Lahko pričakujemo nekaj humanega in civiliziranega od Rusov?
Otroci verjamejo v pravljice, odrasli pa si namenijo izume in se prepričajo, da imajo nekaj z realnostjo. Slednje so večkrat opazili med rusko polno vojno proti Ukrajini: čez 2-3 tedne bo vsega konec, Rusija se bo kmalu zrušila, zmanjkuje jim raket, denarja, “chmobiki”, protesti bodo jutri pokrivali trge ruskih mest…
Zablode evropskih političnih in poslovnih elit, ki so jo po razpadu ZSSR dale Rusiji, so jo imele za zanesljivega partnerja, lahko štejemo tudi za enega od razlogov za to vojno. Upanje za rusko opozicijo, demokratične preobrazbe v Ruski federaciji in nenadoma se zdi, da je zbujanje človeštva v Rusih samozavarovanje.
Miti se nikoli ne bomo znebili – tega si moramo zapomniti! Hkrati jim ne bi smeli dovoliti, da nadomestijo realnost.
Muse, poj nam o kralju tiranina.
Obstajajo jeziki in kulture lokalnega, nacionalnega in svetovnega pomena, vendar to ne deluje z Rusi. V njih sta jezik in kultura preprosto »super«. Vsaj po besedah Rusov! “Velikani” torej očitno niso tako veličastni in izjemni. Konec koncev, res vredno stvari ni treba kričati vsepovsod. Po drugi strani pa se bo nekdo strinjal s tem, če se s prstom zatakneš v psa in rečeš, da je volk. Med vedno kritičnimi, niti ne pokvarjenimi in brez infantilnega nacionalizma, tudi intelektualci Zahoda. Rusija je sledila tej poti. V zvezi s književnostjo in umetnostjo ter nacionalnimi junaki in pomembnimi zgodovinskimi osebnostmi.
Koliko hrupa je okoli junakov Ukrajincev: užalil je Judje, tisti Polji niso navdušeni, Nemci občudovanje ne bodo razumeli… Obenem pa nikogar ni zanimalo dejstvo, da so bili junaki Rusov tolpa legitimiziranih kriminalcev. Moralo bi biti alarmantno, vendar ne bi smelo. Tolažba se danes zdi pomembnejša od zapiskov o včerajšnji vojni. Zato so brez obžalovanja vsi sodelovali z državo, katere zgodovina je razlaga demokracije in dostojanstva kot slabosti. Pretvarjali so se, da ne opazijo, kaj se skriva za znakom “Rusija”: utemeljitev čudakov, poveličanje množične smrti in nasilja, oboževanje zločincev.
Vladimir Vladimirovič “spreminja poklic”
Kdo v otroštvu ni pogledal Ivana Vasileviča, ki “spreminja svoj poklic”? Govorim o dvometrski moški s kozjo brado, ki v tsaristski halji in z žezlo lovi sovjetsko visoko stavbo in uči raziskovalca zgube, kako zavzeti žensko. Ta podoba je smešna, razumljiva javnosti in dojemana kot lastna. Skoraj soseda. “Slapstick”! Gaidai in njegova ekipa sta dobro opravila delo.
Vendar pa v kinematografski podobi obstaja določena realnost. Ne glede na to, koliko bi rad verjel v zgodbo o Bulgakov-Gaidaiju, gre pa za krvavega tirana, za koga je smrt milijonov statistika. Ta sovjetska komedija govori o bolečem in norem “Putinu”, ki ga je “Kazan vzel”, “Astrakhan je vzel” in se nikoli ni ustavil, da bi pošiljal čete v drugo vojaško kampanjo ali potopil svoje podložnke v krvi. “Putin XVI stoletja” je izgubil stik tudi z realnostjo. Polovico življenja je preživel v brutalnih vojnah in ni prenehal ukazavati sekanju glav, nikomur ni zaupal in je bil vpleten v smrt svojih sorodnikov. Je pa car, močna roka, idealen vladar moskovitsko-ruskega.
O kom naj bi še snemali filme? Predstavljajte si komedijo o Putinu v srajci, malo nerodno, smešno in “smešno”, kot bi rekli Rusi, ki s svojim slavnim “kovčkom” tekajo po mariupolski visokovzhodni stavbi.
Po hčerinu Puškina.
Kljub temu je to film, množični izdelek. Pogovoriva se o visoki umetnosti. Opera, na primer. Reci: “Boris Godunov”! “Tretji Rim” in tvoja pot sta seveda super! In ali ni najbolje, da te ideologeme zapeljete v glave potencialnih adeptov zaradi zgodb o starešini nad konji, verjetno tatarskega izvora, ki si je kot »novinec« utrjeval pot na prestol. To je pripeljalo do končnega izumrtja Rurikoviča in krize državnosti v Muskovyju, še večje degradacije družbe. “Dobri” sosedje so želeli izkoristiti situacijo, ki je tej zgodbi dodala dramo.
Je to res nekaj, kar bi se ves svet rad odkotalil? Čeprav o kom še v ruski zgodovini govoriti? Puškin je sam pisal o Borisu Godunovu!
Zgodovina kot ogledalo
Ne zdi se, da Rusi odobravajo Novgorodsko republiko ali reforme časa cesarja Aleksandra II. Kljub temu so hinavski in izdajalski zbiratelj poklonov kanu Ivanu Kaliti, tiraninu Ivanu Groznemu, despotu Petru I., močni roki Catherine II ali “žandarju Evrope” Nikolaju I., rablju ljudov Stalinu in celo marasmatnemu Putinu že našli mesto v svoji zgodovini. To je kljub dejstvu, da je vsak od seznamov krut tiran in morilec. Slednji sedi tudi na rudniku zlata nafte, vendar se ljudje utapljajo v odtok, revščini in krvi. Ampak iz kolen jih je dvignil!
Na koncu ima to svojo logiko. V Muscovy-Rusiji niso poznali humanizma ali renesanse. Njihove elite so lahko le sanjale o privilegiju in dostojanstvu. Razvoj založščine in šolanja, verske polemije in razumevanja starodavnih in svetopisemskih tradicij ter s tem razmislek o trenutni realnosti. Vse to je zanje nezemeljska in nerazumljiva. Podobno je bilo tudi s samoupravo mest. Diplomanti in učitelji kolegija Kyiv-Mohyla, »ki so odšli« v severovzhodno smer, niso prenehali zamuditi intelektualnega vzdušja Kijev. Nekateri so delali kariere in se “pokazali”, a so se vseeno zadušil v luknji moskovske cezarepapism, v kombinaciji z deželno revščino. Na moskovsko-ruskih deželah, ki so bile podlaga sodobne civilizacije Zahoda, ni bilo dovoljenih veliko pojavov. Tudi s krščanstvom v Rusiji je zgodba specifična: mitski Tomos, izumljene patriarhije, ukradeni kijevski metropolitanat itd.
Naravno je, da so vrednote Zahoda nezemljanske in sovražne do Rusov. Ne razumejo načela spoštovanja druge, zasebne lastnine in osebnega mnenja. V njihovem svetu je človek nič. To jasno prikazuje vojne, ki jih je izpela Ruska federacija. Smrt, poveličevanje umorov, surova sila in »preboj kolena« – to so njihova globoka filozofija in skrivnostna duša.
Zadnji ruski car
Lahko je kritičen do zgodovine, njenega pomena in praktičnega pomena. Vendar pa preteklost določa smernice, ki jih ne smemo zanemariti. Zgodovina ne govori le o včerajšnjem, temveč tudi o današnjem in vrednotah. Rusi nikoli niso skrivali svojega bistvo. Politični tečaj, kulturna politika in označevanje preteklosti v Ruski federaciji so zelo razkriti. Ni dobrih novic za Ukrajino, evro-optimiste ali demokratično opozicijo. Torej je v zgodovini Rusije. Tisti, ki so proti kralju in uradni liniji, vedno izgubijo. Namesto tega je kralj, ne glede na to, ali je “bel”, “rdeč” ali le blatnjav – tako kot sedanji, vse mogoče. Nacionalizirati lastnino Evropejcev in ne povrniti ničesar, povzročiti svetovno vojno in se ne odzvati… Ti liberalnodemokratski slabiči so še vedno brez talenta in se bodo spet plazli po kolenih.
Rusi ne priznavajo resnice o svojih zločinih, lažeh in destabilizaciji drugih držav. Vredno se je znebiti iluzij. V resnici ne verjamem v mirno in varno prihodnost Ukrajine, ko bo Rusija v sedanji obliki v bližini. Niti demokratičnega »demokrata« Jelcina, ki je z tanki zdrobil parlament. Putin, ki je rusko družbo zamenjal s številnimi shemami in kombinacijami in “zategovanje orehov”. Navalny, ki se zaduši z mini imperialni sendvič. Kdo je naslednji? Kdo je naslednja komedija, kje izvršilec spremeni svoj poklic? Je ta serija najnovejša in ne bi smeli iskati demokratične bolhe v krznu agresivnega in steklenega volka? Kakšne pozitivne preobrazbe pričakujemo, kjer misli o svobodi in demokraciji ne prenašajo? Ali lahko izpustimo utopične iluzije in spremenimo retoriko o ruskem vprašanju? Mimogrede, v Ruski federaciji obstajajo gibanja, ki že priznavajo delež svoje krivde za agresijo in izjavljajo svojo pripravljenost za izplačilo povračil. Imajo cilje, potrebujejo podporo. Putin bi rad šel v zgodovino. Morda kot zadnji ruski car?
