Leto obsežne agresije Rusije na Ukrajino je spremenilo številne znane ideje. Ukrajina se ni izkazala za neuspelo stanje, “druga vojska sveta”, čeprav zmožna obsežnih zločinov in metanje nasprotnika s “topovsko krmo”, vendar se je izkazalo, da je njena moč bistveno precenjena tako v svetu kot tudi s strani Rusov samih. Ukrajinci so navdušili svet tako na bojišču kot s svojo sposobnostjo samo-organiziranja. In to kljub nenehnemu raketnem terorju in drugim poskusom sovražnika, da pretrese ukrajinsko družbo. Ukrajinski odpor je ponovno prinesel na dnevni red tako “retrogradno”, kot menijo številni zahodni intelektualci, koncepti, kot sta patriotizem in narod.
Ena ključnih političnih in kulturnih sprememb po prvem letu polne vojne je, da je Prvič po osamosvojitvi Ukrajina postala aktivna tema svetovne politike in ne le pasivni opazovalec, ki se prilagaja prevladujočim trendom. Ukrajinci so občudovali, predsednika Volodymyra Zelenskyja pa parlamenti in javnost številnih držav pozdravljajo z aplavzom.
Preboj je potekal tudi v zvezi s splošnimi idejami o Ukrajini. Zdaj mnogi ljudje na svetu, še posebej na Zahodu, ne vedo, da je naša država “nekje tam zunaj v Vzhodni Evropi” ali celo menijo, da je del Rusije. Pišejo in govorijo o Ukrajini bolj kot kdajkoli prej. Po grozni ceni, vendar ukrajinci so bili sposobni pritegniti in pridržati pozornost in se vzpostaviti na svetovnem odru.
Ampak prezgodaj je za počitek na tvojih peteh. In ne gre samo za boj, ki je še zdaleč daleč od tega. Prav tako je pomembno ohraniti pridobljeno subjektivnost na mednarodnem prizorišču. In grožnja v tej smeri narašča v sorazmerju z naraščajočim številom ruskih neuspehov na fronti. Šele pred kratkim so ukrajinske in svetovne medije preplavile novice o še ne opredeljenem “mirovnem načrtu” komunistične Kitajske. Glede na dobre odnose Putina z Xi Jinpingom, splošno željo Kitajcev, da oslabijo Zahod, zlasti Združene države, ali zavrnitev Kitajske, da bi obsodila rusko agresijo na Ukrajino kot tako, ni težko ugibati, da bi morala biti kitajska pobuda glavna naloga pomagati Rusiji in se razdeliti v še vedno dovolj stabilno koalicijo zahodnih držav, ki bi pomagala Ukrajini.
Če pa od kitajskih komunistov ne moremo pričakovati ničesar dobrega (čeprav zakaj le Kitajci?), zato ni treba nič presenetiti, potem grožnje Ukrajini niso izginile med zahodnimi političnimi ali intelektualnimi ustanovami. Dejstvo, da Kyiva ni bilo mogoče sprejeti v treh dneh ali letu, so jih številni politiki ali predstavniki finančnih in poslovnih evropskih krogov prisilili, da so opustili finančno dobičkonosne posle z Rusijo. In mnogi od njih ne bi motili žrtvovanja ukrajinskih življenj in ukrajinske suverenosti, samo za ponovno vzpostavitev izgubljene lahkotnosti bivanja. To je zdaj nekako moralno neprijetno. Čeprav zadnji trenutek ne zadržuje vseh. Nedavno Izraz to potrjuje bivši premier in še vedno priljubljen značaj v političnem življenju Italije Silvio Berlusconi, ki je za vojno kriv predvsem ukrajinska stran. Trenutno so stališča a la Berlusconija ali Orbana obrobna, a bo to trajalo večno?
V veliki meri je odvisna od intelektualnega področja. Kjer je tudi veliko groženj. Več kot ena »ikona« tako levega kot levega ideološkega spektra je pokazala lasten intelektualni bankrot in nemožnost ustreznega dojemanja realnosti. Zadnji primer je esej »guruja« zahodne filozofije, 93-letnega nemškega mislilaca Jürgena Habermasa. Na straneh Süddeutsche Zeitung on Imenuje Zahodne vlade iščejo načine za mir z Rusijo, ne da bi upoštevale položaj Ukrajine in nam prenehale dobavljati orožje. Kot, glavna stvar je mir, saj nas sicer čaka tretja svetovna vojna.
Habermasov položaj bi lahko dobro ignorirali, vendar je za številne ljudi, vključno s simpatizerji levičarskih idej v Ukrajini, še vedno močna avtoriteta. In poziva, naj ukrajincem ne dobavljamo orožja zaradi visokih idealov miru in humanizma – pravijo, da bi se izognili še več smrtnim primerom – odsotijo v srcih mnogih. In ne samo tisti, ki sediš na ruski ideološki ali finančni (in pogosto oba skupaj) iglo, kot je nemški zapustil z Die Linke So desna populisti iz Afd (in številni drugi evropski, levi, desna radikalci ali populisti). Zato je precejšnja podpora med Nemci odprto pismo avtorica eminentne nemške feministke Alice Schwarzer in vodilna predstavnica Die Linke Sarah Wagenknecht, znana po pro-Putinovih sočutju. Tudi v tem dokumentu se pod slogani »smo za mir« neposredno brani ruski pogled na vojno in načine za konec.
ReakcijeRuski agresiji mnogih intelektualcev sem v zgodovini še enkrat pokazal (spomnimo se le, koliko jih je upravičevalo sovjetski totalitarizem ali Maove zločine na Kitajskem), da se lahko lepe ideje – humanizem, feminizem, mir itd. zelo zlahka uporabijo za upravičevanje najbolj nemoralnih dejanj. Še posebej tisti, ki imajo svoje teoretične konstrukcije pomembnejše od realnosti in resničnih vrednot, na katerih je zgrajena zahodna civilizacija – svoboda, domoljubje do lastne skupnosti, zavedanje človeškega dostojanstva. Rusija kot država in Rusi kot skupnost so imeli in niso imeli nič skupnega s temi vrednotami. Pomanjkanje ozaveščenosti o tem dejstvu je konzervativnega Jordana Petersona spremenilo v ničvredni glas sprevrženega ruskega tradicionalizma, Habermas pa je pod slogani miru pripeljal do neupoštevanja in neupoštevanja žrtev vojne ter zagovarjanja interesov tistih, ki izvajajo pokole in si prizadeva za oživitev totalitarnih praks “dyedova”.
Kako se izogniti razmeram, v katerih bo dovolj pomemben del zahodnih elit in družbe na splošno zamikalo, da bi zavrnili podporo Ukrajini, da bi se vrnili v običajno pred vojno udobje, zavito v patetične besede o “svetovnem miru”? Negativne izkušnje evropskih vlad, ki tiho opazujejo genocid, in tamšnji intelektualci (in še vedno isti Habermas), ki pozivajo k ničemer, da bi se “izognili zaostritvi”, ni bilo tako dolgo nazaj – vprašajte Bosance. Starejša zgodovina »umiloževanja agresorja« v osebi Adolfa Hitlerja v 30.
V današnji informacijski dobi je prisotnost v informativnem prostoru ključ do uspeha. Na srečo mnogi zahodni politiki in intelektualci treznije ocenjujejo realnost in še niso pozabili, katere resnične vrednote niso samo z besedami, ampak tudi v praksi. Ruska agresija je mnoge prisilila, da zapustijo območje intelektualnega udobja in razumejo, da so postmoderne tes o obstoju absolutne resnice ali jasno opredeljenega dobrega in zla lažne.
Naloga ukrajinskih politikov, javnih in kulturnih osebnosti ali vseh, ki imajo takšno priložnost na splošno, je apel na moralo in vest, da opomnijo, da dobro in zlo obstaja, da imajo jasno utelešenost, da so vojne drugačne. Ta vojna ni potrebna, ko nedolžni fantje umrejo za interese generalov ali politikov. Sicer najnovejšo vizijo katerekoli vojne promovira nedavni film “Na zahodni fronti nespremenjen” – šibka filmska priredba klasike literature Erich Maria Remarque, katere režiser Edward Berger očitno ni mogel ustrezno razumeti niti literarnega primarnega vira. Toda njegovo odobravanje sprejetja na Zahodu in nominacija za številne nagrade, vključno z oskarji, je še en poziv za prebujanje.
Pomembno je, da se pritožimo ne le na evropske vrednote, ampak tudi na posebne zgodovinske primere. Braniti lastno subjektivnost je bistvo Zahoda. Boj angleške aristokracije proti kraljevi samovolji je zgodovini dal Magna Carta, v nekaj stoletjih pa se je nova družbena strata pridružila veličastni revoluciji leta 1688, ki je končno dopolnila temelje, ki jih je postavila Listina za prihodnji uspeh Velike Britanije. Želja ne preveč številnih, ampak ponosnih prebivalcev daljnih ameriških kolonij Velike Britanije, da bi sami odločali o svoji usodi, je pripeljala do ustvarjanja ene najuspešnejših držav v svetovni zgodovini – Združenih držav Amerike. Boj za lastno subjektivnost proti absolutizmu je bil tudi glavni gonilo še enega epohalnega dogodka – Velike francoske revolucije. Če gremo zelo globoko v leta, je bil boj za lastno svobodo in način življenja tisti, ki je Grkom dal zmago nad veliko številčnejšo, a nemotivsko perzijsko vojsko. Brez vseh teh dogodkov bi bila zgodba povsem drugačna.
In v naši zgodovini je nekaj za pogledati. Dobro se zavedamo kozakov, ki so vneto branili lastno subjektivnost, in sčasoma postali podlaga za oblikovanje ukrajinske sodobne nacionalne ideje. Ne smemo pozabiti na izkušnje ukrajinskega nobilnosti, ki so ukrajinci kljub uveljavljenim stereotipom ne le imeli, ampak so tudi v veliki meri igrali vlogo modela za iste kozake. Predvsem temeljno načelo plemenite kulture XVI-XVII stoletja, ki je določalo odnose te skupine s kralji, ni »nič o nas brez nas«.
Noben način ne more zagotoviti Ukrajini stoodstotno verjetnost, da ne izgubi svoje na novo pridobljene subjektivnosti. Toda razkrijemo psevdo-intelektualne pozive, da “razumemo Rusijo” ali “mir za vsako ceno”, aktivno spodbujanje v informacijskem prostoru ukrajinske sedanjosti in preteklosti (vendar brez pretiranega mita), pozivanje na resnične vrednote Zahoda (in univerzalne, navsezadnje), njeno moralo in zgodovino, razlaga, da zlo res obstaja, so le nekaj področij, dejavnost, v kateri zmanjšuje skušnjavo za žrtvovanje Ukrajine.
Vendar se je treba spomniti najpomembnejše stvari. Kaj je najboljša obramba, kljub izgubam in težavam, kljub VTOd rutine vojne in političnih prepirov smo sami. Boriti se na fronti, podarjevati, prostovoljno izučiti mlajšo generacijo, podpirati gospodarstvo, razlagati naše razmere tujcem – vsak mora storiti, kar je v njihovi moči in spretnostih. Ker če se ne braniš na bojišču ali v intelektualnih, političnih, ali gospodarskih bitkah, zakaj bi to storil še kdo drug?
