Nismo si mogli predstavljati, da bo avtor taborne literature, napisan na podlagi lastnih izkušenj, človek, ki se je rodil v Evropi leta 1989, leto demokratičnega preboja in začetek »konca zgodovine«. In takrat se je rodil Stanislav Aseev, avtor knjige “V samoti” (v poljskem prevodu, naslov knjige “Svetla pot” – Świetlana Droga).
“Izolyatsia” je neformalno ime koncentracijskega taborišča v Donjecku, v ruskem delu Ukrajine, kjer je Aseev preživel 28 mesecev, od leta 2017 do 2019. Njegovo knjigo, sestavljeno iz spominov in fabularnih del, je v poljskem prevodu izdal Marcin Gachkowski v založbi Kolegium Europy Wschodniej.
“Je to oseba?” (Se questo è un uomo?) – leta 1947 je vprašal italijanski pisatelj Primo Levi, klasik omenjenega žanra. Desetletja zmag za liberalni svet naj bi se končala s takšnimi vprašanji. V romanu Szczepana Twardoha The Cold, ki je bil objavljen lani, pa smo prebrali izjavo gulaškega zapornika: “Sem še človek?” Ta tema se nam vedno znova vrača.
Podobno vprašanje o človeštvu v zaporu totalitarnega sistema postavlja Stanislav Aseev. “Ljudje, ljudje. In kateri človek vam je ostal?” citira sogovornico, ki opozarja na nerešene dileme dvajsetega stoletja. Bralca pa opozarja, da odgovorov na te težave ne najde. “Spočel sem suho poročilo, brez sodb in čustev, zgodbo priče – kot da bi bil v tem zaporu ne kot zapornik, ampak kot novinar,” pravi Aseev. S knjigo »V samoti« poskuša bralca seznaniti s pravili, ki prevladujejo v tem koncentracijski taborišču, psihologijo zapornika, ki je podvržen krutim fizičnim in psihološkim mučenjem, stalnemu nadzoru in spolnemu nasilju, ki velja tako za ženske kot za moške. Govori o čustvih, moralnih težavah zapornikov, reakcijah njihovih teles in psihah na mučenje, piše o odnosu med zaporniki in metodah, pri katerih ubežijo pred izgubo duha: s humorjem, medsebojno podporo, mislimi o uporu, begu in smrti. Končno, Aseev kaže, kako zapor ostaja v osebi tudi po njegovi izpustitvi. “Spoznal sem, da ni nič konec,” navaja in opisuje izkušnje prilagajanja življenju na splošno in travme, ki se mu vračajo, ne glede na to, kje je – v Strasbourgu, Pragi ali Kijevu (kjer je po mnenju avtorja vojna od leta 2018 »preži v kotih in žerjavih stopnišča«.
Koncentracijsko taborišče Izolyatsia, ki so ga leta 2014 ustvarili ruski sodelavci v Donjecku na mestu nekdanje rastline izolacijskih materialov in nato umetniškega centra, je bilo razvpito znano kot najbolj grozen kraj pridržanja v mestu. Avtor spominov je prišel na pozornost lokalnih voditeljev, ker so v ukrajinskih medijih pokrivali vsakodnevno življenje zasedenega Donbasa, uradno pa se je znal za rešetkami za tisto, kar se lahko imenuje ločilni zločin, in sicer za uporabo citatov v naslovu »Donetsk People’s Republic«. Tako je novinar v svojih člankih poudaril, da te formacije ni prepoznal kot legitimno državo (navsezadnje, tako kot ves svet v tistem času, tudi Ruska federacija).
“Pritrditev zapora zapora ne naredi zapora,” se spominja Aseev v nekem trenutku. Za tiste, ki so bili tam, je bilo najbolj tragično, da Izolyatsia ni bil uradno operativni zapor. Ne samo, da je bil odstranjen iz norm mednarodnega prava, ni bilo tudi “koncepta”, torej nepisanih pravil postsovjetske zaporniške dobe. Despotska zaporniška uprava je v instituciji poskušala uvesti “imitacijo očitnoga kodeksa”, sadistično parodija, ki je kršila uveljavljene tradicije delovanja na območju. Zato je, kot piše avtor, »tisto, kar se je zgodilo v »Izolaciji« prestrašeno celo ljudi z dvajsetletno taborno izkušnjo.« Vsi zaporniki, vključno z Asejevom, so sanjali, da bodo premeščeni v “klet” donječke KGB, ali bolje – v uradni zapor v Ruski federaciji. Kot kaže avtor, se je tabor brez pravil, ki ga je vodil sadistični diktator, spremenil v rezkalni stroj za možgane. »Ujetniki »Izolyatsia« so do konca pokazali največje (od vseh tamšnih kaznilniških institucij) odpuščanje in skepticizem.« – tako avtor opisuje posledice njihovega bivanja v donjeckski mučilni dvorani.
Stari ujetniki Izolyatsie, Aseevljevi sojetniki, so na koncu prišli do zaključka, da: »ni nikogar drugega, ki bi obžaloval, ni nikogar, ki bi odpustil.« Te besede z nestrpenjem odmevajo z vzdrženjem “internat” Serhiyja Zhadana. “Nikogar ni, ki bi obžaloval,” ponavlja učitelj Paša, ki ga je “ruski svet” izgnal iz hiše. Povezava teh dveh stavkov kaže na tragedijo položaja celotne Donbase. Navsezadnje se je izkazalo, da so vsi prebivalci zasedenih ozemelj Ukrajine izolirani – od priznanih pravil javnega življenja, od pozornosti medijev, od sveta, na koncu, od vsake pameti. Našli so se v različnih krogih pekla Donbasa, prvega lahko štejemo za bivanje v “svobodi”, za naslednje – v “kleti” ali predkadenj pridržanih centrih KGB, in zadnji, najslabši, v nečovje “Izolacija”. Po branju “V samoti” in “Internatu” se zdi, da ujetniki “ruskega sveta” – vsak po svoje, na različne načine, odvisno od kroga, v katerem so bili poslani – opravijo podobne psihološke preobrazbe, padejo v brezhibnost in družbeno inertijo, zajete v občutek brezupnosti.
Pristop založnikov različnih jezikovnih različic k naslovu knjige veliko pove o tem, kako se v svetu dojema Ukrajina. Ukrajinski uredniki brezkompromisno v naslovu navesti, da je “Izolyatsia” “koncentracijsko taborišče”, medtem ko Aseev sam večkrat uporablja izraz “Donetsk Dachau”. Angleški založnik je pristopil bolj zadržano in mesto je klical “Torture Camp” (Taborišče za mučenje), kot da Zahod ne želi priznati, da v XXI stoletju lahko obstaja koncentracijsko taborišče v Evropi. Nemški založnik pa ni imel takšnih ugovorov, saj je pisal na naslovnici “Koncentracijskega taborišča” (Konzentrationslager).
In ker govorimo o prevodu, si ne morem pomagati, da ne čestitam mojemu sodelavki prevajalki Marcin Gachkovsky. Prevajalec se sijajno razmnožuje (išče ali ustvarja samega sebe) zaporniški besednjak na poljskem, s tem pa gradi svet, sestavljen iz kast “razvajenega” (skiepszczonych), “izolonjena” (cweli), “klet” (piwniczne), “zelo dobro”. (szczególne), “sveža”. (świeżaki) in “pokrito” (krytych).
Pripovedovanje zgodbe o Aseevljevi »Izolirani« (veliko uspešnejši v dokumentarnem delu kot v fabularnem delu) ni bila lahka naloga. Obstoj psevdo-zapora v psevdo državi je eden najbolj groznih zločinov, ki jih je ruski režim zagrešil pred začetkom polne vojne, ki se bo na žalost zagotovo ponovila na ozemljih nove okupacije po 24. februarju 2022. Avtor rešuje spomin na žrtve “Donjeck Dachau”, ki govori o človeški razsežnosti trpljenja tistih, katerih zgodovina se je naučil. Ugotavlja tudi, da »do danes ni zanesljivih podatkov o številu trupel v Izolyatsiji. Vendar pa je bilo dovolj, da smo šli v tuš kabino, ki se nahaja poleg prezračevanja enega od rudnikov, saj je strupeni vonj razpadajočega trupla zadel nosnice. To je opomin, da nikoli ne bomo vedeli za številne tragedije. Kot je oksana Zabuzhko pravilno opazila v lanskoletnem intervjuju za portal Ukrajinci, “Najbolj grozni dogodki vojne ne bodo nikoli znani, saj njihovi udeleženci preprosto niso preživeli.” Aseevjeva knjiga vam omogoča, da se približate razumevanju tistih, katerih spomin se je ohranil.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Obóz koncentracyjny w Doniecku
