“Iz Ukrajine je kolektivni Zahod ustvaril anti-Rusijo.” Ta teza v zadnjih 11 mesecih ruske polne vojne proti Ukrajini s ekranov ruske televizije (oziroma propagandnega stroja) se je večkrat ponovila. V obtok ga je sprožil sam vodja Ruske federacije Vladimir Putin v svojem neslavnem članku-izletu (vsaj se mu je zdelo) v zgodovino Ukrajine, ki se je pojavila julija 2021, in jo ponovil med nagovorom 21. februarja 2022 – dva in pol dni pred invazijo. In potem so jo poslušno pobrali novinarji in publicisti vseh vrst razlitja od osrednjih do regionalnih medijev.
Ampak, po pravici povedano, tako ali drugače, Podoben odnos Rusa i naše države se i prije sporadično očitovao – od žigosanja ukrajinske trozobne i rumeno-plave zastave skoraj “neonacističnih simbola” do pravljenje slike Ukrajine pred zahodnim državama za nepouvjerljivu partneru i resnici “veštačkom državom” ki nima svoje regije, njen sedanji je sinonim izključno za korupciju i rusofobiju, In prihodnost verjetno ne bo. In tudi v pogojno »prijateljskih časih« Janukovičevega predsedovanja ruski mediji, ki pokrivajo določene dogodke v ukrajinski areni, nikoli niso bili zadržani, da ne bi bili še enkrat ironični iz besede »nezalezhnaya« – ta epitet je pogosto postal novinarski nadomestek uradnega imena naše države (to bodo »kijevske oblasti« po pomladi 2014).
Vendar pa so takšni kpini in pogosto absolutni vzorci na temo “kako najbolje ponarejanje zgodovine” ali “umetno konstruirati podobo sovražnika”, vedno kazali ne slabost ukrajinske strani ali njenih pomanjkljivosti, ampak nasprotno – kazalec, da uradna Moskva ne mara krepiti suverenosti Ukrajine na notranjem in zunanjepolitičnem prizorišču. Za slednje, ki so načrtovale ohraniti svoj vpliv na vsaj večino držav – nekdanje sovjetske republike – in po 1991 je bilo to dejansko ravno popolnem neuspehu, če ne porazu. Še posebej, če govorimo o Ukrajini – “bratski”, tudi “vzhodnoslovaški”, “ortodoksni”, s Kijevom – “mati ruskih mest” in celo z dostopom do morij in tranzitne lokacije med Evropo in Azijo. Zelo lepo in lepo, da tako izgubiš!
Ampak kakšni so bili poskusi, da bi ga obdržali na plovju Moskve! Tako je bila Ukrajina skupaj z Rusijo in Belorusijo decembra 1991 dejansko soužitnica pravne likvidacije ZSSR in sousmerjevalec CIS. Slednji je v takratnih geopolitičnih razmerah v začetku 90. let, ko je bil ruski voditelj Boris Jeljcin zaposlen z bojem za oblast v državi s parlamentom, izgledal nekje kot resnično poskus ohranitve tako dobrososedskih odnosov med novoustalimi neodvisnimi državami namesto ZSSR, kot tudi političnih, gospodarskih in kulturnih vezi med elitami oblasti in državljani. Ko pa je Boris Nikolajevič res zmagal na notranji “vojni za oblast”, bistveno okrepil svoj položaj v ruskih “vrhovih”, se je preselil na tekme na zunanjepolitičnem področju. In tukaj, že znotraj CIS, Podnošenjem Rusije, a od 1994. (s pocetkom predsedovanja Aleksandru Lukašenku) i Belorusiji, svi su se članice Commonwealtha pocele nagnati na pojavu nadnacionalnog tela u strukturi CIS-a (i ko bi to mogli da zajamce da se posle taj biznis ne bi razvijao u oblikovanje reformirane ZSSR, pa i da se ne zvase tako?). V takih okoliščinah Ukrajina ni želela postati članica združenja. In ni bil tam niti en dan.
To Očitno Kremlin ni dojemal zelo veselo, saj je bil potencial CIS brez Ukrajine bistveno omejen. Obenem pa je bila značilnost prvega ruskega predsednika določena politična predodžba – ni zažgal mostov z Ukrajino, ampak obratno – na javnem področju je poskušal dokazati, da spoštuje vsako odločitev ukrajinskih kolegov, in to ni vplivalo na nadaljnji razvoj rusko-ukrajinskih odnosov.
Vsaj v 90- tih, dejansko, veliko trenutkov (še posebej koristno za rusko stran) so bili rešeni precej hitro in učinkovito (in pogosto samo na osebni ravni med predsedniki, U mnogome i sa velikodušnom gozbom) – bilo da je to bila podelitev Črnomorske flote SSSR-a na Ukrajinu i Rusiju i dalja razmeščanja njenih ruskih dela u Sevastopolu, nuklearno razoružanje ukrajinske strani, bilo da je to problem cene ruskih gasova za Ukrajinu (i oduživanje njenih lastnih dolgova za “plavo gorivo”) i njeno prevoz s strani slednjega. Na koncu je Jelcin sredi 90. let dejansko prehudo pogoltnil odločilno »zatiranje« centrifugalnih nagnjenj na Krimu. Celo nekje za ceno njegove ocene na predvečer predsedniških volitev leta 1996.
Jelcičev naslednik (ki mu je dobesedno predal oblast) Vladimir Putin ni več rešujel primerov z Ukrajino “za steklenico”. Postopoma se je začela “pragmatizacija” med Moskvo in Kijevom Odnose. Na primer, v Rusiji se je vse bolj slišala teza, da ukrajinska stran ni članica CIS, je prav tako treba dvigniti ceno plina za to iz “bratske” umetno podcenjene na trg.
Vendar pa je Kremelj vedno držal v rezervi argument o možnosti ohranitve poceni “modrega goriva” in drugih gospodarskih in ne le prednosti – pod pogojem, da Kyiv tesno sodeluje pri novih integracijskih projektih, ki jih je sprožil Putin – Evrazijska gospodarska skupnost (EurasEC) in enotni gospodarski prostor (EGP). Če je v prvem primeru Ukrajina postala le opazovalna država, je v drugem uradni Kyiv deloval kot soustanovtelj združenja, ukrajinski parlament pa je aprila 2004, sinhrono s parlamenti Rusije, Belorusije in Kazahstana, ratificiral ustrezen sporazum.
Zdi se, da je Ukrajina že v ruskem “integracijski žep”. Ukrajinski predsednik Kuchma je bil po škandalih s »kaseto« in »verižno pošto« diskreditiral na Zahodu, zato je bil njegov tradicionalni večvektorizem v zunanji politiki vse bolj začrtan v pro-ruski smeri. In Putin (danes bo težko verjeti v to) je imel med povprečnim prebivalstvom ukrajinskih državljanov veliko simpatizerjev. Vsaj sociološke raziskave prve polovice leta 2000 so zabeležile, da so ga v Ukrajini bolje dojemali tudi kot osebo takratnega vodja ukrajinske države.
Očitno je takšne namere ujel ruski predsednik sam in to karto je poskušal odigrati v svojo korist. Koliko tujih voditeljev držav je na primer naredilo “neposredne linije” z ljudmi Ukrajine na ukrajinskih osrednjih TV kanalih? Toda Putin – ja – 26. oktobra 2004, med obiskom v Kijevu nekaj dni pred prvim krogom ukrajinskih predsedniških volitev. Ironično pa se je izkazalo, da je primer neučinkovit – Janukovič, za kar je ruski voditelj posredno vodil kampanjo med teletonom, je izgubil volilno kampanjo, z zmago oranžne revolucije in predvsem zahtev za evropsko integracijo pa je s dnevnega reda ukrajinskih oblasti postopoma izginilo vprašanje polnega članstva Ukrajine v EGP. Zaman je, da je novi predsednik, vodja “oranžnega” Viktorja Juščenka, opravil prvi tuji obisk v Moskvi.
Putin je uspeh takratnega Oranžnega Maidana dojemal kot osebni poraz. Ni povsem razumel – in proti čem so ukrajinci protestirali, ki so pravkar imeli stabilizirano gospodarstvo, se je začelo izboljševanje dobrote povprečnega Ukrajinca, pojavili pa so se celo prvi zarodci ukrajinskega srednjega razreda? Da, ruski plin pa je bil še vedno poceni. Kaj so še ukrajinci potrebovali? So rekli, da so bile volitve podešene? Ampak to ni razlog, da gremo na proteste!
Odsevajoč nekje v to smer, je ruski predsednik države (in v letih 2008-2012 – premier) Putin storil vse, da bi svojo marioneto postavil na čelo Ukrajine, preko katere je postopoma ponovno združil “prodigalno ukrajinsko sestro” v prsa “bratskih narodov”. In nabor orodij za to je bil izbran v velikem obsegu – od “plinskih vojn” 2006 in 2009, ki bi diskreditirali ukrajinske oblasti pred lastnimi državljani in zahodnimi partnerji do oblikovanja s strani Rusov podobe Ukrajine kot neuspelo stanje in njeno distribucijo s strani ruskih zahodnih medijev. Ne gre za velikodušno informacijsko (in finančno) podporo pro-ruskih strank in javnih organizacij znotraj Ukrajine, ki bi morala na vse mogoče načine podžgati opozicijske občutke proti “oranžnim”. Pa tudi spodbujanje ideje o “ruskem svetu” med jato UOC-MP in na humanitarni fronti.
Na koncu je Janukovič zmagal leta 2010. In še enkrat, zdi se – tukaj je, Ukrajina! Končno so me ujeli! Takoj spomladi 2010, tako pravi, “brez odhoda iz blagajne”, Moskva in Kijev podpisala karkivske sporazume, parlamenti obeh držav pa so jih ratificirali. Ukrajina bi morala prejemati cenejši plin kot v Tehmošenkovih pogodbah (opozorilo o spojlerju, ki ga ni nikoli dejansko prejela), Rusija pa bi morala do leta 2042 v Sevastopolu prejemati podaljšano obdobje bivanja svoje črnomoske flote.
In kakšne so bile možnosti za nadaljnja pogajanja! Mogoče je bilo poiskati pristop ukrajinske strani k Evrazijski gospodarski uniji (EGS), katere zamisel o oblikovanju je ravno leta 2010 šle v urade Kremlja. Vsaj carinski uniji EGS. In tudi za integracijo naše kulture, izobraževanja, zgodovine, športa bližje (se še kdo spomni ideje o oblikovanju združenega ukrajinsko-ruskega nogometnega prvenstva?).
Toda tudi tako sladke sanje kremeljski sanjači niso bili usojeno, da se uresničijo. Zdi se, da je lutka Janukovič, bodisi iz nespremenjenosti, da bi si delila ukrajinski trg, ki ga je dojemal kot svojo patrimonijo, z Rusi, ali pa je v evropskih integracijah videla dobro priložnost za lastno ugledno »beljenje« in dodatno obogatitev, prišla blizu podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. Oh, lahko si predstavljate, kakšna je bila tokrat Putinov jeza! In ga je dal ukrajinskemu kolegi – teden dni pred podpisom dokumenta sta Janukovič in premier Azarov napovedala “preložitev” vizuma. Moskva je oddahnila z olajšanjem, vendar ne za dolgo – zavračanje ukrajinskega tečaja evropskega povezovanja je izzvalo pravo ogorčenje javnosti, ki se je sčasoma spremenilo v revolucijo dostojanstva.
Po treh mesecih protestov na Kyivovem Maidanu, ki so ga spremljali streljanja protestnikov, je Janukovič s podaniki pobegnil iz države. Večina jih je končala v Rusiji. Seveda pa »integracija« v to obliko Putina ni bila ravno tolažilna. V Kremlju je bila zmaga Maidana dojemana kot “udarni udar”, v “kazni”, za katero se je Rusija odločila zasede krimski polotok in del Donbasa.
Rad bi pa nadziral vso državo! Ruski predsednik je čakal. Veliko upanja je imel na parlamentarne volitve leta 2019. V tem času se je zanašal na svojega botra Medvedčuka, ki je z ravni obrobne »ukrajinske izbire« zrasel na »Opozicijsko platformo – za življenje«. Obenem so sociološke agencije, ki so blizu tej politični sili, med ukrajinskimi državljani podprle pro-ruska čustva.
Laž je bila tako nasilno izdelana, da so njeni avtorji sami verjeli vanje. Očitno iskreno upam, da ruska vojska v Ukrajini ne bo naišla na resen odpor. Da je dejansko treba ločiti dobro ukrajinsko ljudstvo, Ko je, kako oni kaže, shvacen svoje “sljubljanje sa ruskim narodom” (ali zaludo, pod ovlašcenje Putina u leto 2021. pojavio se i article sa izletom u ukrajinsko povesti), i “kriminalnim kijevskim režimom”, u kom je, kako se naveli, “zaokupio Ukrajinu”, ruski predsednik je pokrenuo celokupan vojni napad na ukrajinske države. Skromno je rekel, da je “posebna vojaška operacija”, je načrtoval v nekaj dneh, in največ tednov, da bi končno zajel to “potuhnjeno Ukrajino” z vzpostavitvijo tam nadzorovanega režima v Moskvi.
Tedni od takrat so že zrasli v mesece. In Putin se še naprej sprašuje, kje in tokrat so bile narejene napačne izračune? In v takšni situaciji mu je najbolj priročno trditi, da je »Zahod iz Ukrajine ustvaril anti-Rusijo«. Ker, kot je videti, kremeljski diktator niti ne spada v samo idejo, da je Ukrajina sposobna samostojno določiti svojo domačo in, kar je najpomembnejše, zunanjo politiko. Milijoni ljudi so se pripravljeni boriti za to. Tudi z orožjem v roki. Pogosto žrtvuješ svoje življenje.
Medtem je Putin pripravljen neskončno kriviti bodisi ruski generalščab bodisi nekoga iz njegove obhodnosti za vojaške neuspehe na fronti. Glavna stvar ni tvoja kratkovidnost. Ker se nihče ne želi prepoznati kot glavni zguba v svetovni geopolitici. Še posebej, če je res.
