Liberalno okolje (tako ukrajinsko kot rusko) je več dni aktivno razpravljalo o zadnjem intervjuju, ki ga je slavni ruski novinar Jurij Dud vzel ruskemu igralskemu in TV-predstavitelju Oscarju Kucheri. Dudyo bi lahko samozavestno naveličali kot “dobrega Rusa”, četudi je ta definicija na eni strani že naveličana, na drugi strani povzroča veliko polemik, saj pravi, ali sploh obstajajo “dobri Rusi”, ali pa se bistveno razlikujejo od “slabih Rusov” in ali bi morali to razliko? Po mojem mnenju bi morali.
Ampak zdaj ne gre za to, ampak za intervju. Kot sem že opazil, so okoli njega izbruhnile ožje razprave. Zakaj? Ker je Kuchera, za razliko od “dobrega Rusa” Dudya, vsekakor “slab Rus”. Na splošno podpira politiko Vladimirja Putina (z določenimi zadržki, ki pa jih sam ne more oblikovati ali biti pri tem nemožen). Menda je proti vojni (no, ker ki je končal bedak prizna kakšno vojno?), nima pa nič proti “posebni vojaški operaciji”. Ne razume povsem svojih ciljev, meni, da to ni zaseg tujih ozemelj, temveč nekaj drugega, kar oblasti še niso povedale, a bo brez dvoma povedalo, ko bo prišel pravi čas. Vsaj on verjame v to.
Pravzaprav beseda “verjamem” prežema celoten intervju. Nič čudnega, da je Kuchera celo napisal pesem “Verjamem” v podporo kremljavski “SVO”. Čeprav se pretvarja, da je bedak in trdi, da gre za pesem-poziv k miru, besede “Verjamem – sprehodila se bova po Berlinu in Parizu” pa imajo zgolj turistični, ne pa agresiven pomen.
Torej, kdo je Oscar Kuchera je jasno. Nekakšna izvlečna Putinova politika in kritik Zahoda med bombažno rusko boemijo. Kdo se trudi zaostriti ostre vogale, ker noče biti blokiran pred zapeljivimi čari Zahoda, ki jih je kritiziral. Meni, da je povsem normalno, da ruske oblasti in propagandisti pošiljajo svoje otroke v omraženo Evropo in ZDA, tam kupujejo vile, tam preživljajo prosta delovna mesta (ker so navadni ljudje tam na Zahodu eno, oblasti pa so povsem drugačne). In seveda sem prepričan, da je rusko-ukrajinsko vojno izzval Amerika. Vendar pa je nosečo ženo poslal, da rodi v Miamiju, za vsak primer pa ni pozabil narediti zvezdno črtnega potnega lista svojemu sinu. To je poskus zvitega tipa, da sedi na dveh stolih.
Je bilo vredno intervjuvati z njim? Nekateri liberalni razpravljavci odločno trdijo: ne! Kajti kaj se lahko sliši od človeka, katerega možgane pogasi prečiščena ruska propaganda, ki je tudi sam postal ponavljalec te propagande preko lastnega telegramskega kanala. Nekateri menijo, da je intervjuvanje takih ljudi koristno. Prvič, “bedak vsakega je bil viden.” Drugič, da bi bolj jasno pokazali, s kakšnimi temami deluje kremljansko propagando, s katero od njih je učinkovita, da bi kasneje našli antitezo zanje. Tretjič, Dud je precej jasno poudaril nemoč teh tes. Mojstrsko je ujel sostorilca o nasprotjih lastnih izjav, o absurdnosti argumentov, o neuspehu celotnega koncepta utemeljitve »SVO«. Intervjuvalec je na primer prisilil intervjuvalca, da prizna, da absolutno ne razume, kaj je »denazification« in zakaj je bilo potrebno skozi to skleniti največje vojne XXI stoletja.
Toda bil je tudi en kraj, kjer je Dud preluknjal. Čeprav tega ni opazil noben od liberalnih razpravljavcev, vsaj tistih, katerih pripombe sem lahko prebral. Ko je Kuchera utemesil svoje stališče do rusko-ukrajinske vojne, je omenil Euromaidan. To pomeni, da sam ni uporabil besede »Euromaidan«, temveč jo je imenoval udar leta 2014, med katerim so »uporniki z orožjem v rokah zvlekli zakonito izvoljenega predsednika«. Kuchera pravi, da se je tam vse začelo. Donbas, pravijo, tega udara ni sprejel in se upiral. No, potem oboroženo soočenje v dveh regijah in, kot logično nadaljevanje (“8 let bombardirali Donbas”) – popolno invazijo.
Dud (kot mnogi prej) je iz nekega razloga pogoltnil to trditev o putschu, rekoč le, da gre za notranji ukrajinski primer. Poleg tega je to tipična napaka za “dobre Ruse”, pa tudi za nekatere Ukrajince, ki ne zaničejo priložnosti za pogovor z Rusi. Iz nekega razloga se zlahka strinjajo, da je bil, pravijo, nek mitski napad na rezidenco Viktorja Janukoviča, zaradi katerega je moral zbežati v Rusijo.
Dudyju in ostalim svetujem le, da preučujejo zgodovino Euromaidana, torej revolucijo dostojanstva. Od klica Mustafe Nayyema, naj vzame “dežnike, čaj, kavo, dobro razpoloženje” do podpisa sporazuma med Janukovičem in opozicijo “O reševanju krize v Ukrajini” 21. februarja 2014. Po tem sporazumu je bila revolucija dejansko končana, vendar je Euromaidan z inercijo trajal še nekaj mesecev. Po dogovoru je Janukovič ostal na svojem mestu, nihče ga nima kam izganati. je hotel. No, saj ne da bi kdo sploh, obstajala je ena radikalna skupina, ki jo je vodil Vladimir Parasyuk, ki se je imenoval »centurion maidan«. Povedala je, da želi zgnati Janukoviča, vendar ni izkrivljala niti s silo niti s sredstvi za to.
Tako so radikalni maidanski aktivisti poskušali vdrti v rezidenco na Bankovi ulici. A to se je zgodilo 1. decembra 2013. In ta poskus ni bil uspešen, nasprotno, veliko udeležencev napada je bilo hudo pretepenih.
Torej končno, “dobri Rusi” in ne preveč temeljito v študiji maidanske zgodovine Ukrajinci bi morali spoznati, da med revolucijo dostojanstva ni bilo nobenega udarnega udara. Še posebej oborožen. Janukovič je pobegnil samo na lastno pobudo. Zakaj? Na to vprašanje doslej ni nihče dal bolj ali manj razumnega odgovora. Morda se je bal odgovarjati za umore na Maidanu, morda ga je skrbelo za izvlečen bogastvo, morda se je res bal Parasyukovih groženj. Kdo bi lahko vedel?
Vendar pa je v Ukrajini res obstajal udar, vendar štiri leta prej. Janukovič in njegova klika sta jo zagrešila, ko je bila ustava spremenjena v nasprotju z vsemi možnimi postopki. Se spomniš? Septembra 2010 je stranka regij na Ustavno sodišče poslala zahtevo za preučitev ustavnosti reforme iz leta 2004. S sklepom CCU so bile spremembe iz leta 2004 priznane kot nesoglasne z osnovnim zakonom. To je bila najbolj brutalna kršitev njihovih pristojnosti s strani ustavnih sodnikov. Navsezadnje so te spremembe, zahvaljujoč glasovanju ustavne večine Verkhovne Rada, že dolgo vključene v samo telo ustave. In dolžnost CCU je zaščititi Ustavo Ukrajine kot “Božjo besedo”.
Za to kazensko odločbo je glasovalo 16 od 18 članov CCU. Temu sta nasprotovala le Petro Stetsyuk in Viktor Shishkin. Zanima me, kje je zdaj 16 sodnikov, ki bi morali biti za rešetkami v pravni državi? Ampak zdaj ne gre za njih.
Tako se je Ukrajina brez odločitve kvalificirane večine Verkhovne Rada iz parlamentarne-predsedniške vrnila v predsedniško-parlamentarno obliko vlade. In Janukovič je dobil vse vzvode, da bi privabil moč.
Razmere so se igrale šele 21. februarja 2014. Potem je ob upoštevanju že omenjenega sporazuma »O reševanju krize v Ukrajini« Verkhovna Rada z ustavno večino 386 glasov sprejela zakon »O nadaljevanje nekaterih določb Ustave Ukrajine«. To je bila vrnitev v parlamentarno-predsedniško republiko. Zato je spet Verkhovna Rada postala glava piramide moči. Poleg tega ponovno poudarjam, da brez enega samega oboroženega udara ohranjamo kontinuiteto institucij oblasti. Dva dni kasneje je morala Verkhovna Rada izvoliti začasnega predsednika. Oni so, naj vas spomnim, postali Aleksander Turchynov.
In po tem sta potekali še dve priljubljeni predsedniški volitvah in dve volitvah Verkhovne Rada. Poleg tega so mednarodne opazovalce skrbno spremljale volilne kampanje in volilne kampanje. O poštenosti in poštenosti teh volitev priča dejstvo, da so na oblast vsakič prišli povsem novi ljudje. In diktator-putschist bi moral, logično, ohraniti svoje položaje moči.
Zato, dragi ruski liberalci, “je potrebno bolj previdno, bolj previdno,” kot je učil vaš sodelavec Mikhail Zhvanetsky.
