Propad ZSSR je res postal geopolitična katastrofa. Ker ruski narod, za razliko od sovjetskega, ne more več iti na Rdeči trg.
2. januarja je v Franciji umrl znani sovjetski aktivist za človekove pravice, disident Viktor Feinberg. Rodom iz Ukrajine (Viktor sam se je rodil v Kartuvu, njegovi starši – v Znamenki in Kremenchuku) pa so se 25. avgusta 1968 vpisali v svetovno zgodovino. Nato je s še šestimi istimi obupani ljudmi odšel na Rdeči trg v Moskvi, kjer je organiziral enega prvih javnih protestov v zgodovini Sovjetske zveze – proti okupaciji Češkoslovaške s strani Rdeče armade.
Celih sedem je seveda zavlačevalo nekaj minut po začetku akcije. Feinbergu so med aretacijo izbile prednje zobe, zato je bilo odločeno, za razliko od drugih protestnikov, da mu ne bodo sodili. Ampak to ne pomeni, da je imel srečo. Nasprotno, poslali so ga na obvezno zdravljenje v posebno psihiatrično kliniko. In kaznovalna sovjetska psihiatrija je bila že znana po svojem resnično nehumanem odnosu do “pacientov”.
Feinberg je ta mučenja trpel štiri leta, nato pa so ga zaradi publicnosti na Zahodu kremeljski organi prisiljeni izpustiti v tujino, kjer je živel do začetka leta 2023.
Druga udeleženka akcije, Natalia Gorbanevskaya, je prišla v “psiho”, ostalih pet je bilo obsojenih na različne pogoje zapora ali izgnanstva. Kazenska roka sovjetskega zakona ni zaobšla nobenega od teh pogumnih sedem…
In to je tisto, kar je zanimivo. Čeprav kasneje ni bilo v običaju omeniti etnične pripadnosti udeležencev tega legendarnega protesta, tudi slavni ruski TV publicist Leonid Parfyonov v svojem projektu “Ruski Judje” se je pritožil, da so bili od sedmih štirje Judje. Konstantin Babitsky, Larisa Bogoraz-Bruchman, Pavel Litvinov (vnuk legendarnega narodnega komisarja za zunanje zadeve ZSSR Maxim Litvinov, née Meyer-Genoch Wallach) in Viktor Feinberg. Pravzaprav je celo pet – Natalia Gorbanevskaya imela judovski oče. In v teh sedmih je bil Rus francoskega izvora Vadim Delaunay.
Zato je bil za celotno rusko ljudstvo, ki je pomenilo ne polovico, ampak relativno večino prebivalstva ZSSR, samo en Vladimir Dremlyuga, ki se ni bal dvigniti slogana “Za vaše (Čehi in Slovaki – avtor) nad glavo. in našo svobodo.”
Seveda je v disidentovem gibanju naslovno državo Sovjetske zveze zastopalo več kot en Dremlyug. Omeniti je treba vsaj akademika Andreija Saharova, ulice, po kateri so se imenovale tudi v Ukrajini. Če pa merimo odstotke disidentov v nekaterih narodih ZSSR, bodo Rusi na koncu seznama. Dolgo se lahko pogovarjamo o razlogih za to situacijo – to je genetski spomin na večno suženjstvo ruskega ljudstva ali zadovoljstvo s prisotnostjo lastne države (in Sovjetske zveze od začetka 30. let je ruski imperij dejansko obnovil pod rdečo zastavo), medtem ko ukrajinci, Litvanci, Armenci niso imeli svoje države, a Judje čak ni simulakrum u obliki unije republike (na Dalekom estoku je bila samo židovska avtonomna regija, kjer judje nikoli niso ustvarili več kot nekaj odstotkov prebivalstva). Vendar ne govorimo o vzrokih, ampak o posledicah.
In posledice so bile naslednje. Po odprtju judovskega izseljevanja so “Lyceumi ustrezne narodnosti” odšli v Izrael, kjer so se pridružili gradnji lastne etnične države (Natan Sharansky, domorodec Iz Donječka, je delal približno deset let v različnih izraelskih vladah na ministrskih položajih), ali v Združene države in Evropo, kjer tudi niso bili izgubljeni. Kolonije so se sčasoma spremenile v republike Unije, pridobile ali ponovno pridobile neodvisnost, včerajšnji disidenti pa so postali politiki nacionalne demokratične vrste in tudi aktivno prispevali k razvoju svojih mladih držav. Tudi v dokaj konservativni Ukrajini so bili nacionalni demokrati vedno vplivna sila, ki so jo morali upoštevati tako pro-ruski predsedniki, kot je Leonid Kuchma. O baltskih državah ni kaj povedati – razdalja, ki so jo premagale v zadnjih 30 letih, je odlična ilustracija vpliva borcev za neodvisnost na prihodnost teh držav.
Kaj se je zgodilo s naslovnim sovjetskim narodom, prav “Ruskimi”, ki ga je 25. avgusta 1968 na Rdečem trgu zastopal en Vladimir Dremlyuga? Nekdo, kot je Saharov, je umrl pred razpadom ZSSR. Nekdo, kot dremlyuga ali Solzhenitsyn, je bil izgnan iz Unije. In na koncu je obstajala taka situacija, da se je disidentsko gibanje, ki je bilo v Sovjetski zvezi precej močno in opazilo, stopilo kot desa na soncu brez svojih nacionalnih sestavin. Stopil se je in ni pustil sledi v političnem življenju svoje države.
Primerjajte razmere v Ukrajini in Rusiji ob koncu prvega posovjetskega desetletja. V ukrajinski Verkhovni Radi je bila v ukrajinski Verkhovni Rada, vodja NRU, Vyacheslav Chornovil, tako pomembna osebnost ukrajinske družbe. da je njegova tragična smrt (ki jo nekateri imenujejo umor, ki sama po sebi namiguje na pomen persone Vyacheslava Maksimoviča – tako kot nihče ne bi bil ubit) povzročila pravi šok. V nekaj letih bo Ljudstvo kot poseben znak prenehalo vplivati na politične razmere, vendar bodo učenci te politične sile tvorili osnovo bloka “Naša Ukrajina”, ki bo na začetku XXI. stoletja zmagal tako na parlamentarnih kot predsedniških volitvah, kar bo korenito spremenilo potek zgodovine pri nas.
V ruski državni dumi takrat niti liberalci novega časa, Yabloko in Zveza desnih sil, niso igrali niti ene resne vloge, saj so živeli v zadnjih mesecih. Leta 2003, leta, ko so ukrajinski potomci gibanja začeli novo fazo nacionalne zgodovine, ki jo je zaključila Oranžna revolucija, so iz političnega zemljevida Rusije izginili celo osledki nekdanjih nacionalnih demokratičnih projektov 90-jih.
In potem je novi kremeljski diktator postopoma toliko zaostril orehe, skoraj do sovjetskega ideala, da preprosto ni bilo nikogar, ki bi protestiral proti novi okupaciji, tokrat že Ukrajini. Izkazalo se je, da brez Judov (Ukrajinci, Litvanci in drugi svobodoumni narodi cesarstva) ni bilo nikogar, ki bi šel na Rdeči trg s starim, a tako relevantnim sloganom. Leta 2018 je Viktor Feinberg obiskal Prago, ki se je učil dogodkov, posvečenih 50- letnici sovjetske okupacije (in njegovemu protestu). Tam v eni od intervju je povedal: razmere v Rusiji so morda slabše kot v ZSSR v času njegove mladosti. Edino, kar ni povedal, je bilo hujše, ne le zaradi dejanj oblasti, ampak tudi zato, ker so se končali ljudje, ki so pripravljeni na Rdeči trg tudi pod strahom zaporne celice ali psihiatrične bolnišnice.
No, borili se bomo, pravzaprav se že sami borimo za svojo svobodo. Za naše – a ne za vaše. Ker se je celo njihova svoboda izkazala za nepotrebno za Ruse, so jo zlahka spremenili v krimsko cesarsko evforijo iz leta 2014.
Vodja krimskega tatarskega disidentskega gibanja Mustafa Džemilev je živel do nove okupacije domovine – pa tudi obupanega odpora, ki bo prej ali slej povzročil končno osvoboditev Krima od ruskih okupatorjev. Vyacheslav Chornovil, eden od simbolov ukrajinskega razhajanja, tega ni preživel, ampak je postavil takšne temelje, da so potomci uspešno postavili na njih gradnjo svoje, ukrajinske države.
In rusko disidentsko gibanje, ki pravzaprav ni bilo ravno rusko, ni pustilo majhnega pečata na sebi. Izkazalo se je, da brez tistih, na katerih so se odzvali navadni Rusi, pa tudi na Rdečem trgu 25. avgusta 1968, s skoraj ulovno frazo “Bei Zhydov!” – in ni nikogar, ki bi sam varoval Ruse pred novim diktatorjem. Viktor Feinberg, ki je bil sposoben vstati in oditi na protest, je umrl v svojem francoskem domu v starosti, ki ji velika večina tudi tistih ruskih državljanov, ki so imeli srečo, da niso šli v novo cesarsko vojno, ne bo preživela. Kaj lahko rečemo o mobiliziranih po ukazu ideološkega potomca Stalina…
