Prejšnji teden je direktor sociološke službe “Rating” Oleksiy Antypovych na enem od javnih dogodkov predstavil rezultate sociološke raziskave o odnosu Ukrajincev do svoje države. Sociologija v časih sprememb je, milo rečeno, nehvaležna, saj čas toliko pospeši njen tok, da se bo danes morda izkazalo, da je danes že razdelano gradivo. Kaj lahko rečemo o trenutni ukrajinski situaciji s polno vojno, ki je brez pretiravanja prizadela celotno državo. Toda sociologija lahko še vedno pokaže določene trende, tako da pokaže, v katero smer se giblje razvoj domače družbe.
Torej, glavni občutek Ukrajincev za njihovo državo konec leta 2022 je ponos. To je priznalo 75 % Ukrajincev med sociološko raziskavo. Za primerjavo – leto prej je bil najbolj priljubljen občutek žalost, samo tretjina pa je čutila ponos. “Vojna ni prinesla družbe niti iz pasivnega, ampak iz depresivnega stanja v zvezi z njeno državo,” je dejal Antipovič.
Negativna čustva so bila zmanjšana na minimum. Sramota za Ukrajino (od 20% ob koncu leta 2021) zdaj čuti le nekaj dveh odstotkov, brezdušni pa so popolnoma izginili. Ali ni to razlog, da se veselimo, da se v Ukrajini končno oblikuje usklajena ukrajinsko-centrična, nacionalno zavedna družba? Definitivno. Obstaja pa ena nit.
Hudič, kot veste, leži v podrobnostih. Morda ne primarno, ampak ne sekundarno. Tako je po vsem tem optimističnem toku številk vodja službe za rating ugotovil, da Ukrajinci na eni strani deset let vidijo sebe in svojo državo “na najvišji črti”. Ampak po drugi strani… Tu se začne najpomembnejša stvar. “Če nas oblasti ne dokažejo, ali pa mi kot družba ne pridemo do tega, potem nas spet čakata novo razočaranje in depresija,” opozarja Antipovič.
To ni prvič, da so Ukrajinci doživeli takšna čustva. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi prebivalstvu novourojene države le nekaj let po razglasitvi neodvisnosti. Nato so Ukrajinci, razočarani nad upadom gospodarstva, hiperinflacijo in vsem, kar običajno spremlja te neprijetne stvari, podlegli prvi obsežni provokaciji Kremlja in izvolili Leonida Kuchmo za predsednika, ki je neposredno povedal, da »Ukrajina nima prihodnosti brez Rusije«.
Razočaranje je zajelo vsaj proukrajinski, prozahoden del družbe v drugi polovici naslednjega desetletja – ko je po Oranžni revoluciji škandal, imenovan po “dragih prijateljih”, prekinil iluzorno enotnost domoljubnih sil in viktorja Janukoviča in Stranko regij vrnil v politično življenje (če ne iz “drugega sveta”, potem zagotovo iz “vejice”).
Zanimivo je, da je za razliko od sredine 90. let imelo to drugo veliko razočaranje svojo po personificirano žrtev – Viktorja Juščenka. Zato je eden najboljših predsednikov v 30-letni zgodovini neodvisne Ukrajine, ki je postavil temelje Ukrajine, ki je bila zgrajena po revoluciji dostojanstva tudi Petro Porošenko, čeprav Volodymyr Zelensky (torej osebnosti so prenehale igrati ključno vlogo, ustreza ideji), še vedno prejema negativne pripombe o svojem predsedniškem mandatu.
In to je velik, morda ključni problem ukrajinskega naroda. Še vedno se ne zaveda v celoti odnosov z vzroki in učinki, ki urejajo politične in gospodarske procese v državi. Na primer, po rusko-gruzijski vojni leta 2008, ko je le ena od treh glavnih političnih sil obsodila agresijo Kremlja – njenih predstavnikov (predsednik Viktor Juščenko in bivši predsednik parlamenta Arsenij Yatsenyuk, ki je v tisto Rada prišla kot tretja številka na seznamu NUNS), so ukrajinski volivci pohiteli mimo drugega kroga prihajajočih predsedniških volitev. Ko sem izbral prihodnost v obliki janukovič-Timošenkovega para, katerega stranke, ki so odprte, ki so skrite, so pa stale na strani Rusije. In potem so se dobesedno v nekaterih šestih letih spraševali, zakaj nas je Rusija tokrat že napadla.
Pričakovanja Ukrajincev skozi zgodovino neodvisne Ukrajine praktično niso povezana z njihovim odzivom na politično življenje v državi. Veliko so si želeli živeti – izbrali pa so populistke. Sanjali so o vožnji dobrih avtomobilov – podpirali pa so tiste, ki so lobirale za zakone, da ne bi rešili nikogar, razen lastnikov, nepotrebne avtomobilske tovarne v Zaporozhyeju. In takšnih primerov je skozi zgodovino veliko. Leonid Kuchma je na primer postal predsednik države zaradi nezadovoljstva z gospodarsko krizo in hiperinflacijo, ki je potekala prav v času njegove premiere. (Poleg tega pristojnosti Kuchma-premierja niso bile veliko manjše od pristojnosti Kuchma-predsednika.)
Ukrajinci se še niso naučili prevzemati odgovornosti za dejanja politikov, ki so bili sami izvoljeni na oblast. In skoraj vsakič, ko se takoj ločijo od lastne moči, krivijo le prebivalce visokih pisarn na Hruševskega in Bankovo za vse grehe in razočaranja. Zdaj pa sedi.Tuation je veliko resnejši, kot je bil v vseh prejšnjih letih.
Ukrajina, in to je očitno, se bo iz vojne pojavila v uničeni državi. Izkazalo se bo, da bo to situacija, ko bo treba opraviti ne le veliko, temveč ogromno dela za obnovo vsaj predvojnega življenjskega standarda. In to bo zelo težko – ne glede na to, kdo bo po prvih po vojnih volitvah na čelo države, sedanje vlade ali nekoga iz opozicije. Ni enostavno – in ni očitno.
Zdaj, ko je 75 % Ukrajincev ponosnih na svojo državo, je situacija tako preprosta kot Kolumbov jajčece. Država je bila dejansko stisnjena do velikosti oboroženih sil Ukrajine. Ki opravijo svoje delo, zahvaljujoč neverjetni pomoči zahodnih zajci, zelo dobro. In vse ostalo pravzaprav ne deluje. Ukrajina zdaj – in ni niti posebej skrita – preživi samo z zahodno finančno pomočjo. Nič ni narobe s tem, gre za objektivno stanje v državi, ki je v vojni s sovražnikom, ki je pripravljena uničiti dobesedno vse na svoji poti – tovarne, elektrarne, stanovanjske površine ali celo cela mesta. Vendar to ne bo vedno tako.
Ukrajina ne bo vedno na dejanski vzdrževanju Zahoda. Po vojni bomo morali vse storiti sami. In to bo prvi velik preizkus – ali (a) oblasti lahko prenesejo obnovo države in (b) družba lahko nadzoruje to moč, hkrati pa ji pomaga.
Drugi test bo vzdrževanje in konsolidacija tistih ideoloških stališč, ki so bila pridobljena med vojno. Z ideološkimi stališči ne mislim le na de-rusifikacijo in dekolonizacijo javnega prostora, ampak tudi na gospodarsko vrzel s nekdanjo metropolo. Spomnite se, kako so po donbasski vojni 2014-2015 obstajali pozivi, da je treba uskladiti z Rusijo, saj obstajajo poceni energetski viri in podobno. Nekaj podobnega – v primeru spremembe oblasti v Kremlju in pojava »novega Gorbačova« – nas lahko čaka v bližnji prihodnosti. Toda tu moramo razumeti, da bo gospodarstvo v vsakem režimu vedno le eno od političnih orodij za Rusijo. Tako kot jezik, cerkev, televizijske vsebine in vse ostalo, kar je mogoče uporabiti le proti potuho. Ne zdrsnite v nostalgijo: “Še vedno, ko ste bili prijatelji z Rusijo, je bilo vse cenejše, zdaj pa morate plačati več.” To ni tako preprosta naloga, kot si nekateri mislijo. Niti odkrito pro-ruske politične sile, ampak bolj ali manj zmerne proukrajinsko, bodo poskušale to temo pedaliti, s tem pa zaslužiti politični kapital.
Tretji preizkus – po rekonstrukciji infrastrukture ter konsolidiranju in širitvi neodvisnih položajev – bo morda najpomembnejši. To je gibanje k resničnemu, ne deklarantnemu pristopu k združeni Evropi. In na tej poti bodo Ukrajinci imeli veliko neprijetnih presenečenj. Neprijetno z vidika levičaste strasti do “freebies” in preprostih rešitev, ki še vedno prevladujejo v ukrajinski družbi. Evropska unija (kamor zdaj ne gremo samo z besedami, ampak tudi v skladu z ustavo, ki ima nekakšen uradni status kandidata) ni nujno uspešno življenje. Obstajajo različne države v EU, kot so Nemčija ali Švedska, in Bolgarija ali Romunija. Sodobna Evropa temelji na sistemu odgovornosti in kompromisa. Kompromisi s strani politikov in odgovornost volivcev.
In tu ukrajince lahko ojame iluzije, da je v nas zgrajen isti sistem – pravijo, da je trenutno stanje z eno-večino le izjema, pred tem pa so bile koalicije, so bili sporazumi, večstrankarske vlade. A le v isti Nemčiji koalicije (npr. zadnja, »semafor«) temeljijo na določenih vrednotah, na upoštevanju stališč in političnih programov vseh udeležencev teh koalicij. Zato so se zeleni in liberalci strinjali, da bodo po zadnjih volitvah podprli SPD in ne blok CDU/CSU. In ne pozabite na legendarno ukrajinsko zgodovino leta 2006 in prebeg Socialistične stranke, ali bolj preprosto, eno osebo, ki je vodila to stranko, od “oranžnega” tabora do regij – za mesto govornika parlamenta. In kam je šla SPU po teh volitvah? Svobodna demokratska stranka Nemčije pa obstaja od leta 1948. In nikjer ne izgine, čeprav je bila v koaliciji tako z levosedežnim Esdeksom kot s sredino desnimi hadeki. In ne izgine, saj v koalicijskih pogajanjih upošteva svoj program, za katerega glasujejo njeni volivci. In volivci v skladu s tem upoštevajo to zavezanost določenim načelom na volišč.
Ukrajinci se govorijo še vedno o tem načelu, da bi razumeli, kaj je Evropska unija in zakaj te menda nagajajoče in birokratske strukture sploh obstajajo, začenš z Evropskim parlamentom.
Po vojni, težko časi čakajo Ukrajino. Lahko se prepustite “Marshallovemu načrtu 2.0”, vendar ne pozabite, da ne bi bilo močne Nemčije 15 let po padcu nacističnega režima Adolfa Hitlerja, kljub finančni pomoči ZDA, če ne bi nemški narod prevzel naloge. In v političnem TSOTudi Arini. Na primer, v obdobju, ki je bilo neusmiljene, so se vlade spreminjale skoraj vsako leto. In 75 let sedanje zgodovine Nemčije so bile koalicije v medvolitvah preoblikovati le dvakrat. In osnovo političnega spektra Nemčije vsa ta leta sta dve veliki politični sili – SPD in CDU/CSU, ter več manjših, enakih Svobodnih demokratov, od 80-jih pa tudi “zelenih”.
Po vojni ukrajino ne čakajo le težki časi, temveč tudi odgovorne odločitve. Rešitve, za katere ne bo takojšnjega uspeha. Tega bi se morali zavedati tudi Ukrajinci. Ker danes 75 % čuti ponos in ko se leto ali dve po paradi zmage na Khreshchatyku izkaže, da je Ukrajina še vedno revna evropska država, ki se morda takrat ne bo pridružila Evropski uniji, bo teh 75 % doživelo popolnoma drugačna čustva. Tisti, ki so zdaj pokrili le mila dva odstotka Ukrajincev.
Pod Ukrajinci ne bo nihče zgradil nove Ukrajine. Tako kot nihče ne bo za nas zajel naše dežele. Ukrajincem bomo pomagali, kot zdaj pomagajo – vendar bomo morali vse storiti sami. Zdaj, ko se počutite ponosni na Ukrajino, morate biti pripravljeni na trdo delo vojne. Da se ne bi počutila sramotno zanjo (in v resnici – zase) čez nekaj časa.
