V zadnjem času ruski predsednik Vladimir Putin prikazuje nekaj izjemno apokaliptičnih scenarijev za svojo državo. Na primer, v intervjuju za TV kanal Rossiya-1 je dejal, da ima Zahod domnevno le en cilj – uničiti Rusko federacijo. “Ruski narod, če bo Zahodu uspelo uničiti Rusko federacijo in vzpostaviti nadzor nad svojimi razbitinami, morda ne bo preživel – to bodo Moskovci, Uralci in drugi,” napoveduje Putin.
Še prej se je Putin med nagovorom namestnikom zvezne skupščine pritožil, da zahod le spi in videl, kako “prisiliti Ruse, da trpijo”, če bi “zaneli strateški poraz Rusiji in jih enkrat za vedno končali”.
Nisem prepričan, da zahod išče propad Rusije, ne pa. Čeprav smo mi, Ukrajinci, precej sposobni takšnega scenarija, lahko tu le pozdravimo napoved ruskega diktatorja.
Spomnimo pa se, kakšna je bila njegova retorika pred enim letom. Ultimati Zahoda, grožnje Ukrajini, hvalijo njeno “denacionalizacijo” in “demilitarizacijo”, poučevanje “prave dekommunizacije”, ne glede na pomen, ki ga vstavi v te besede. Putin je bil prepričan, da bo čez nekaj dni lahko prekinil odpor Ukrajincev in se s slavnostno procesijo sprehodil po Khreshchatyku. Znano je, da je bilo vse pripravljeno na tako “zmagovalno parado”, ki naj bi postala še ena močna povezava v propagandnem mitu ruskih cesarjev.
Med letom je Putin kot mantra ponovil besede: “Posebna operacija gre po načrtu.” Zdaj pa se je ustavil, mučnih odnosov so zamenjali trenosi zgodovinske zgube.
Seveda je bil glavni dejavnik teh sprememb uspeh oboroženih sil Ukrajine v teaterju operacij. Kremelj je moral prijaviti (domnevno delno) mobilizacijo, peljati zeke na fronto in vsa bojišča s svojimi trupli ter preklinjati orožje v Iranu, Severni Koreji in Belorusiji. Vendar pa vse to ni veliko pomagalo. Razmeroma majhno mesto Bakhmut, ki poleg tega nima velikega strateškega pomena, Rusi že pol leta poskušajo zajeti, tja postavijo na tisoče borcev svojih elitnih enot, vendar ne dosegajo velikega uspeha.
Da bi nekako nadomestili neuspehe na fronti, se Rusi zatekajo k kriminalni taktiki obstreljevanja miroljubnih ukrajinskih mest. Rakete so zadele stanovanjske stavbe v Dniproju, Zaporišiji, Kartuvu, pri tem pa ubijale civiliste. S temi napadi je rusko vodstvo poskušalo Ukrajincem odvzeti osnovne civilizacijske pogoje, jih zamrzniti s hladno, uničevati kritično infrastrukturo. Toda vsi ti poskusi so imeli minimalen učinek.
In ti strateški neuspehi Rusije, kršitve konvencij vojskovanja seveda postajajo znane svetu, ki se nanje ustrezno odziva. In dejansko je ta reakcija mednarodne skupnosti postala veliko nevarneja za Kremlja kot nemoč ruskih vojakov na bojišču.
Ameriški predsednik Joe Biden, ki zanemarja vse varnostne protokole, pogumno hodi po središču Kijeva. Celo prezre zračni alarm. Vrhunski politiki sveta brez strahu prihajajo v ukrajinsko prestolnico, niti potrebe po potovanju z vlakom z zahodne meje Ukrajine jih ne ustavi.
Odstranjujejo se nato tabu o dobavi žaljivega orožja Ukrajini, vključno z najmodobnejšimi zahodnimi tanki. Razpravlja se o vprašanju dobave sodobnih lovcev in izstrelkov dolgega dosega. In ni dvoma, da bo rešena pozitivno in v bližnji prihodnosti.
Letna Münchenska varnostna konferenca je postala epohalna za Ukrajino. Navsezadnje je bil enkrat na tem dogodku tako imenovani »vzpon Rusije s kolen« razglašan za ves svet. Se spomnite Putinovega agresivnega govora v Münchnu februarja 2007? Nato je zahodu, zlasti Združenim državam, očital vmešavanje v ruske notranje zadeve, oviranje ruske zunanje politike. Nabil se je na Nato, ki »potiska svoje naprej sile na naše meje«. Mislil je, da je zavezništvo že sprejelo v svoje vrste ne le države nekdanjega komunističnega bloka, ampak tudi nekdanje sovjetske republike – Latvijo, Litvi in Estonijo, kar Moskva ni mogla odpustiti.
“Rusija je država z več kot tisočletno zgodovino in skoraj vedno je uživala privilegij opravljanja neodvisne zunanje politike. Te tradicije danes ne bomo izdali,” je ponosno dejal putin v tem času. Čutiš, kako se je spremenila njegova retorika? Navsezadnje se zdaj v sočutnem glasu pritožuje, da skuša Zahod uničiti Rusijo.
Rusi torej niso bili povabljeni v letošnje München. No, ker kaj je smisel povabiti predstavnike agresorske države, ki ne daje nobenih signalov konstruktu. In brez Rusov, ob straneh konference, so se precej zanimivi pogovori izostrili, kot to nakažejo udeleženci dogodka. Bistvo je, da se je zahodni svet odločno odločil nevtralizirati Putina. In to tezo so potrdili številni viri. V osnovi je odločeno: nič več pogovorov o “reševanju obraza” Putinu, ne pa, da ga speljejo v mrtvo uličje, da dajo inom priložnost. Ker kako drugače? Šef Kremlja je izneveril krvavo vojno za konje, ki je Ukrajina ni niti malo izzval. Ruska vojska uničuje vsa mesta v Ukrajini, pobija na tisoče civilistov, organizira grozen teror na okupiranih ozemljih, uničuje civilno infrastrukturo. In kar je najpomembnejše – ne želi se ustaviti, pripravlja nove ofenzive, najavljiva naslednjo mobilizacijo. To pomeni, da od njega ni mogoče pričakovati miru.
Kako in na kakšen način bo ruski diktator nevtraliziran, je vprašanje za razpravo. In veliko bolj zaprto kot konferenca v Münchnu. V vsakem primeru je bil proti Putinu razglašen “križarski pohod”. Joe Biden je s svojo pogumno kijevsko turnejo pokazal, da je bil on tisti, ki je bil pripravljen voditi to kampanjo. Jasno je, da bo celotno breme padlo na oborožene sile Ukrajine, zdaj pa jim bodo zagotovljena vsa sredstva za zmago – na eni strani. Po drugi strani pa nihče ne bo pritiskal na Kijev, naj se do popolne deo okupacije Ukrajine pogaja s Kremljem.
V tem kontekstu, malo zmeden članek v časopisu The Wall Street Journal, ki navaja, da so London, Berlin in Pariz pripravljeni Ukrajini zagotoviti dovolj orožja, vključno z bojnimi letali, da bi ji zagotovili “odločilno prednost” na bojišču. A na ta način naj bi Ukrajino spodbudili k začetku pogajanj z Rusijo.
Predstavniki nemške vlade pa so že zanikali informacije o domnevnem naklonjenosti Kijeva k pogajanjem z Moskvo. Ni bilo potrjeno niti v Londonu niti v Parizu.
V tem okviru je treba biti pozoren na Peking, ki se je po letu molka odločil, da se pridruži mirovnim prizadevanjem v rusko-ukrajinski vojni. Kitajsko zunanje ministrstvo je 24. februarja objavilo nekakšen mirovni načrt v 12 točkah. Ukrajinci so ga večinoma dojemali negativno. Mnogi so celo rekli, da je Peking igral skupaj z Moskvo. Osebno se mi ne zdi tako. Nasprotno, prepričan sem, da je lahko ta načrt uporaben Ukrajini.
Posvetimo pozornost predvsem njeni prvi točki: “Spoštovanje suverenosti vseh držav – podpora suverenosti in celovitosti vseh držav, ne glede na njihovo velikost in bogastvo.” Ta pristop kitajskega vodstva lahko le pozdravite. Osebno bi na mestu predsednika Zelenskyyja poklical Xi Jinpinga in rekel: “Gospod Xi, velik načrt, pripravljeni smo razpravljati o tem. Ampak o čem se tam razpravljati, celo malo izvajati. Začnimo s prvo točko. Suverenost in ozemeljska celovitost predpostavljata odsotnost tujih okupacijskih čet na našem ozemlju – super, smo za to. Je Rusija pripravljena na to? Ne? No, ti imaš vzvod nad njo.”
Poleg tega je več uporabnih točk. Na primer, o ohranjanju “žitnega hodnika”, zaradi česar je Moskva tako živčna. Ali več o “zagotavljanju varnosti jedrskih elektrarn”. Ni najslabša točka pri zmanjševanju strateških tveganj. “Kitajska nasprotuje grožnji ali uporabi jedrskega orožja, proti razvoju ali uporabi kemičnega in biološkega orožja,” se glasi v načrtu. In mi smo samo za to.
Ni čudno, da je bila Rusija precej hladna glede kitajskega načrta. Jasno je, da si Kremlja ni drznil neposredno kritizirati.
Čeprav da, v smislu tega je veliko škodljivih točk, zlasti glede odprave sankcij, o ustavljanju vojaške pomoči, neuskladnosti. Ponavljam pa: prednostna naloga je prva točka, če je Rusija ne želi izpolniti, potem je na tem kriva vsa krivda. In brez dokončanja prve točke nima smisla iti na naslednje.
Seveda tako hipotetično modelirajo razmere na liniji Kyiv-Peking glede kitajskega mirovnega načrta. Da, Kitajska uporablja izključno svojo logiko. Zahodna obveščevalna poročila o verjetnosti dobave kitajskega orožja Rusiji. To ne bi bilo presenetljivo, saj Kitajska v nobenem primeru ni koristna za popoln poraz ruske vojske, popoln poraz Kremlja in morebitno odstranitev Putina. Ker ni znano, kdo ga bo zamenjal in kaj bo ruska federacija postala po izgubi. Vendar ne dvomim, da bo Peking določil nadaljnje ukrepe glede na razmere na bojišču. In samo naše oborožene sile, njihovi uspehi pri deo okupaciji ukrajinskega ozemlja, so sposobni okrepiti argumente v korist Ukrajine za Kitajsko.
