V preteklem tednu so predstavniki zahodnega sveta podali številne izjave, ki so odločilne tako za Ukrajino kot za samo evroatlantsko civilizacijo. Te izjave so doslej le izjave o nakani, zahod pa ni Rusija, da ne bi bila raztresena z besedami in obljubami. Še posebej kot v primeru novega ministra za obrambo Nemčije.
Odstop Christine Lambrecht ni bil samo prebiten – pričakovali so ga. Zato sensacija ni bila sama, ampak oseba, ki je zamenjala propadlo (čeprav je bilo enako pomembno za spol) Lambrecht v ključnem trenutnem položaju nemške vlade, saj je bila prav ona ta, ki je uravnotežila število ministrov in ministrov, na kar je bil Olaf Scholz enkrat tako ponosen) Lambrecht.
Boris Pistorius, Ko je u svojem mnistu za interniju Donje Saske mnogo pre reagirao na boj u Ukrajini od federalne vlade (vec 24. februar, on je nazoveo da je taj boj, Rusi agresori, a dao je i naredjenje da se naprave mesta za prijam begunca iz Ukrajine) – i u to, svoj prvi federalni stav, on je poceo da je pravi “jastreb”, a ne u stilu svoje nacionalne Sociodemokratske stranke.
Tako Ukrajina ni čakala na sanjane “Leoparde” od njega na osmem Ramsteinu. Vendar moramo razumeti, da je treba takšno odločitev, ki je od konca do konca politična, sprejemati na ravni kanclerja. In Scholz kljub vsem spremembam, ki so se z njim osebno in njegovo koalicijo “semafor” v celoti, še naprej drži previdno politiko. Zato je Pistorius pred in med srečanjem v vojaški bazi ZDA iztisnil maksimum iz situacije. Novi minister za obrambo je najprej dejal, da se mora Bundeswehr odzvati na izzive, ki so se pojavili ne le za Ukrajino, ampak tudi za svet. Drugič, zgodbo o “Leopardih” je odvezal iz ameriškega “Abramsa”, ker bi lahko ta argument nasprotnikov pomoči Ukrajini resno upočasnil celoten proces prenosa novih sestav orožja v Oborožene sile Ukrajine.
In kar je najpomembnejše: Boris Pistorius je ukazal, da začne preverjati zaloge tankov Bundeswehr. Kar je v bistvu njegova prikrita priprava na končno odločitev o prenosu. Mimogrede, Lambrecht se tega sploh ni obsedel, zato je kamen na njenem vrtu precej glasno žvižgal. Ampak ne samo v njenih. Slišali bomo več o tem, kako je vlada Angele Merkel prinesla razmere na tem področju… (vstavite potrebne čustveno naložene značilnosti, odvisno od rezultatov preskusa). Vendar pa bodo to znotrajnemski obračuni, ki se ne bodo neposredno nanašali na Ukrajino. Glavna stvar je, da je imenovanje Pistoriusa – in on, ne glede na to, kako kdorkoli ravna z osebo kanclerja, je bil dogovorjen s scholz sam – začel odmotati vzlet znotraj nemške vlade. Olaf Scholz se boji tako “teka pred očetom v pekel” kot zamude na prihajajoči praznik zmagovalcev. Vendar se zdi, da je bila izbira – stati ali oditi – narejena.
Na izbiro je nedavno namignil predsednik Evropskega sveta Charles Michel. Med obiskom v Kijevu je neposredno navedil: vprašanje članstva Ukrajine v Evropski uniji je bilo rešeno. Seveda to ne pomeni, da bo Jutri tam sprejeta Ukrajina. In to ne pomeni, da na poti ne bo madžarskih ali morda avstrijskih Rohatynov. Mi in Evropska unija se moramo še vedno spoprijeti s tem – kot tudi z našimi generičnimi problemi, ki so konec tedna na neprijeten način prišli v obliki močnih korupcijskih škandalov v dveh ukrajinskih ministrstvih.
Toda rešitev teh problemov ni zamuda v času, ampak ravno nasprotno – dobroto za Ukrajino. Ker vstop v EU s kopico nerešenih nalog, s kopico nereformanih institucij in industrij – bo to resnično piriška zmaga, ki se bo potem po koncu praznovanja po obdobju “šopka” v kijevskih odnosih z Brusljem spremenila v resne težave.
Toda glavna zamisel – o načelnem soglasju vodstva EU k pristopu Ukrajine – je Michel jasno in nedvoumno napovedal. Potem bo vse odvisno od trenutnega ali naslednjega (odvisno od tega, kako dolgo bo proces trajal) ukrajinskih oblasti. Zdaj lahko resno preprečimo pristop Ukrajine k EU. In prej ko bo prišlo do tega glavnega posledic besed vodja Evropskega sveta, prej se bomo soočili z zadnjo, odločilno in najtežjo fazo razdalje.
In nemogoče je ne omenjati še ene izjave, v okviru sedanje vojne na ukrajinskih ozemljih – glavnega in odločilnega za prihodnost Ukrajine. Nekdanji državni sekretar ZDA Henry Kissinger je ob straneh Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu podal izjavo, ki je odkrito povedano ostro v nasprotju z njegovimi prejšnjimi izjavami o ukrajinski temi. Kissinger je izrecno navesti, da bi morala Ukrajina postati članica Nata. Potem so bila tradicionalna poštivanja za previdne zahodne politike do Rusije – pravijo, da si ne smemo zaželeti njenega propada, saj bodo v trenutku težave z ogromnim arzenalom jedrskega orožja, ki se bo našlo v nerazumljivih rokah. Vse to vemo, ker smo preživeli že leta 1991, v času “kotla”eti v Kijevu” georgea W. Busha. Nato je tudi predsednik ZDA zavrnil Verkhovna Rada ukrajinske SSR, da razglasi neodvisnost, predvsem zaradi strahu pred težavami z jedrskim arzenalu, ki se je nahajal na ozemlju naše republike. (In zato se je rodil isti Budimpešta memorandum.) Zato patriarh ameriške politike tukaj ni rekel ničesar novega. Toda fraza o tem, da je Ukrajina potrebna za vstop v Nato, je že bistveno nova realnost.
Seveda je Kissinger takoj pojasnil tako radikalen obrat svojega položaja. Po njegovih besedah je prejšnje, milo rečeno, previden odnos do morebitne integracije Ukrajine v Severnoatlantsko zavezništvo naročal strah pred veliko vojno – na katero je bila Rusija pripravljena, da ne bi izgubila svojega “ikonskega ozemlja”. Ta “Münchenski” položaj Zahoda je že dolgo prilika v jeziku, Kissingerjevih besed pa tu ni razkril nobena Amerika. Toda, nekdanji državni sekretar ZDA se je nadaljeval, vojna se je že začela. Zato je vsaka umetna – kot je, na primer, Merklova leta 2008 v Bukarešti – ovire za Ukrajino izgubile ves pomen.
Nasprotno, pristop Ukrajine k Natu je pridobil nov, pomemben pomen. Kissinger tega ni rekel, ampak izgleda, da so ga vsi tako ali tako razumeli. Pristop naše države k Zavezništvu bo okrepil avtoriteto tega združenja, ki je nekoliko spodletelo zaradi pasivnega stališča do ruske širitve – najprej v obliki izjav Vladimirja Putina, nato pa neposredno vojaško agresijo. Poleg tega bo pristop Ukrajine k Natu, proti kateremu je kremeljski diktator vrgel vse možne in nemogoče sile, pomenil, da Rusija ne more več narekovati svojih pogojev Zahodu. Moskva je doživela politični udarec takšne sile zadnjič, razen leta 1999, med bombardiranjem Jugoslavije. In v času Putinove vladavine – nikoli.
Izjava Henryja Kissingerja je priznanje dejstva, da bo mir v Evropi prišel šele, ko se ozemlje, ki ga pokriva jedrski dežnik Združenih držav Amerike (ter Velika Britanija in Francija, z vsemi nitmi politik teh držav, zlasti Francoske republike), začne takoj izven državne meje Ruske federacije. Ali kaj bo ostalo od nje po tej vojni. Z vsemi cesarsko manire, ki jih je Kremelj pokazal pod konvencionalno demokratičnim Borisom Jelcinom, države, ki so že vstopile ali vsaj jasno in nedvomno hodile proti sedežu na Bruseljskem boulevardu Leopolda III.
Ne glede na to, kateri dogodki se dogajajo v baltskih državah, ne glede na to, kako “kršijo pravice rusko govorečega prebivalstva”, ne glede na to, kateri spomeniki sovjetskim okupatorjem so bili tam porueni, vendar se je Kremelj očitno spomnil, da je Latvija postala članica Severnoatlantskega sveta za sodelovanje že decembra 1991. In leta 1995 je Sejm te države sprejel “Glavne usmeritve latvijske zunanje politike do leta 2005” – ki so jasno opredelile prednostne naloge v obliki vstopa v Nato in EU. Mimogrede, Latvija se je skupaj z drugimi dvema nekdanjima baltskama republikama ZSSR leta 2004 pridružila Zavezništvu in se pravilno ujema z določenim akcijskim načrtom. In povabljena je bila, da se pridruži februarju 2002 – ko je Putinov režim še vedno pridobival moč in se do konca sploh ni ukvarjal s političnimi nasprotniki znotraj države. Ukrajina je na primer uvedla smer proti pristopu Nata k ustavi šele februarja 2019 – in tudi takrat je bila bolj (a) politična varovalka pred morebitnim maščevanjem naslednikov, (b) volilni potek tedanje oblasti.
Sprememba razpoloženja v nemški vladi, izjava predsednika Evropskega sveta, priznanje, da ni resničnih zunanjih ovir za pristop Ukrajine k Natu – vse to je pravzaprav začetek novega političnega obdobja. Obdobje, ki se je – in se bo zagotovo končalo s pristopom naše države k Evropski uniji in Severnoatlantski zavezništvu.
