“Hočeš dekommunizacijo? Za nas je to zelo zadovoljno. Ni pa potrebno – kot pravijo – ustaviti na pol poti. Pripravljeni smo vam pokazati, kaj pravi “dekommunizacija” pomeni za Ukrajino.” Še vedno si zapomnite to Stavek Ruski diktator Vladimir Putin, govoril zvečer 21. februarja 2022, ko je razglasil priznanje “L/DPR”? Ste pozabili, kakšen je bil zatis krvoloka, ki je vgravirano na že tako plenilsko fiziognomijo?
Prav v tem trenutku sem osebno spoznal, da se vojni ni mogoče izogniti. Poleg tega je vojna obsežna, polnoletna, z uporabo vseh sil in sredstev. Postalo je tudi jasno, da ruska invazija ne bo več omejena na Donbas, Krim ali celo kopenec na zaseden polotok, saj je Putin potreboval vso Ukrajino kot temelj pri obnovi cesarstva.
Pred tem sem imel dvome, a da obstajajo dvomi, je bilo skoraj zaupanje, da invazije ne bo. Da je koncentracija ruskih čet blizu meja le blef in izsiljevanje. Ne more biti, ker nikoli ne more biti – moja pamet je zajokala. No, ker kako lahko v tretjem mandatu tretjega tisočletja po Kristusovem jaslicem, tako da neka država brez razloga ne bo izprovociran brez posebne potrebe za napad na drugo državo. Ko sta oba člana ZN, Sveta Evrope, OVSE itd. Ja, in oba pripadata pogojno krščanski civilizaciji.
Na koncu je vojaška disponacija v nasprotju z verjetnostjo invazije: mobilizirane ruske sile niso dovolj za začetek polnoletne okupacijske vojne. In tudi če si za trenutek predstavljate, da so ruske enote napadle naše ozemlje, zajele neko ukrajinsko mesto, torej kaj sledi? Bodo vozili avtomobile z zvočniki in spodbujali lokalne prebivalce, da se prijavijo v pisarne poveljnika okupacije? Vsaj takšne makabre slike je naslikala domišljija, ki je vsrkala okvirje iz sovjetskih filmov o drugi svetovni vojni. Neke popolne neumnosti.
Izkazalo se je, da to ni neumnost. Slike iz sovjetske kinematografije so se ponavljale v resničnem življenju. Obstajala je pogojna poveljnikska pisarna, torej okupacijske uprave, izdajalci-kolaborati, in kradja okupatorjev, in veliko bolj brutalna, kot so si lahko predstavljali režiserji sovjetskih filmov. In usmrtitve so bile iz najmanjšega razloga in brez razloga, včasih za zabavo. Zato je beseda Bucha postala par z besedami “Katyn”, “Khatyn”, “Auschwitz”, “Srebrenica”…
Se spomnite, kako smo se nekoč posmihale različne sheme ruske invazije v Ukrajini, objavljene v zahodnih medijih. Smejali so se iz poročil, da bi, pravijo, Moskva na čelo Ukrajine rada postavila Jevgenja Murayeva, Olega Careva, Viktorja Medvedčuka itd. Posebno posmeh je povzročila slika, ki jo je objavil nemški tabloidni časopis Bild februarja lani.
Haha, rusi ne bodo dovolili, da gredo v ofenzivo iz Belorusije. Haha, ne bodo izpuščeni iz krimskega isthmusa. Haha, naše obalne straže ne bodo dovolile niti enega pristanka v Odesi. In na koncu – le s slednjim se je izkazalo, da je res. Ruskim silam, ki so se pripravljale na kopno, je res uspelo nevtralizirati. A z vsem drugim – naš skepticizem je bil očitno neupravičen. Shema se je izkazala za preročno, zato je bila načrtovana ofenziva ruskih agresorjev. In oni so presenetljivo zlahka premagali krimski isthmus.
Ampak zakaj? Zakaj je sovražniku uspelo premagati našo obrambo na jugu tako zlahka? Nikoli nisem resno jemal Oleksiyja Arestovycha, pri vprašanju neuspeha v južni smeri pa se z njim ne morem strinjati – “proe**ly”. Čeprav so obstajale velike možnosti za zadrževanje sovražnika, so bile prav posebnosti na terenu, naravne razmere na naši strani. Če bi bilo mogoče vsaj nekaj dni pridržati Ruse, potem bi bilo v mestih Melitopol, Nova Kakhovka, Berdyansk, Kherson mogoče organizirati razmeroma borbeno pripravljeno obrambo. Veliko število žrtev in velika sramota bi se lahko izognili. Tako je npr. general Dmitry Marchenko organiziral močno obrambo Nikolajeva, saj je prejel dva dodatna dneva, medtem ko je sovražnik počil na Khersonu.
Jasno je, da bo po naši zmagi izvedena resna preiskava. Čeprav so bile doslej objavljene številne novinarske preiskave o “južni katastrofi”, ki so opozarjale na kriminalno malomarnost lokalnih oblasti in poveljstvo na predvečer invazije, ki se je v prvih dneh polne ofenzive spremenila v morilski kaos. Eno od teh preiskav je na svoji spletni strani objavila britanska radiodifuzijska družba Letalstvo. Dal bom samo en citat iz tega:
“Vojska in strokovnjaki so verjeli, da bo Ukrajina imela čas pripraviti obrambo ključnih mest na polovicinobena država do trenutka, ko ima sovražnik čas priti do njih. Mostovi nad Chongarjem in prekopih niso bili razneseni. In v zgodnjem jutranjem času 24. februarja so ruske čete lahko mirno, ne da bi se srečale s kakšno posebno oviro, premaknile upravno mejo s Krimom in avtocestami, da bi naredile strelometa. Ruske enote so v samo nekaj urah prepotovale več kot 100 km in prevzele nadzor nad Novo Kakhovko. Do poldneva so bili blizu Antonovskega mostu na pristopu k Khersonu. V nekaj dneh so zajeli območje, večje od Švice.”
Nisem vojaški strokovnjak, vendar tudi brez strokovnega znanja lahko rečem, da je bilo naše vodstvo izjemno neresno glede grožnje z invazijo. No, navadni državljani, ki nimamo dostopa do obveščevalnih podatkov, ki nismo prejeli podrobnih informacij od zahodnih partnerjev. Lahko bi to vzeli zlahka, ker bi verjeli, da bodo kebabi maja, da je vse rusko čvekanje orožje blef in provokacija. Toda dejstvo, da imajo ljudje, ki so na najvišjih ravneh ukrajinske vlade, celovite informacije, razumejo grožnjo razmer, vendar se ne zatekajo k odločilnim ukrepom, je nezaslišano.
Morda bom zdaj povedal nekaj neumnosti z vidika vojaškega strokovnjaka, vendar se mi zdi, da je bilo tudi v tistih dveh dneh od trenutka Putinove fraze, omenjene na začetku članka in do trenutka invazije, mogoče razstreliti glavne mostove, izkopati krimski isthmus z jarki, nadomestiti teren in tudi zamenjati mejo z Belorusijo in Rusijo na severu. In še prej, ko je obstajal le namig o grožnji z invazijo, torej oktobra 2021, je bilo treba še intenzivneje tvorbo teritorialne obrambe, izvajati intenzivne vaje. Zakaj to ni bilo narejeno, je skrivnost za mane. Kako učinkovita bi lahko bila naša obramba, koliko smrti bi se lahko izognili…
Američani in Britanci so kričali, da se Putin pripravlja na napad, kar se je pravkar zgodilo. In naši vrhunski politiki odgovarjajo: »Provokacija, nesmisel, vse imamo pod nadzorom.«
Zato smo s prvimi sirene, prvimi ruskimi raketami, ki so padle na naše domove, doživeli tako globok šok. Sovražnik je že na obrobju Kijeva, Rusi so ujeli Novo Kakhovko in odprli krimski vodovodni kanal. Vsa naša letališča so bombardiranih in onemogočenih. Nehote bodo na glavo prišle misli v slogu Julija Tymošenko: “Vse je izginilo!”.
Kdor pa spomina na starca, nima sreče. Za zdaj pozabimo na vse tiste napačne izračune naše vlade, ne morete vrniti časa nazaj, in zdaj moramo gledati naprej, verjeti v naše politično in vojaško poveljstvo zaradi zmage. Na srečo so se oblasti uspele hitro in učinkovito rekonfigurirati v vojno, organizirati odpor proti zavojevatelju. In zdaj, leto po invaziji, naša zmaga ni več vprašljiva. Če samo glede na dejstvo, da nam celoten civilizirani svet pomaga, ker verjame v ukrajinski potencial, v našo sposobnost za zmago.
