Novo leto na fronti se je začelo z noro ofenzivo ruskih okupatorjev na območju Bakhmuta. To majhno, nekoč, pred vojno, je 70 tisoč mestece postalo prava skala na poti zavojev. Skala, proti kateri je strmoglavilo več kot ena sovražna enota. Bakhmut, Soledar – ta imena so postala simbol ukrajinske moči in hkrati ruskega absurda. Ta canonical “bezzhalost in bespospity” iz catchphrase.
Okupatorji so predali edini regionalni center, ki so ga uspeli zajeti med polno vojno 2022-23, Ali, trmasto se trudi da zapleni Bakhmut, imitira “pravi cilj posebne vojne operacije” deklasiranu po neuspehu blitzkriega, to je zaplene celokupne teritorije donječke i luhanske regije – a to je Kremlj naglim korakom uneo u svoj Ustav i to i ne da bi ustanovio nadzor nad priloženim dobrom.
Vprašanje “Zakaj Rusi potrebujejo, da Bakhmut toliko?” se ne pojavijo na obeh straneh fronte. Od Ukrajinca – ker nas ne zanima, kakšna je motivacija agresorja. Na koncu se v vsakem primeru vseli na številne butke, irpe in rozine po vsej ukrajinski deželi, do katere lahko pridejo. V čem je torej razlika, v čem je bistvo določene bakhmutske operacije – potrebno se je boriti nazaj in izganjati sovražnika.
Iz ruskega – ker načeloma ni običaj, da se oblastem postavljajo vprašanja, po začetku popolne invazije in sprejetja resnično drakonskih zakonov pa lahko takšno radovednost plačate vsaj s svobodo.
Kljub temu je manična želja za vsako ceno zajeti točko na zemljevidu, ki je brez vrednosti s strateškega vidika (predvsem za sosednjo Bakhmut Soledar, ki so jo “Wagnerianci” najprej sprejeli z besedami in nato začeli izvajati svoj diabolični načrt) vsaj presenetljiva. Presenečenje – in želja po ugotovitvi. In za to moramo preučiti zgodovino zadnjega imperija na Zemlji. Zelo nedavna zgodovina…
Pred 80 leti, 5. januarja 1942, se je v bližini prestolnice Sovjetske zveze v Moskvi začela ena najbolj znanih operacij 2. svetovne vojne. Bitka pri Rzhevu. Znan kot “Rzhev mesna brusilka”.
V tej operaciji so sile dveh front Rdeče armade, Kalininskega (poveljnik – generalpolkovnik Ivan Konev) in zahodnega (vojaški general Georgy Zhukov), zadale močan udarec na položaje 9. wehrmachtške vojske. Rzhevskoye performans – to je bilo ime tega ovinka na fronti, ta poseben nastop, kjer so bile zbrane nemške čete, in dva slavna, celo vidna sovjetska poveljnika poskušala prekiniti.
Ne bom vas dolgočasila z dovoljenostmi te operacije. Na kratko bom povedal – poveljnik 9. nemške vojske, generalpolkovnik Walter Model za eno leto, je zagovarjal ta govor. Leto. Šele 5. marca 1943 so se deli Wehrmachta umaknili od tam, kjer se ni bilo več mogoče učinkovito braniti.
In zdaj so strašne številke. Skupno število sovjetskih vojakov, vključenih v to operacijo, je bilo 1.468.845. Od tega je bilo po uradni ruski statistiki izgubljenih 1.342.888 – ubitih, ranjenih in pogrešanih. Za primerjavo – v 9. nemški vojski od 1,1 milijona je bilo ubitih 162 tisoč. 35.650 ljudi je pogrešanih.
To je ista bitka, pokol celo, o tem, katere legende še krožijo – kako so nemški strojniki ponoreli, saj so sovjetski (in ukrajinski pa tudi!) vojaki šli do njih zid za zidom. Šli so naravnost pod naboje. In za njimi, več, več…
To je isti Rzhev, o katerem je eden od udeležencev te bitke, Pjotr Mikhin, v svojih spominih zapisal takole: “Plaziš se po truplih, in so nakopičene v treh plasteh, natečene, tečejo od črvov, oddajajo sladek sladek vonj razpadanja človeških teles. Ta smrad visi nemiselno nad “dolino”. Zlom izgona te spelje pod trupla, tla drhtijo, trupla padejo nate, posuta s črvi, vodnjak morilnega smrada udari po tvojem obrazu.” Gre za trupla svojih sovjetskih vojakov.
Ta strašna komasa se pravzaprav ni končala z zmago rdeče armade. Toda – Nemci so se umaknili, zato so Žukov in podjetje lahko posneli ta “domišIjiv” načrt, da sovražnika vržejo s kader.
Kaj ni podobno nič?
Bitka pri Bakhmutu je skoraj predpismno ponavljanje “Rzhev mesnega mlinca”. Le namesto kariernega vojaka na čelo ruske vojske je nekdanji zločinec, ki je postal znan vsemu svetu zahvaljujoč svojemu zasebnemu vojaškemu podjetju Wagner.
Žukov je nato prišel do Berlina. (In tam je postavil več deset tisoč vojakov – le tako, da, bog ne daj, zastavo nad Rajhstagom niso najprej dvignili.) Toda v teh dveh zgodbah kljub velikim podobnostim – vprašajte vsaj množična posilstva nemških (in ne le) žensk s strani sovjetskih vojakov v Vzhodni Nemčiji – obstaja ena velika razlika. Bolj natančno, celo dve.
Prvič, na strani države, glavno mestoki je bila Moskva, nato pa se je borila proti mednarodni koaliciji pod vodstvom Združenih držav Amerike in Velike Britanije. Danes se te države – tako kot na desetine drugih, tudi (kakšna ironija usode!) in Nemčije – borijo na nasprotni strani. Drugič, varčevalna beseda “lendliz” (ki se je začela zanemarjati v Putinovem času, pred tem pa so se dobro spomnili, kaj to pomeni v tistih dramatičnih mesecih sovjetsko-nemške vojne) tokrat ne deluje za moskovsko vojsko, ampak za ukrajinsko.
In holopsom lahko poveš, kolikor ti je všeč, da bi se ZSSR soočila brez zajcev in brez lendlige, pa tudi brez Ukrajine in drugih takratnih republika Unije. Resnica je višja od izmik Kremlja.
Zato Putin nikoli ne bo postal novi Stalin, in Prigožin – novi Žukov. Edini kapital, ki ga on, ta neozhukov s kriminalno preteklostjo, lahko vzame, začne ne s črko K, ampak ravno nasprotno, na M. In zdaj ne govorim o Minsku.
In še ena pomembna točka v tej zgodbi o dveh različnih, a tako podobnih vojaških operacijah. Bitka pri Rzhevu, tudi pod strogo sovjetsko (stalinistično) cenzuro, je bila omenjena v literaturi. Glavni ruski pevec druge svetovne vojne Alexander Twardovsky je na nastopu Rzhevskega napisal ignantno pesem o groznih dogodkih: “Padel sem blizu Rzheva.”
Tukaj so vrstice iz te pesmi, v sijajnem prevodu ukrajinske klasike Andriy Malyshko:
Spredaj se je zažgalo pred očmi.
Kot da brazgotine na telesu,
Sem polig in ne vem:
Ima Rzhev borce?
Imamo srečo?
Na srednjem Dona?
Dnevi so zadnji vroči, –
Vse je bilo na kocki.
To delo je postalo eden najbolj znanih primerov ruske vojaške poezije sredine prejšnjega stoletja. Vstopil je v sovjetske šolske učbenike. V Rusiji jo verjetno še preučujejo.
In o sedanji kremljani ofenzivi na Bakhmut in Soledar ne bodo pisali takšnih pesmi. In na splošno bo ta vojna, kot tudi njeni udeleženci, v Rusiji pozabljena zelo hitro, skoraj takoj po njenem neželenem koncu. Ker je bila ta vojna – ne glede na razloge za njen začetek, ne glede na to, kako je Stalin veljal za nemško agresijo na celotno evropsko celino – še vedno za preživetje celotnega ljudstva. In sedanji je samo za preživetje nekaj starejših kremljaskih zombija. In celo urka-poslovnež iz Putinove obhaje, ki je, da bi ujel nesrečnega Soledarja, takšen vtis, pripravljen zažgati vsebino vseh ruskih kolonij in zaporov v tem diaboličnem požaru.
