Plesa z leopardi je končno srečno konec. Lahko rečemo, da je celoten plesni maraton, ki se je začel s prvo bombo, ki je padla na ukrajinska mesta v noči na 24. februar. Še prej, ko je postalo jasno, da je obsežna invazija neizogibna. Nato so Združeno kraljestvo, Združene države, Poljska in baltske države začele aktivno zagotavljati vojaško pomoč Ukrajini v obliki “stingers”, “javelins”, “peruns” in drugega streliva.
Nemčija je hkrati predala (na koncu se niti ni premestila, ampak je le obljubila) pet tisoč vojaških čelad za zasukani model. Te čelade so se takoj spremenile v meme, simbol neodločnosti Nemčije, kratkovidnosti berlinskih politikov, pripravljenosti, da vidijo očitne, poskuse uskladitve z agresorjem.
In tanki? Ampak kakšni tanki so tam, kaj ste? Ne moremo dovoliti stopnjevanja napetosti, rasti konflikta. Čeprav je treba za pravosodje priznati, da se dolgo ni nobena partnerska država mudila z zagotavljanjem teh bojnih vozil. Da pa so tanki – na splošno je bila vsaka nova vrsta težke opreme zagotovljena zelo trdo, dejansko se je prelevmala z bitko, vsaj diplomatsko.
Vse te zamude so nas seveda stale veliko denarja. Naši najboljši branilci so umrli, vsa mesta so bila uničena, ozemlja izgubljena, kar bo kasneje treba odganiti s krvjo. A nič ne moreš narediti, tako sistem kolektivne zaščite zahodnega sveta še vedno deluje, ko gre za vročo vojno, na kar ta svet ni računal.
Zdi se, da je že zdavnaj teza Francisa Fukuyame o »koncu zgodovine« pokazala svojo ničvrednost, na koncu je sam političen znanstvenik priznal, da se je zmotil, vrhunski svetovni politiki pa so še vedno zagovarjali koncept pacifizma, utehe, odsotnosti trmastih antagonistov na planetu.
Zahod se postopoma izmika. Najprej s hobicami “tri sekire”, nato “cheetahs”, nato –Panzerhaubitze 2000, CAESAR, končno dolgo čakanih več raketnih sistemov za izstrelitev HIMARS, MRLS M270, MARS II. Zaradi zahodne vojaške opreme, ki je imela veliko boljše taktične in tehnične značilnosti kot sovjetsko-ruska, so ukrajinski branilci lahko zavzeli pobudo, izvedeli številne sijajne protinapadne operacije in osvobodili veliko zasedenih ozemelj, vključno z regijami Karkiv, Kherson in Luhansk.
Ja, imeli bi zahodne tanke, vse bi lahko šlo veliko hitreje in učinkovitejše, in kar je najpomembnejše – z manj krvi. Vendar do zdaj ni bilo stvar. Glavna zavora je bila Nemčija. Zvezni kancler Olaf Scholz se je vrtel kot kača v ponvi, samo da bi se izvlečil iz težke odločitve. In brez nje – ni način. Konec koncev, to so nemški tanki Leopard 2 postati podlaga oklepne pesti Oboroženih sil Ukrajine, ki bi prebil obrambne podkupe okupatorja. Vendar Berlin ni hotel zagotoviti samo tankov, temveč tudi ni dal dovoljenja za izvoz “leopardov” v Ukrajino s strani drugih zajednih držav.
Ukrajinci in njihovi podobnoumni ljudje v Evropi pritiskajo na scholzovo vlado z vseh strani. Še posebej za to je bila na družabnih omrežjih organizirana “leopardska” bliskavica. Ljudje so svoje fotografije objavili v haljah leopard na Facebooku, Instagramu in Twitterju. Na ulicah nemških mest so potekale izvedbene akcije pod splošnim sloganom “Svobodni leopardi”. Poleg tega je večina pod pisarnami vladne Socialdemokratke stranke Nemčije. Zakaj? Ker so drugi partnerji nemške vladne koalicije »semafor« – liberalci in »zeleni« – preklopli na »svetlo stran« in so se že zagovarjali za zagotavljanje tankov Ukrajini.
Le socialni demokrati, ki jih je vodil Scholz, so počivali. Zaradi tega se je pojavilo veliko teorij zarote. Na primer, da ima Kremelj močan kompromis glede nemške kanclerke, kot nekoč do njegove predhodnice Angele Merkel. Zato Scholz nikoli ne bo pristal na osvoboditev leopardov. Prav tako so bile obtožbe, da nemški socialni demokrati že leta podpirajo poslovanje z Rusijo, zato še vedno upajo na ponovno sodelovanje z Moskvo. Vendar je malo verjetno, da so te različice imele resnično podlago, zlasti v ozadju ogromne vojaške pomoči Ukrajini, ki jo je zagotovil Berlin. To so hobice in MLRS, in protiletalski samohodni obrati Gepard, najnovejši sistem zračne obrambe IRIS-T itd. Ta pomoč je ocenjena na milijarde evrov.
Tu je razlog nekoliko drugačen. Osebno sem navključna k tezi o jedrski grožnji, raje celo strahu pred tem. Glede na nedavne raziskave javnega mnenja v Nemčiji je bila družba razdeljena približno na polovico med podpiralce in nasprotnike tankov. Za nasprotnike je bil glavni problem strah, da bo Rusija, da bi se maščevala, opravila jedrski napad na Nemčijo. Verjeli so (in še vedno verjamejo), da je dajanje ukrajinskih tankov, ki bi pobijali Ruse, skoraj enako ruski napovedi vojne. Torej neVodstvo Mec je moral vsaj doseči ustanovitev “tankovske koalicije”. To pomeni, da gredo v Ukrajino ne samo nemško Leopard, ampak tudi ameriški AbramsBritanski Challenger, in celo francosko Leclerc.
Najmočnejši pritisk na Scholza so izvršili natovski zajci, ki so že imeli na razpolago nemške tanke Leopard 2. Naveli so, da bodo bojna vozila predali Ukrajini, celo namignil, da bodo to storili mimo berlinske voljo, če bo še naprej počivala.
Veliko upanja je bilo, da bo scholz med rednim zasedanjem kontaktne skupine za obrambo Ukrajine, ki je potekala 20. januarja v vojaški bazi ZDA Ramstein v Nemčiji, obupal. Vendar je bil še vedno omahujo. Na srečo, kot že vemo, ne za dolgo. Odločitev o tankih za Ukrajino je bila sprejeta tri dni kasneje.
V tem času je že že tako »tankovska koalicija« postala dejstvo, zato scholz ni imel kam drugam za umik. “Nemška zavrnitev zdaj ne bi škodila le Ukrajini, temveč bi povečala razhajanje v zavezništvu. Nemška vlada bi se diskvalificirala kot zanesljiv partner ne le na področju oboroženega sodelovanja. Z dovoljenjem za izvoz in lastno dobavo Leopard 2 Berlin je preprečil nadaljnjo delitev Zahoda,” je zapisal zunanjepolitični kolumnist uglednih nemških časopisov. Frankfurter Allgemeine Zeitung Nicholas Busset.
Tanki, bi lahko rekli, združili Zahod. Odločitev o pošiljanju tankov Abrams, Leopard, Challenger in morebiti francosko Leclerc v vsakem primeru je potrebno vojaško pomoč Ukrajini in s tem sodelovanje zavesti v konfliktu, na novo raven. To je dokaz, da je Zahod končno opustil napačno politiko priganjati Kijev k pogajanjem z končnimi pogajanji o ozemljih. V zadnjem času so se takšni predlogi slišali precej pogosto in glasno. Zdaj je celo takšna “dovica miru”, kot je Henry Kissinger, za zmago Ukrajine s svojim naslednjim pristopom k Natu.
Torej je ta spolzka etapa minila, upajmo in nepreklicljivo. Zdaj se stališče Zahoda očitno pojavlja: Ukrajini bomo zagotovili vse, kar potrebuje za zmago, ne glede na to, kaj nas stane, ne glede na to, kakšno nevarnost nam bo postavila.
Konec koncev, zakaj se je Vladimir Putin odločil za to vojno, ki je bila z zahodnega vidika nesmiselna. Ker je bil prepričan, da se bo uspešno pokvarjena Evropa in Amerika bala iti dlje od homeopatskih sankcij. Tako kot leta 2014. Kremeljski rednjaki so bili prepričani, da so bili zahodni politiki na eni strani neverjetno zavedeni, pokvarjeni (tudi ruski denar), po drugi strani pa strašno prestrašeni zaradi vojaške moči “druge vojske na svetu”.
Zahod je končno dokazal, da temu ni tako. Sam se je utegnil z mnenjem, da “rdeče črte”, ki jih je narisal Putin, niso nič drugega kot grozljiva zgodba za omedlele. In Kremlin razume samo jezik moči. Zato mu je treba to moč predstaviti prepričljivo in brez zadržka. »Tankovska koalicija« je bila resna predstavitev moči. Rusi se, kot hudič kočnika, bojijo novih zahodnih tankov, zato je mogoče predvideti, da bo njihov zgolj videz na bojišču povzročil paniko v vrstah zavojevačev. Ampak ne bi smela biti v tem.
Naslednje srečanje v “Ramsteinovem” formatu je predvideno za 14. februar. Minister za zunanje zadeve Ukrajine Dmytro Kuleba je izrazil upanje, da bo to srečanje postalo “letalo”.
