Kljub vojni nekateri predstavniki ukrajinskih oblasti aktivno modelirajo politično prihodnost in določajo solitaire verjetno gledanost političnih sil in predsedniških kandidatov. Visoke številke zaupanja v predsednika Zelenskega glede na zelo skromne kazalnike priljubljenosti njegovih političnih nasprotnikov zajemajo domišljijo mnogih. Toda zgodovinske izkušnje kažejo, da je napovedovanje rezultatov prihajajočih volitev na višku vojne nehvaleženo in tvegano.
Konec leta 2022 so se v informacijskega prostora pojavili podatki iz domnevno zaprte sociologije iz urada predsednika. Dejal je, da ima med opozicijo hipotetična stranka Serhiy Prytula zdaj najvišjo oceno (v razponu od 12 do 14 %). Ocena stranke Petro Porošenko je padla na 6-7 %. Kar se pa ostalih nasprotnikov vlade pa o njih ni omenjalo. Najverjetneje so volilne razmere v njih še slabše.
Glede na to je vodja predsedujočega urada Andriy Yermak v velikem intervjuju za TV kanal 1+1 dejal, da meni, da je za Zelenskyja utegnil iti za drugi mandat. Vedenje vladnih uradnikov dokazuje, da so prepričani v svoje sposobnosti in zelo optimistični glede volilnih obetov. Razumeti jih je mogoče: ocena podpore Zelenskyju ni v obsegu. In “United News” telethon in zaustavitev več opozicijskih TV kanalov na digitalnem dostopu bistveno omejene PR priložnosti za vse politične nasprotnike služabnikov ljudstva. Kljub temu ni dejstvo, da se napovedi oblasti udejanjajo.
Vojna je posebno obdobje, za katerega ne veljajo splošna pravila političnega življenja. Dajanje političnih napovedi ali pretvorba podpore ukrepom predsednika države v odstotek glasov na volitvah je tvegana in nehvaležna naloga. Sociološke raziskave vojnega obdobja za politične ocene in preference imajo veliko napako in ne odražajo stabilnih prepričanj volivcev. Namesto tega, njihovo čustveno stanje in izkušnje. In polnopravna politična dejavnost in konkurenca različnih političnih sil, ki smo jih opazovali v miru, zdaj preprosto ne obstaja.
Pred ukrajinsko družbo je veliko neznank. Na začetku leta 2023 nihče ne more natančno napovedati trajanja vojne in kako točno se bo končala. Kakšna bo cena zmage? Ali bodo vsa ozemlja od časa volitev izokupna in kako se bo to zgodilo? Bo agresor odgovarjal? Kakšne bodo takrat socialne in gospodarske razmere v državi? Na ta vprašanja zdaj ni odgovorov. Vendar bodo imele neposreden vpliv na domače politične ocene. Izkušnje Winstona Churchilla in njegove konservativne stranke kažejo, da vam tudi zmaga v vojni ne zagotavlja zmage na naslednjih volitvah.
Julija 1945 so v Veliki Britaniji potekale parlamentarne volitve. Pred dvema mesecema se je vojna na evropski celini končala in podpisana je bila predaja Wehrmachta. Velika Britanija, ki jo je vodil Churchill, se je lahko v težkih dneh zračne bitke za Anglijo leta 1940 ne le sama borila proti napadu Tretjega rajha, ampak tudi, skupaj z zamejci, premagala sovražnika in ga premagala.
Zgodovinska velikana osebnosti Churchilla je nedvoumna. Uspelo mu je zberi ves narod, da bi odbil napadalca. Postal je simbol boja in invictusa svobodnega sveta pred grožnjo tiranije. Pot do zmage je bila dolga in trnovska. Toda Churchill je ustrezno vodil svojo državo skozi težka vojna leta. In njegovi navdihujoči govori še vedno navdihujejo narode, ki se borijo za svojo svobodo in neodvisnost. Nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami leta 1945 je bila Churchill-jeva ocena odobritve v britanski družbi 83-odstotna. Toda kljub temu, da sta med drugo svetovno vojno igrala pomembno vlogo, sta britanska premierka in njegova konservativna stranka doživela strt poraz.
Ob koncu volitev leta 1945 je delo prejelo 47,7 %, konservativci pa 36,2 % glasov. Za zmagovalce volitev je glasovalo več kot tri milijone volivcev kot za Churchillovo stranko. Zaradi tega je Labur je osvojil 393 sedežev, konservativci pa le 197 sedežev. Ta dogodek je eden izmed najbolj neverjetnih političnih dogodkov v britanski zgodovini. Vendar ima popolnoma logično razlago.
Leta 1945 so bili konservativci prepričani v svojo zmago. Imeli so razloge za to. Zmagovita vojna in osebna karizma ter priljubljenost Winstona Churchilla naj bi jim po mnenju konservativk zagotovila neupitno volilno prednost. Zaupanje v pozitiven izid parlamentarne dirke je bilo tako veliko, da se Churchill sploh ni vpletel v volilno kampanjo, ampak se je osredotočil na zunanjepolitične zadeve. Volilni rezultati so mu prišli kot pravi šok.
Britanski volivci seveda niso pozabili na Churchillovo vlogo pri zmagi nad Hitlerjem. Prav tako pa niso pozabili na stališče konservativne stranke in njenih voditeljev, preden je Churchill prišel na oblast maja 1940. In položaj Churchillovih predhodnikov je bil namenjen pomikanjunapadalca. Tako Stanley Baldwin kot še posebej Neville Chamberlain je prišel sprostiti Hitlerjeve roke za novo vojno. Z njim so se pogajali in podpisali sporazume. Zatiskali so si oči pred razvojem Wehrmachta in niso opazili širitvenih načrtov Tretjega rajha.
Konservativna vlada 30- let XX stoletja nosi polno odgovornost za nepripravljenost Britanije za vojno, zavrnitev preovlade lastne vojske in za neustrezno oceno grožnje nacistične Nemčije. Britanci niso pozabili na ponižujoča pogajanja s Hitlerjem, sramoto Münchna 1938 in Chamberlainovo sramotno izjavo, da je prinesel mir za celotno generacijo. Kljub zmagi Združenega kraljestva so volivci po vojni konservativne stranke odgovarjali za svojo pred vojno politiko ugašanja sovražnikov.
Vojna pogosto naredi politiko preveč personalizirano. Konservativci so se preveč osredotočili na Churchilla. Njegovi govori so bili močni in so povzročili čustveno občudovanje. Imel je odlične oratorske sposobnosti. Po koncu vojne pa so se volivci odločili, da bi se Churchill lahko preveč osredotočil na zunanja vprašanja in se ne bo ustrezno ukvarjal z obnovo države. Kult osebnosti je Britance opozoril, ne pa jih prepričal, naj glasujejo za premiersko stranko. Podoben scenarij je možen tudi na prihajajočih volitvah v Ukrajini.
Tudi najbolj izkušeni sociologi ne morejo natančno napovedati, kakšno bo javno mnenje Ukrajincev po koncu vojne. Kaj bo prevladalo v družbi: hvaležnost za mir in ponos zmage ali želja po razumevanje predratnih napak in napačnih izračunov. Analogija ni vedno primerna, ne deluje vedno. V vedenju ukrajinskih oblasti pa do 24. februarja 2022 obstajajo nekateri elementi, ki nekoliko spominjajo na vedenje britanskih vladnih uradnikov na predvečer druge svetovne vojne. Zdaj je jasno, da mora Ukrajina posvetiti več pozornosti razvoju žaljivega orožja in manj upanja na pogajanja z Rusijo. Tu pa so še vprašanja korupcije, neučinkovitega državnega aparata, škandaloznih kadrovskih imenovanj, nepotizma in zavlačevanja številnih reform. Kako bodo volivci ocenili delovanje oblasti po vojni?
Sociologija dokazuje iskreno željo Ukrajincev, da spremenijo državo od znotraj. Rezultati študije, ki Potekala Decembra dif in sociološka služba Razumkovega centra v sodelovanju z evropsko Pravdo kažejo, da Ukrajinci tesno povezujejo integracijo v evroatlantske strukture z učinkovitimi reformami. In to velja za vse regije države. Več kot 60 % vprašanih je dejalo, da bi morale oblasti “storiti vse, kar evropske institucije zahtevajo, da pospešijo pristop Ukrajine k Evropski uniji”. Verjetno bodo Ukrajinci po koncu vojne glasovali za politično silo in politike, ki so po njihovem mnenju sposobni kvalitativno spremeniti državo in za to imeti potrebno politično voljo. Vsaj v to hočem verjeti. Ker brez počistitve stanja korupcijsko-kleptokratske komponente je težko računati na uspešno po vojni obnovo in blaginjo. Toda kakšna bo ta politična sila, ki bo zaupana tako težki misiji, trenutno ni znana.
