V okviru razprave o razmerah z ruskim “opozicijskimi” TV kanalom “Dozhd” v Latviji in odvzemu licence je vredno razmisliti o temeljnem problemu teh medijev in njegovih dejavnostih v Rigi. Kot tudi problem z vsakim drugim “opozicijski” medijskim projektom, ki so ga v tujini ustvarili ruski državljani. Že od samega začetka so v propadu.
No, glavni problem teh medijev ni v tem, da je njihov novinar povedal nekaj o eter ali ni napačno ali ne, pokazal na zaslonu zemljevid Rusije s Krimom ali brez njega, ali je bilo upravljanje TV kanala prisoten na srečanju latvijske nacionalne komisije za urejanje radiodifuzij in televizije brez tolmača, pri tem pa pričakovali, da bo mogoče klepetati v ruščini (to, tudi če so bili člani Komisije pripravljeni in so vsi vedeli rusko, v nasprotju z zakonodajo Republike Latvije). Največji problem je v tem, da je bil ta projekt neuspeh že od samega začetka. Zakaj? Najprej zaradi popolnega razhajanja interesov.
V pogovoru med ukrajinskim novinarjem Vitalyjem Portnikovom in literarnim kritikom Aleksandrom Boichenkom sem naletel na citat Petro stolypina, ki velja za velikega reformatorja v Rusiji: “Potrebujete velike preokrene – potrebujemo veliko Rusijo.” Ta slavni stavek se je slišal na srečanju ruske dume 10. maja 1907. Pomembno je, da čeprav se je razprava na splošno vrtela okoli kopenski reformi, je Stolypin v “poljskem vprašanju” videl eno od glavnih ovir za njegovo izvajanje.
Poljski jezik kot ovira pri izvajanju ruskih zgodovinskih nalog
Namestniki iz tako imenovanih. Poljski krog v Dumi sploh ni bil razločen z izjemnim radikalizmom, eden izmed njihovih najpomembnejših postulatov je bila zahteva po obnovi splošnega izobraževanja na poljskem na področju nadwisłanove regije – to je tisto, kar je ostalo od tako imenovanega. Kongres Kraljevina Poljska, ki je nastal po dunajskem kongresu leta 1815, ko se je ruski car zavezal, da bo spoštoval njegovo avtonomijo. Ruske represije, ki so padle na Poljake po krvavih zatrtih uporih leta 1830 in 1863, so jim prikrajšane ne le za izobraževanje in usposabljanje v njihovem domorodskem jeziku, ampak celo pravico do imena domovine.
“Tukaj, gospodje, so lekcije zgodovine, ki po mojem mnenju precej prepričljivo dokazujejo, da država, kot je Rusija, ne more in poleg tega nima pravice nekaznovano zanikati svojih zgodovinskih nalog. […] Zanimivo bi bilo izslediti vplivne poljske kroge v Zahodni Rusiji. [тобто Польщі, – прим. Н. Щ.] se je odzvala na velike preostaneke, ki jih je Rusija doživela leta 1905 in nato leta. […] Za poljsko prebivalstvo je bila ustvarjena priložnost za interakcijo z nami, tako da je šla, peš v nogo, skupaj z Rusi po poti kulture, v mirnem poteku državnosti. Toda kako je poljska inteligentnost izkoristila to priložnost? No, tako kot prej: izjemno močno povečanje sovražnosti do vsega ruskega. Zgodilo se je nekaj, kar se je zgodilo: vedno, ko ruska ustvarjalna sila v državi oslabi, se poljska sila poostrene in pride naprej.”
Zato je bilo na poti do modernizacije Rusije (katere velik podpiralec je bil Stolypin), treba zatreti vse kulturne impulze Polesov, ki niso bili nič drugega kot »povečanje sovražnosti do vsega ruskega«. Sliši se znano, kajne? “Russofobija” je ena izmed najljubših fraz, nekakšna buzzword, ki jo danes tako hitro ponavljajo tako režimski kot opozicijski mediji Rusije. Obtožbe o “sovražnosti do vsega ruskega” se danes slišijo tudi proti latvijskemu organu in družbi v okviru preklica licence za zadevni TV kanal.
Pred kratkim sem sodeloval na seminarju za prevajalke v eni od evropskih držav, razmeroma varno oddaljenem od meja Rusije. Ena od sodelujočih, ki je prišla iz Rusije in se pritoževala nad tem, kako zapletena je bila njena pot zaradi nerazumljive in celo absurdne, je po njenem mnenju prepoved letov iz Rusije v Evropsko unijo (obenem pa je omenila, da je “proti vojni”), v enem od razredov omenila “velikost” Puškinovega talenta v primerjavi z istim Adamom Mickiewiczem. Rusinja (z akademskim ozadjem) je to povedala povsem odkrito, očitno niti ne zaveda, da je v njenih besedah sploh nekaj neprimernega. Konec koncev je “očitno”, da obstajajo “velike” in “majhne” kulture, jeziki, zato tudi “velika” in “majhna” poezija in literatura. Pomembno je, da je bila na primer »majhna« v njenih očeh literatura in poezija države, ki nas je sprejela.
Glede Puškinova »velikana« je vredno omeniti vsaj ta njegov izraz:
“Rusija je dolgo časa ostala neznanka v Evropi. Njegove prostrane ravnice so absorbirale moč Mongolov in ustavile invazijo na robu Evrope; Barbari si niso drznil obdržati zasužnjene Rusije v svojem zadnju in se vrnili v stepe svojega vzhoda. Tako je krščansko razsvetljensko razsvetljensko življenje rešila umirajoca Rusija, in poljska, jazk zahteval evropske revije. Toda Evropa je vedno ostala tako nevedna kot nehvaležna do Rusije.”
Veliki ruski pesnik ni nikoli skrival sovražnega odnosa do Poljakov. Izniče ga, na primer, u propagandni poemi “To the Slanderers of Russia”, u kateri je nedvosebno izdao apel žitelju zahodne Evrope, izkaziva svoj odnos do poljsko-litvanski ustanki 1830, skupaj sa nasvetom da se ne mešate u interne stvari Rusije, za koga oni, kako se, kako se, ne razumeju: “Kaj vas je razjezilo? Navdušenje Litve? Nehaj: to je spor med Slovani.” Puškin se seveda ni imel za nevednega, čeprav verjetno ni povsem vedel, kateri narodi cesarskega cesarstva pripadajo slovanski jezikovno-etnični skupini, in ki niso. Poleg tega mu v kontekstu velikosti Rusije verjetno ni bilo pomembno.
“Če želite slišati neumnosti, vprašajte tujca, kaj misli o Rusiji,” je zapisal v enem od svojih pisem.
Od tu bomo grozili Švedom.
Od časa Puškina, ki velja za ustvarjalca literarno ruskega jezika in ustanovitelja velike ruske literature, je slogan »potrebujemo veliko Rusijo« bistvo ruske nacionalne ideje, ki še vedno podvleče vse vizije prihodnosti te države, pa tudi vizijo današnje vloge Rusije. Vse te vizije so se vedno izvajale in izvajale na naš račun. Naša – torej vsa ljudstva, ki so trpela za “veliki preostanek”, ki so bila neposredno povezana z željo Rusije po “velikini”.
Drugi veliki ruski mislilec Pjotr Chaadaev je menil, da bi morala “Rusija, če se le zaveda svoje poklicanosti, sprejeti pobudo za vodenje vseh veličastnih misli, saj nima naklonjenosti, strasti, idej in interesov Evrope.”
Torej, na eni strani, Rusi oboleva da kaže svetu da su oni integralni del sveta kulture, ali i da ukaže na svoje “nerazdvojene veze” s evropskom kulturom, a s druge strani, oni demonstriraju neskrivenost da se izostane nepoštivanje te (kako se kaže “česte”) kulture, da se ukaže njihova kulturna razdvojenost i “superiornost”, a posebno “malim” evropskim narodima, ki su njihovi susedi. Na vsako obtožbo proti njim imajo pripravljen odgovor: “Uma Rusije ni mogoče razumeti”, se pravi, “preprosto ste preveč neumni, da bi nas razumeli” v osnovni različici in “preveč ste mundani in nimajo potrebne duhovnosti, da bi dojemli, kaj oko ne more razumeti” – v bolj prefinjeni različici.
Glede na vse to postaja bolj jasno, zakaj je protirežemska televizija iz Rusije izbrala Rigo za svoj sedež. To je bil nekakšen showpiece – tukaj smo tam, kjer bi res morali biti, kjer ruska beseda in ruska misel še vedno “živijo”, ker je to del “našega”, “ruskega sveta”. Kot je o Sankt Peterburgu pisal Aleksander Puškin, ki je temeljil na zaostankah na Baltsko morje, “od tu bomo grozili Švedom.”
Z drugimi besedami, današnja Latvija, varna pod okriljem Nata in razmeroma premožna znotraj EU, v svojih vizijah in dojemah, je preprosto alternativa Rusiji. Po navedbah “opozicijskih” Rusov je to država, katere obstoj razlagajo kot merilo njihovih potreb, z eno nalogo – služiti svoji vvizi “nove Rusije za boljšo prihodnost” (fraza, ki se pogosto sliši na “Dozhdu”). Brez Putina na oblasti, pa tudi brez misli na njegovo vlogo v svetu. Žal to ni nov pojav v zgodovini ruske ideje. To je zelo enostavno preveriti s tem, da se ponovno obrnete na “veliko rusko literaturo”. Dovolj je, da se v tem kontekstu spomnimo na “otok Krim” Vasilija Aksjonova. To je roman iz leta 1979, objavljen dve leti po avtorjevem izseljevanju iz ZSSR v ZDA. To je nekakšna alternativna zgodovina in geografija, katerega osnovno načelo je, da je polotok Krim polnoletni otok. Ta podrobnost ima pomembno vlogo v zgodovini državljanske vojne v Rusiji: otok Krim se primerja z resničnim otokom Tajvan, ki je po mnenju avtorja zelo dobra izkušnja soočanja z alternativnimi političnimi in gospodarskimi sistemi znotraj enega naroda.
Pomembno je tudi, da je do invazije na Ukrajino 24. In zdaj so poleg Rige, Tbilisija, Almatyja, Tallina, Vilne, Helsinki konec koncev tudi Varšava ali Krakov primerni za to vlogo – in zakaj ne. Kjerkoli lahko delujejo blizu Rusov in se okrog njih zberejo kritična masa rusko govorečega ljudstva, ki so pripravljeni delovati skupaj in dojemati svet le skozi prizem svojega jezika. Dozhd je takšne ljudi iskal tudi v Latviji – in jih zagotovo našel.
Rusije ne moremo dati v klobuk.
Pred sto leti je Mikhail Bulgakov, tudi vneti nosilec alternativne Rusije (torej drugačne od tedanjega boljševika), v svojem romanu “Bela garda” zelo lepo in nenavadno sprejel pojav imperializma. V v enem od poglavij opisuje polet “belih” Rusov v Kijev (imenovan v besedilu Mesto) pozimi, spomladi in poleti 1918. Pobegnili so iz boljševikov iz Moskve in Sankt Peterburga v takratno neodvisno Ukrajino, kjer je ukrajinska država nastala pod vodstvom Hetmana Pavla Skoropadskega – z alternativnim konceptom osrednje Rade, ki jo vodi tako imenovani. Imenik, ki je praviloma identificiran z figuro Simona Petliure.
Sam Bulgakov ni nikoli emigriral na Zahod, saj je v Kijevu hotel »novo Rusijo«, kjer je s popolnim nesporazumom in jezo opazoval poskuse Ukrajincev, da bi ustvarili lastno državopisje. “Rusije ne moremo dati v klobuk,” je enkrat odgovoril na vprašanje o morebitni izselitvi. Aleksej Navalny, ki velja za prevladujočo osebnost sedanje ruske opozicije, je v intervjuju za radio Ekho Moskvy nekaj mesecev po prislonitvi Krima s strani Rusije odgovoril na neposredno vprašanje gostitelja, kdo je lastnik polotoka: “Krim pripada ljudem, ki živijo na Krimu” in dodal: “Krim bo ostal del Rusije in nikoli več ne bo del Ukrajine v določljivi prihodnosti.” Na koncu pogovora je Navalny dodal frazo, ki je pogosto citirana kot kazalec njegovega odnosa do krimske teme: “Krim je sendvič s klobasami, ali kaj ga pripeljati sem in tja?”
Ukrajina, ki jo je pred sto leti opisal Bulgakov, je bila alternativna ali celo začasna Rusija v očeh večine kulturnih Rusov in nasprotovanje boljševiškemu režimu pred zlomom ali porazom v Moskvi. Sovraštvo do boljševikov, ki jih je opisal avtor, ni bilo v nobenem primeru povezano s dojemanje geopolitičnih sprememb, ki so potekale okoli. Spremembe, ki so vplivale na celoten naš del Evrope – neodvisno, “težavno” Poljsko, ki je navedena v besedilu, na novo ustanovljene baltske države, Finsko in Ukrajino – države, za katere so Rusi celo prišli do posebnega pojema – “limitrofs”.
Paradoksalno je bilo, da je imel Bulgakov prav, ko je zapisal, da se takšen pobeg Rusov in ustvarjanje alternativne Rusije v drugih državah v dvajsetem stoletju ne bo ponovilo. Toda v XXI stoletju, skoraj natanko stoletju po dogodkih, ki jih je opisal Bulgakov, se je to ponovilo. To se še vedno dogaja pred našimi očmi, in samomorilnosti ruske opozicijske televizije v Rigi so živ primer tega.
“In zdaj, pozimi 1918, je Mesto živelo čudno, nenaravno življenje, ki se morda ne bo ponovilo v dvajsetem stoletju. Za kamnitimi stenami so bila vsa stanovanja prenapeta. Njihovi starodavni primordialni prebivalci so se požrli in se še naprej krčili, s tem pa so pustili nove nezemljane, ki so se namenjeni proti mestu. Pravkar so prišli s puščico oblikovanim mostom od tam, kjer je skrivnostna siva megla. Sivi bančniki in njihove žene so pobegnili, nadarjeni poslovneži so pobegnili, ki so pustili zaupanja vredne pomočnike v Moskvi, ki so jim naročili, naj ne izgubijo stika z novim svetom, ki se je rodil v moskovskem kraljestvu, hišodajalci, ki so hiše pustili zvestim tajnim uradnikom, industrialcem, trgovcem, odvetnikom in javnim osebnostim. Novinarji, Moskva in Sankt Peterburg, razprodajljivi, pohlepni, strahopetni pobegnili.[…]
Takoj so se pojavili novi časopisi, najboljši pisali v Rusiji pa so v njih začeli pisati feuilletone in v teh feuletih, da bi sramotil boljševike. […]
Pisma so pripeljali v eno samo vtičnico, skozi težavno Poljsko (noben hudič ni vedel, kaj se je dogajalo v tej državi in kakšna nova država je bila – Poljska), preko Nemčije, velike države poštenih Teutonov, prosi za vize, prenos denarja, občutek, da bi morali iti naprej in naprej, kamor v nobenem primeru ne bi prišel grozen odmev boljševiških bojnih pokov. Sanjali so o Franciji, Parizu in si prihodili po misli, da je priti tja zelo težko, skoraj nemogoče.
Hočemo demokratično Rusijo?
Vrnimo se v XXI stoletje. V zadnjem času se vse bolj pojavlja vprašanje, ali želimo (torej »kolektivni Zahod« – izraz, ki ga tako hitro uporablja propaganda ruskega režima) demokratične Rusije ali ne. In če želimo, potem je naša dolžnost podpreti in pomagati tistim Rusom, ki naj bi si ga tudi želeli. Preprosto je, kajne?
Da. Toda le kot da bi, ker odgovor na to vprašanje zahteva, da vemo, kaj rusi, ki si želijo demokratične Rusije, resnično želijo in kaj pričakujejo od nas?
Kratek odgovor je spet preprost: rusijo želijo brez Putina. Vendar pa tisti, ki želijo, da večinoma pričakujejo, da se bo njihova država v bistvu vrnila k temu, kar je bila pred 24. februarjem 2022, in nadaljnjo mednarodno izolo. Prvič, da ne bo prisiljena resno premisliti o svoji vlogi v svetu in premisliti o odnosih z drugimi narodi in državami.
V skladu s tem konceptom je Rusija brez Putina v odnosih s preostalim svetom preprosto avtomatska vrnitev k modelu kot običajno. V skladu s predhodno vzpostavljeno shemo, “Dajemo vam ogljikovodiki in dostop do našega ogromnega trga (in malo naše”velika kultura”), in vi nam – vizumi in neposredni leti v Pariz, New York in London, dostop do sodobne tehnologije in priznanje, da smo enaki, in celo nekoliko “enako”. Navsezadnje se velikanost obveza – “potrebujemo veliko Rusijo”, se spomniš?”
“Opozicijski Rusi” dejansko pričakujejo tri stvari: 1) dostop do virov financiranja za svoje ideje (že govorijo o “Marshallovem načrtu” za “novo” Rusijo); 2) možnost neomejenega “življenjskega prostora” za ruski jezik, kjer koli ga Rusi želijo in potrebujejo (vsaka druga odločitev je manifestacija “Russofobija”); 3) tukaj bom uporabil še en citat, tokrat filozofa Nikolaja Berdyaeva: “Zanikanje Rusije zaradi človeštva je rop človeštva.” Ta stavek popolnoma odmeva sedanjo pripoved o “zagovarjanju velike ruske kulture” ob številnih napadih, ki jih je povzročila “rusofobija”, kot je domnevni “barbarizem”, ki so ga ukrajinci zagrešili, ko so v Odesi razgaljali spomenike cesarici Catherine II. in generalu Aleksandru Suvorovu. Ta slednji je poleg kolonizacije Ukrajine med drugim postal znan po pokolu v varšavski četrti Praga novembra 1794, vendar po mnenju mnogih ogorčenih Rusov gre zgolj za pojav preklic kulture. To je: prepoznajte našo kulturno velikost in nas ne poskušajte učiti, saj nas še vedno, po definiciji, ne boste razumeli.
Zato je odgovor na vprašanje, ali želimo demokratično Rusijo, neposredno povezan z odgovorom na vprašanje, ali se strinjamo z izvajanjem takšne vizije nove Rusije, ki jo pričakujejo same strani. Z drugimi besedami, ali bi sprejeli vlogo nove meje XXI stoletja, ki nam jo je vnaprej dal pristanik tega koncepta?
Pomembno je, da je bil slogan, ki ga je nekoč vrgel Stolypin (»Potrebujete velik šok – potrebujemo veliko Rusijo« – izvirni predvolucionarni pravopis), vgraviran na njegovem spomeniku, odprt 6. septembra 1913 nekje drugje, vendar v Kijevu na takratnem Trgu Dumskaya. Spomenik je bil poruljen v času revolucije štiri leta kasneje, trg, na katerem je stal, pa se danes imenuje Maidan Nezalezhnosti in je bil priča dvema ukrajinskima revolucijama: Oranžni revoluciji 2004 in revoluciji dostojanstva 2013-2014.
Veliki preostanek se bo nadaljeval, dokler bo ideja o “Veliki Rusiji” živa.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: “Opozycyjni Rosjanie” tęsknią za wielkością
