Večina vojn se konča diplomatsko. Toda obdobje diplomacije skoraj vedno prihaja po tem, ko je ena od strank v spopadu doživela odločilni poraz na bojišču ali izgubila sposobnost vojskovanja pod bremenom notranjih problemov. V rusko-ukrajinski vojni v sedanji fazi ni nobenih znakov niti enega niti drugega.
Nedavno je so-vodja vladajoče Socialdemokratske stranke Nemčije Lars Klingbail govoril v prid diplomatske rešitve vojne v Ukrajini. “Včasih mi je omotica, ko vidim, da so razprave samo o orožju. Šokiran sem, ko vidim, kako je danes koncept diplomacije skoraj preziran,” je dejal nemški politik v Mainzu.
Takšne izjave so tipične. Od prvega dne obsežne ruske invazije slišimo fraze številnih tujih politikov o tem, da je potrebna diplomatska rešitev konflikta. Ti nasveti se ponavljajo redno in v različnih državah sveta. Včasih jih je več, včasih pa ti glasovi skoraj ponehajo. Tuji politiki praviloma pozivajo k dejstvu, da se vse vojne končajo z diplomatsko rešitvijo in podpisom nekakšnega miru. Konflikti se bolje rešujejo za pogajalsko mizo.
V teh nasvetih in pozivih k pogajanjem z agresorjem je veliko cinizma, infantilizma in zanemarjanja očitnih dejstev. Poskusi, da ne bi opazili vzrokov in posledic odnosov in ciljev moskovske invazije, ne pa, da bi se razlocilo med agresorjem in žrtvijo. Elementi politike pomikanja agresorja so združeni z željo, da bi zavzeli stališče nad konfliktom, zavrnili nepotrebne moralne in etične vidike. Vprašanje pravičnosti in neogibnost kaznovanja za vojne zločine sta v narekovajih zaradi začetka nove faze diplomacije. A mnogoletna pogajanja z moskovsko agresorko, ki so se nadaljevala v različnih formatih in na različnih mestih od leta 2014, niso preprečila vojne. Poleg tega diplomacija v sedanji fazi ne bo mogla doseči pravega miru in kaznovanja ruskih vojnih zločincev.
Pred veliko vojno pogosto sledi velika, a brezplodna diplomacija. Spomnite se prve in druge svetovne vojne. Koliko diplomatskih prizadevanj je bilo v prizadevanjih, da bi se izognili spopadu velike sile. Koliko obiskov in pogajanj je bilo opravljenih. In vse zaman. Ker je za potencialnega napadalca diplomacija le igra. Čas, potreben za vojaško usposabljanje. Kot tudi način, kako ugotoviti: ali je mogoče mirno pridobiti, kar je načrtoval med vojaško kampanjo, z diplomatskimi izsiljevanjem in pritiskom. Včasih je uspelo. Včasih ne. Toda izkušnje kažejo, da nobena diplomacija ne more ustaviti tisti, ki se je zalotil, da bo pokobil druge države. Agresorja je mogoče ustaviti samo vojaško.
Tuji politiki so zviti ali ne povejo celotne resnice, ko trdijo, da diplomacija na koncu konča vse vojne. Pravzaprav je diplomacija zadnja faza vojne, ki jo je nekdo izgubil. Diplomacija beleži poraz ali zmago ene od strank. Skoraj vse vojne zadnjih stoletij so se končale v diplomatski naselbini, a šele po nekom odločilnem porazu ali zmagi na bojišču. Nasprotno je bilo zelo malo konfliktov, ki so bili diplomatski rešeni v času, ko nihče od spopadov ni izgubil možnosti za zmago ali doseganje ciljev vojaške kampanje. Tudi če je iluzorno.
Včasih obstajajo izjeme. Poraz v vojni lahko povzročijo ne toliko neuspehi na bojišču kot notranjepolitične katakizme v eni od obogatenih držav. Revolucije, upori, premlati, smrt vladarja pogosto služijo kot prolog za izhod iz vojne tudi pred končnim kolapsom na fronti. Včasih se vojne ustavijo zaradi izčrpanosti virov, da bi jih nadaljevali. V zgodovini Rusije se je to že zgodilo. Neuspehi na fronti, pomnoženi z bremem izvajanja dolgih sovražnosti, so pripeljali do propada mehanizma države, palače, civilnih konfliktov in pretresov. Toda napovedovanje takšnih dogodkov je lahko težko. Zato ne upaj na nekaj, kar se morda ne bo zgodilo.
Včasih se vojne končajo z dejstvom, da nobena stran ne more doseči svojih ciljev. Ali omejeno na delni uspeh. Vendar nadaljnja diplomacija v tem primeru pogosto ne vodi v stabilen in trajan mir, saj obstaja velika grožnja za nadaljevanje sovražnosti.
Vojne so drugačne po naravi. Nemški vojaški teoretik iz devetnajstega stoletja general Karl von Clausewitz je dejal: “Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.” Vojna Rusije proti Ukrajini je nadaljevanje njene politike, katere cilj je obnoviti “ruski svet” in uničiti ukrajinski narod in identiteto. Ker Moskva ukrajine ni uspela spremeniti v drugo Belorusijo in ji s pomočjo orožja odvzeti suverenost, je Kremelj s pomočjo orožja izbral pot »končne rešitve ukrajinskega vprašanja«. To je agresivna vojna togega imperija, katere ideološka podlaga sega v globoko preteklost in izhaja iz expa.nacistično totalitarno bistvo ruske kolonialne sile. Posebnost takšnih vojn je, da lahko le odločilni vojaški poraz agresorja utira pot za trajajoč mir. Odprite okno diplomacije. Vse drugo sta samoobmanitev in samohipnoza. Žal mnogi ne razumejo ali nočejo razumeti te resnice.
Analitiki radi vlečejo vzporedne. Nekateri primerjajo Putinovo Rusijo s Hitlerjevo Nemčijo. In ekstrapolira potek druge svetovne vojne do toka rusko-ukrajinske vojne. S tega vidika pogosto pride do preveč optimističnih predpostavk. Pravijo, da je bila usoda vojne že dokončno rešena in zdaj je Rusija korak stran od popolnega poraza, kot je bil tretji rajh leta 1944. Toda v sedanji fazi rusko-ukrajinske vojne ne moremo govoriti o nekem odločilnem porazu ali zmagi. Namesto tega smo figurativno leta 1942. Ko hitlerjev blitzkrieg ni uspel, je pa vseeno imel dovolj moči, da je poskušal sprožiti novo ofenzivo in se maščevati za lanskoletne neuspehe. Čeprav ne na celotni fronti.
Leta 2022 je Ukrajini uspelo zmotiti načrte ruskih zavojevavk. Moskva je doživela več pomembnih porazov. Agresor je izgubil veliko osebja in opreme. Vendar je vedno bolje precenjevati kot podcenjevati sovražnika. Še posebej, če se ukvarjaš s tako zahajajočim in podlim vsiljivci.
Na žalost zaradi omejenih vojaških zmogljivosti oborožene sile Ukrajine ruskim zavojevateljem niso mogli zanesti strateških porazov, ki predvidevajo obkroževanje in popoln poraz celotnih armad. Pomanjkanje žaljivega orožja bistveno omejuje našo sposobnost vodenja večjih ofenzivnih operacij. Agresivna zver je ranjena in ne ubita. Rusija ni dosegla svojega cilja. Toda Ukrajina zdaj še zdaleč ne osvobaja in ne zaseda vseh ozemelj. In tudi če bodo ruski zavojevaci izgnani z vsega ukrajinskega ozemlja, ni dejstvo, da se bo s tem končala vojna.
Verjetnost podpisa mirovne pogodbe med agresorjem in žrtvijo agresije se zdi dvomljiva. Praviloma z napadalcem, ki je izgubil vojno, podpišejo dejanje predaje in predpišejo mehanizem za plačilo povračil. In si lahko kdo predstavlja, da bi rusko politično vodstvo podpisalo dokument, kjer je treba zapustiti priložena ozemlja, ki so po ustavi formalno vključena v Rusko federacijo? Če je zmagal agresor, potem se dogovori sploh ne zahtevajo. V tem primeru diplomacija bodisi ne obstaja ali pa služi kot zaslon za priklop in izgubo pravne osebnosti države, ki je bila poražena.
Zdaj se obe strani pripravljata na nove vojaške kampanje leta 2023. Zato so diplomatske rešitve skoraj nerealne, ne glede na to, kaj pravijo nekateri tuji politiki. Dokler Rusija ne bo vojaško poražena, je diplomacija pokončana. Če nekdo na Zahodu iskreno želi končati vojno, mora razumeti, da najkrajša pot do tega leži skozi poraz agresorja.
