žigavcev” preraste v vse tiste katastrofe Rzhevsko-Sychov ali milijon vojakov, ki jih je Zhukov v nesmiselni bitki za Berlin polegla v zemljo. No, general Gerasimov lahko z jasno vestjo izjavi, da se samo hlini te neizgovorjene doktrine, znane pod sloganom “Dedki so se borili”. Od tiste vojne, v kateri je res sodeloval njegov dedek, se ni nič spremenilo. Celo tanke, pravijo, so iz Laosa pripeljali isti, “štiriintri”. Tako da je že v polnem programu v Dan smumljika.
