V letu polne vojne je na srečo val obtožb evropskih liberalcev in levičarskih aktivistov/politikov, da je “posebna vojaška operacija” vojna Vladimirja Putina (ali, širše, Kremlja, ruskih oblasti), in ne ruskega ljudstva. Po Bucha in Irpenu, Mariupolu in Izyumu, Khersonu in drugih vročih, celo krvavih točkah na zemljevidu Ukrajine, takšno stališče ne more več povzročati podpore niti med razmeroma nevtralno evropsko javnostjo. Toda v teh razmerah ni dovolj le razumeti, da Rusija v vojni proti Ukrajini. Pomembno je razumeti, zakaj v ruski družbi ni pravega odpora proti »SVO«, zakaj tolerira to resnično grozno vojno, ki jo je zbujala njihova, ruska, vojska.
Ukrajinska obveščevalna služba prestreže (in objavi) veliko število telefonskih pogovorov med serviseži okupacijskih enot in sorodniki – matere, žene / dekleta. V teh pogovorih, kot se zdi, nikoli ni bilo obsodbe samo vojnega dejstva, vendar so obstajala napol šala dovoljenja za posilstvo Ukrajink (čeprav nam je težko, ljudje iz te, civilizirane, strani barikade, razumeti, kako se šaliti o takšnih temah) in navodila o tem, kaj točno je treba ukrasti v hišah in stanovanjih “osvobojenih” Ukrajincev. In to v skladu s tem tvori naše dojemanje Rusov v tej vojni, njihov odnos do vojne, do nas. Pravzaprav pa je situacija nekoliko bolj večplastna. In težje je razumeti – tako mi kot Evropejci.
V eni od nedavno objavljenih zvočni posnetki pogovori med vsiljivci in njihovimi sorodniki so utripale zelo zanimiv trenutek. Seveda je absolutna večina opozorila na besede o umorih otrok, ki jih je vojak ruske vojske verjetno priznal v pogovor (ni bil objavljen celoten pogovor, ampak le del, lahko pa se izvleče tudi ustrezen zaključek). Ja, pogledali bomo še en del tega vnosa. Tisti, ki se ukvarja z zahodno pomočjo Ukrajini.
Najprej pa ugotavljamo en pomemben vidik: ta žena ali punca okupatorja govori dokaj pravilen jezik, pravilno oblikuje svoje misli, ne zaostaje v primitivne fraze, ne uporablja (vsaj v objavljenem odlomku pogovora) nescen besednjak. Torej lahko sklepamo, da ta Rusinja ni povprečni posameznik, ki je v prejšnjih objavljenih pogovorih precej primerljiv s svojimi možmi ali celo sinovi. Verjetno ima ta oseba izobrazbo, morda celo višjo. Na to lahko namigne tudi njen odziv na informacije o umorih ukrajinskih otrok s strani ljubljene (in ona, bodimo iskreni, šokirani).
Zdaj pa ugotovimo, kaj je rekla. Govorilo se je o zahodni vojaški pomoči. O njegovem obstoju, verjetno tudi o njegovih količinah, ima tudi sorodnik okupatorja informacije. Obenem pa ta informacija, za vso različnost, kot za povprečne prebivalce Putinove imperije, njeno duševno dejavnost, ta podatek prelaga skozi ustrezen filter.
Da, evropsko pomoč – najverjetneje tanke, o katerih se je v zadnjih tednih veliko govorilo in pisalo – dojema kot nekaj, kar mora Ukrajina plačati. To pomeni, da ta ruski državljan ne more dojemati kot dejstva pomoči Evropske unije, da bi se vojna končala na ozemlju Ukrajine – to je kot oblika samoobrambe in prikritega sodelovanja v vojni (ki jo je mimogrede neposredno navesel novi nemški obrambni minister Boris Pistorius). Išče nekaj “pasti”, nekaj, kar mora nujno zadeti Ukrajino, v njenem interesu. Ker samo tako ena država – in še posebej toliko držav – ne more pomagati drugi.
In kako naj Ukrajina plača vojaško pomoč Evropi? Ta Rusinja pravi, da so to ozemlja. Poleg tega je po njeni domišljiji ta hipotetična situacija precej resnična, toliko, da neposredno pravi – še vedno izgubi ozemlje, oni bi nam, pravijo, dali. Torej, če so takoj pristali na izgubo dela svoje zemlje (ki je za državljana Rusije neizogiben izid vojne, je edino vprašanje, kdo bo vzel to zemljo), potem ne bi bilo obstreljenega, bombnega napada, umora. Zlasti mladi ukrajinski otroci, ki so bili vpleteni v njeno vojaško sorodnjo.
S temi besedami neznane Rusinje, ki “v vsakem primeru, boste dali del ozemlja” – in obstaja globoko bistvo ne samo trenutnega konflikta, ampak celotne ruske filozofije. Kar je, ne glede na to, koliko bi kdo želel dokazati nasprotno, tvorilo sedanjo kremaško moč. Nekateri menijo, da je predhodnik Putina in na splošno vse nove ruske agresivne vojne od leta 1999 filmska dilogija režiserja Alekseja Balabanova “Brat”/”Brat-2”. To ni povsem res. Ni Balabanov oblikoval Putinovo Rusijo s svojim “Bratoma”. Prav v Rusiji je iskal ustrezne vzorce, jih izpostavil na filmskem zaslonu, nato pa so ista ideološka stališča Putinu omogočila, da ne samo zaseže oblast, ampak tudi ustvari, v apt izrazu Arkadija Babčenka, “New Reich”.
Torej je v situaciji z vojno. Zato je sprva sprva skolo kot teoretični scenarij, nato pa oživil – ker za Ruse v tej obliki obvladanja realnosti ni nič čudnega, nenavadnega ali nesprejemljivega. To je potrdila ta kulturna in celo nekoliko poudarjena Rusinja.
Ona, tako kot celotna družba tam, le formalno, na ravni uporabe pripomočkov ali drugih dosežkov civilizacije, živi v XXI stoletju. Pravzaprav je podobna logika obstoja in razvoja držav, o katerih govori, preživela svoj hrbet v prvi polovici dvajsetega stoletja. V civiliziranem svetu dolgo časa nihče ni meril uspeha državnih projektov z obstoječim (ali, še hujšim, ujetim) ozemljem. Ozemlje je prenehalo biti glavni vir. Poleg tega nehajo biti celo energetski viri ali, širše, minerali – ki so mimogrede že resen korak naprej. In Rusija, bodimo iskreni, enkrat je to korak. Vsaj poskus je nadzor Nad Evropo ne z zasegom ozemelj, temveč z dobavo fosilnih goriv. Toda po tem poskusu sploh ni bil sprejet do logičnega zaključka (Nord Stream 2, to glavno orodje, usmerjeno proti Ukrajini, nikoli ni bilo dano v obratovanje), se je Rusija hitro vrnila iz dvajsetega stoletja v prejšnje, resnično temne čase.
In kar je najpomembnejše, za same Ruse to dejstvo ni presenetljivo ali divje. Tudi ta očitno izobraženi državljan države agresor, kot “samoslužen državljan”, dojema, da bo Ukrajina “morala deliti ozemlja”. S kom? Z Nemčijo ali Britanijo, ki najbolj pomaga naši državi? Kakšna so ukrajinska ozemlja in, kar je najpomembnejše, zakaj te države potrebujejo? Kaj bodo naredili z njimi? Ne govorim o ZDA, ki se še vedno niso niti pridružile Portoriku, kar je točno tisto, kar si želi, do referenduma za status 51. države organizirane (in končalo s pozitivnim rezultatom).
Za Rusijo in Ruse o tem ni nobenega dvoma. Seveda ozemlja – kaj bo še Ukrajina plačala? In kako se ne spomnite, da je celotna zgodovina Rusije le vrsta vojn, katere namen je bil zavleči določena ozemlja. Tudi takšni domnevno na prvi pogled plemeniti vojaški spopadi, kot je vojna proti Turčiji 1877-1878. Rusija, ki se skriva za neodvisnostjo ali avtonomijo balkanskih držav, si je preprosto prizadevala vzpostaviti svoj nadzor nad tem ozemljem, nato pa še naprej, “pribiti ščit pred vrati Konstantinopla”.
Mimogrede, o tem je zelo dobro pisal eden redkih pogojno dolgočasnih Rusov Grigorij Chkhartishvili, bolj znan kot Boris Akunin. V svojem “turškem gambitu” glavni antijunak Anwar-efendi svojemu soprogatu povsem jasno razloži, zakaj se je poskušal soprogati ruski vojski. Citiram najsvetlejšo točko te razlage:
»Samo poslušate michelovsko dušo (Mikhail Sobolev, katerega prototip je slavni ruski general Skobelev – avtor), ki označuje v novi Bonaparti! Poslanstvo ruskega ljudstva je zajetje Konstantinopla in poenotenje Slovanov? Za kaj? Da bi Romanovci ponovno nadikirajo svojo voljo Evropi? Grozna perspektiva!”
In potem – o grozni grožnji civilizaciji, divjih, uničujočih silah in o tem, da je treba “skrajšati roke Rusije”, da ne bi posegla v civilizirani Zahod in se še naprej razvijala.
Zanimivo je, da celotna ta epizoda, ki v celoti razkriva bistvo delovanja glavnega antagonista, ni bila vključena v film, ki bi temeljil na knjigi Akunina. V scenariju so celo spremenili zaplet, zaradi česar so – povsem brez zob in nezanimivi, kot za moj dečji okus – naredili zlobnega genija povsem drugega značaja.
Seveda lahko vedno zavrnete, da je to le umetniško delo, avtor bi lahko fantaziral z Bog-ve-kaj. A ne pušča ideje, da je Akunin s svojim fantazijami zadel najbolj boleč kraj, v “smer Koscheev” ali pa ni zadel, ampak je preprosto vedel, o čem piše). Ker, kot kaže običajna domnevna ena izmed mnogih, je pogovor med povprečnim okupatorjem in njegovim sorodnikom v tem, da Rusi res živijo v nekakšni predindustrijščini. Kjer, tako kot v »dobrih starih« časih »razvoja Sibirija« (ki je bila v resnici le vrsta kolonialnih vojn s posodnim prizidjem ozemelj; samo Bucha in Izyum takrat ni bila med polissya močvirjema in Črnim morjem, ampak nekje daleč na severovzhodu Oikumena), je samo ozemlje edino pomembno.
In samo preko ozemlja Vladimir Putin meri svoj uspeh. Ne pozabite na nedavne informacije o vrstnem redu, da se do konca februarja popolnoma zavlečejo regije Donjeck in Luhansk, torej na prvo obletnico začetka vojne. Seveda bodo to ozemlje, če ga bodo lahko zasegali, prej pripeljali v državo Mariupol sami Rusi, ali še huje. Ampak vse to ni pomembno. Ozemlje je pomembno. Ne industrija, ne družbeni kapital, torej ljudje, ki bi lahko tam živeli – ampak samo ozemlje. To je edino merilo uspeha v resnično srednjeveški Rusiji. Tako za oblast kot za ljudi. Kar morda ni prvič.e v preteklem stoletju in pol so bili tako blizu popolne ekstatične fuzije v “posebni vojaški operaciji”.
