30. decembra, predzadnjega dne prvega vojaškega leta nove dobe, sta potekala dva pomembna dogodka. Dogodki, ki v celoti razkrivajo tragedijo glavne zgube leta. To mimogrede ni stališče avtorja (čeprav je tudi on), ampak uradno titling Vladimirja Putina iz ugledne publikacije Politično. Kaj se je zgodilo 364. in vseh drugih dni leta 2022?
Prvič, ameriška izdaja The Washington Post je objavil dolg članek o razmerah v Kremlju. Ta članek ni predpostavka samih novinarjev, ampak komentarji (anonimna, zlovešča stvar) ruskih visokih uradnikov in celo enega milijarderja blizu “carju”. Članek je, milo rečeno, pesimističen za podpiralce podobe “močne roke”, ki jo je Putin že več let, od padca leta 1999, skrbno zgradil okoli svoje nejasne osebe.
Skratka, Putin se boji. Bojiš se vseh okoli. Odpovedal je letni govor namestnikom zvezne skupščine, opustil tradicionalno tiskovno konferenco, se kot vedno pred novim letom ne bo sestal z ruskimi milijarderji. Obstaja samo en razlog – o vojni nima kaj povedati. Eden od anketirancev WP Uradniki so odkrito povedali: “Kaj nam lahko pove? Da gre vse po načrtu – ko vojna traja deset mesecev, medtem ko naj bi trajala tri dni?”
Putin ne more iti na ljudi, ker ga preganja strah. Strah pred porazom. “Akela zgrešila” je največja nočna mora vseh diktatorjev. In ni samo zgrešil. Naredil je usodno napako za svoje in celotno cesarstvo in začel to “malo zmagovito vojno”. In zdaj, po njegovi podobi – ki ne skriva razočaranja nad vodjo poraženca – preprosto ne ve, kaj storiti naprej. Poleg tega seveda k nadaljevanju obstreljevanja ukrajinske energetske infrastrukture, ki trmasto poskuša prepričati Zahodno Ukrajino, da se tako pogaja. Ne zavedajoč se, da se rakete, kot zima, bližajo koncu. Gotovo. Ramsteinovi zajci pa ne.
Zato je še en dogodek – spletni pogovori s Xi Jinpingom – dobil poseben pomen za Putina. Tudi znotraj države se mu zdi, da je v samoti (kar, ko je vstopil po začetku pandemije, se zdi, še ni prišel ven), kaj lahko rečemo o svetovni areni. Zato so morala pogajanja z voditeljem Kitajske dokazati, da je z mano vse v redu, močni tega sveta komunicirajo z mano, Zahod pa bo še vedno plačal za njeno zavrnitev od polnoletnih (torej po kremlinih pogojih) pogajanj.
Ampak to se ni zgodilo. Prvič, Xi se ni odzval na ponudbo za prihod v Moskvo, saj bi bila za Putina koristna in potrebna. Drugič, kot kremeljski gospodar ni poskušal izključiti teme sodelovanja med dvema velikima (vsaj glede ozemlja) držav Evrazije na vojaškem mainstreamu – vodja Srednjega kraljestva je ponovno jasno poudaril željo Pekinga po miru v Ukrajini.
Mimogrede, tudi sam po sebi je ta pogovor dokaz o velikem padcu Vladimirja Putina s pedestala, ki si ga je izmislil. Ta pogajanja so letela, da pripravijo (pravzaprav beg) namestnika ruskega predsednika varnostnega sveta Dimitrija Medvedeva na Kitajsko. Človek, katerega ves ugled je nor, v slogu Volodymyr Zhirinovsky, ki je umrl leta 2022, posts in Telegramom. Torej, Xi Jinping, ki se s praktičnega vidika milostno strinja s tem praznim pogovorom, je jasno pokazal, kdo je zdaj v rusiji-kitajskem paru glavni. Toda, celo, da je dejanski vazal govoril z gospodarjem, mu ni zagotovil nobenega resnega aduta – razen dejstva samega pogovora, kar očitno ni dovolj – za trgovanje z Zahodom. Torej se je glavni dogodek konca leta za Putina končal z neuspehom.
Vse se je začelo povsem drugače. Leto 2022 se je začelo kot poletje leta 1939 v Evropi – brez več niti pogovorov, temveč neposredna opozorila predsedniku Ukrajine in svetu kot celoti, o prihajajoči vojni. Opozorila predsednika ZDRUŽENIH DRŽAV – in to je imelo svoj velik pomen. Svetovni voditelj ne opozarja na vojno, pripravlja jo in razglaša. Da ne bi izdajali opozoril, temveč da bi vsemu svetu najavli začetek novega »križarskega pohoda« za obnovljen imperij – to je bil cilj Vladimirja Putina na začetku leta.
In v tem ni edinstven. V zadnjih štiridesetih letih so tako svetovno znani zgodovinarji in publicisti, kot so Mark Solonin, Viktor Suvorov itd., dejansko dokazali, da je sovjetski vodja, sekretar Centralnega komiteja CPSU(b) Joseph Stalin pripravljal napad na nacistično Nemčijo. V ta namen se je on, ki 20 let ni imel nobene javne oblasti, nenadoma 6. maja 1941, imenoval za predsednika Sveta narodnih komisajev (kot so v takratni ZSSR klicali vlado). To je bilo narejeno z enim preprostim ciljem – napovedati glavni red njegovega življenja. Red o začetku »osvoboditvene vojne« v Evropi, o napadu na Tretji rajh.
Stalin tega ni mogel storiti, preprosto ni imel časa. Ne sonce.tygshi – bil je tako prestrašen, da je še en glavni red, o začetku »velike domoljubne vojne«, napovedal ne on, ampak njegov namestnik Vyacheslav Molotov. Isti, kot se je Stalin preselil z mesta predsednika RNC. Predstavljajte si globino tragedije voditelja: prevzel je glavno vladno mesto, po 1,5 mesecih pa ni imel kratkega govora, s tem pa je dal to vlogo dolgoročnemu “placeblazerju”. Nič čudnega, da pravijo, da je Joseph Vissarionovič po začetku sovjetsko-nemške vojne v državo pobegnil in ko so prišli k njemu z zahtevo, da vodijo obrambo države pred hitrim napredovanjem Wehrmachta, je mislil, da so ga njegovi tovariši prišli aretirati…
Putinu ni bilo treba narediti takega kastinga. Bolj natančno, to je storil veliko pred dnevom X – že leta 2011, ko je Prisilil Medvedjeva, da javno opusti svoj drugi predsedniški mandat. Potem se je vse dobro zavihtelo naravnost v tirnice “Dan Putinove zmage”. In dosegla je 24. februar 2022.
Seveda Putin uradno ni napovedal vojne, jo prikrivanje kot “posebno vojaško operacijo” (kako ne moreš omeniti briljantno definicijo Les Podervyansky – “ciklični fašizem”.) ampak vsi so popolnoma dobro razumeli – to je to. To je začetek nove Reconquista. Začetek omejevanja imperija, ki obvladuje, čeprav ne polovico sveta (ker je Kitajska kljub temu zrasla v samozadostnega geopolitičnega igralca), vendar ni več izključno regionalni igralec. Imperij, ki je eden od polov novega multipolarnega sveta.
Rusija je to razumela – “od Moskve do obrobja”. To je razumel tudi Zahod. Zgodba o takratnem veleposlaniku Ukrajine v Nemčiji Andrii Melnyku o razpoloženju v zvezni vladi Nemčije, napovedih celo ameriške strani približno 96 ur, ki jih bo ukrajinska obramba lahko izdržala – to je odlična potrditev.
Putin se ni samo pripravljal – poskusil je že na oporo “vojaškega cesarja sveta” (kot je Kremlju med vojno v Iraku imenoval predsednik ZDA George W. Bush in boj proti svetovnemu terorizmu po 9/11). Ampak nekaj je šlo narobe…
In prišel je do te točke, da je konec leta, v samo desetih mesecih »tridnevne vojne«, predsednik Rusije postal pravi svetovni izobčenec, ki so ga postavile tudi nekdanje sovjetske republike. Ne pozabite na izjavo predsednika Tadžikistana Emomalija Rahmona, da mora Rusija bolj spoštovati svoje partnerje iz CIS. Si predstavljate Stalina, tudi v mehki Rakhmon obliki, ki ga je poudaril prvi sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije neke srednjeazijske unije Republike?!
O Kitajski ni treba govoriti – končno in dolgo časa je Kremelj v tem paru postal “mlajši brat”, ki ga Peking podpira z izjemno pragmatičnim ciljem – da bi preprečil popolno zmago demokratičnega Zahoda nad avtoritarnim vzhodom. Ker bo takšen poraz Rusije udarec za samo Kitajsko, predvsem za njene tajvanske ambicije.
Vladimir Putin tako odkrito, tudi v majhnih stvareh (kot je anekdota oživitev programa “GTO”, ki je v ZSSR pripravljal bodoče udeležence napada na Nemčijo in celotno Evropo; mimogrede, veste, ko je Putin podpisal odlok o nadaljevanje tega programa? U marcu 2014., teden po zaključku prisvajanja Krima i pred start “ruske vesne” na jugo-jugu kopna Ukrajine!) povezao se s Stalinom, takoj, ko najkrvavejši diktator v zgodovini cesarstva – da se zdi, da je postal fiksacija ideja. Celo prekosila je svojega “učitelja”, ki je razglasil “glavni red” celotnega življenja. Red o začetku zasega Ukrajine in omejevanja velikega imperija.
Toda leto 2022 se bo v zgodovini Rusije s tem, da v Kremlju – po obupanem odporu Ukrajincev, po ustanovitvi nove zahodne koalicije (šele zdaj, za razliko od 2. svetovne vojne, deluje proti Moskvi) – končno umrl Stalin. In Vladimir Putin, ki je leto začel v podobi prihodnosti, brez petih minut – oziroma tri februarske kijevske dni – so vladar sveta, se je izkazal za nesrečnega, ustrahovalega in neuporabnega berača, ki prosi alme od kitajskega cesarja, da bi vsaj ohranjal ožine svojega nekdanjega ponosa in čim bolj odlašal neizogibni poraz v vojni. Poraz, za katerim se bo začel propad – tako njegov osebni kot njegov nedokončani imperij.
