“Greste za dolgo v Berlin?”
-Na PPJ sem.
Si hotel reči za stalno prebivališče?
– Ne, je na PPJ – “dokler je Putin živ”.
Tak dialog med dvema ruskima emigréma je v klepetu citiral eden mojih kolegov novinarjev iz Nemčije. V Rusiji so se tako kot v časih Sovjetske zveze ponovno izobčili njihovi “povratnici”. Ljudje, ki vedo, da ko se vrnejo v Rusijo, tvegajo, da grejo v zapor, na primer pod člankom o ogrožanju vojske. Za to je dovolj, da vojno imenujemo vojno. Ali, bog ne daj, da bi spregovorili proti vojni, ki je Rusija domnevno ne vodi, po uradni različici Kremlja, ker izvaja “SVO” (“posebna vojaška operacija”). In obtoževanje ruskih oblasti za izgon vojne je že zločin na ravni izdaje.
Najbolj znani ruski opozicijski voditelj Aleksej Navalny je bil nekako prepričan, da si Putinov režim ne bo drznil metati za rešetkami. Zato se je vrnil iz Nemčije v domovino. In režim se je celo zelo smejal, in ga dolgo posadil v kolonijo, vsaj PPJ.
Toda kdaj bo umrl? Kremlja medicina je sposobna podpreti ruskega voditelja za dolgo časa, če ne v aktivnem stanju, potem vsaj v živem stanju. V zadnjem času pa je zazvonil optimistični zvon. Načelnik obrambne obveščevalne službe Ukrajine Kyrylo Budanov je dal intervju za ameriški TV kanal ABC novice, v katerem je zlasti govoril o Putinovi hudi bolezni.
“Že zelo dolgo je bolan. Prepričan sem, da ima raka. Mislim, da bo zelo hitro umrl. Upam, da bo kmalu… To samo vemo – od ljudi, iz virov,” je zagotovil vodja ukrajinske obveščevalne službe.
Še eno izjavo o Putinovi neizbežni smrti je v novi knjigi podal ruski pisatelj in tudi emigré »ne-povratnik« – Boris Akunin, torej Grigoriy Chkhartyshvili. V naši publikaciji so že omenili, da je bila pred kratkim objavljena njegova sveža zgodba “Hudičev odvetnik”. Zgodba-napoved, hkrati opozorilo zgodbe.
Avtor ne pove niti imena niti imena ruskega diktatorja. V knjigi je predstavljen kot “Nacionalni vodja”. Na splošno avtor v zgodbi neposredno imenuje le en lik – Evgeniy Prigozhin. Mnogim obtožencem so dana imena, ki jih je lahko povezati z resničnimi ljudmi, na primer propagandist Rudolf Solovejčik, TV moderator Vladimir Runner, TV producent Ernest Kostantinov, zagovornica Zahra Marieva, bivši predsednik Vedmedev itd.
Že omenjeni Aleksej Navalny v zgodbi je postal Mandelny. Tukaj se bere namig Nelsona Mandele, saj je v zgodbi Mandelny, po odsluženem času, Mandelny postal novi ruski predsednik.
Vendar pa je Mandelnyja kmalu premagal bolj izkušen in najpomembnejše veliko bolj zahajajoč politik iz stare kremljaške garde – Vladislav Sergejevič Khomyachenko, nekdanji podpredsednik predsedniškega urada. Čigav prototip je vzet kot osnova? To je bolj kolektivna podoba. Vsebuje malo (ali morda ne malo) od Vladislava Surkova, malo od Vladimirja Medinskega, od Dmitrija Kozaka in drugih do mere zvestih »adjutantov njegove ekscelence«.
Avtor povezuje predsedovanje Mandelnyju z obnovo demokratične poti, z vračanjem k soočenju s civiliziranim svetom. Svobodni tisk, javne organizacije so spet začele delati, v državi potekajo poštene in poštene volitve. Zaradi teh demokratičnih volitev se isti pobudnik najbolj krvavih korakov prejšnje ruske vlade, Khomyachenko, vrača na oblast.
Kako mu je uspelo – ne bom povsem razvajen, saj bo nekdo želel prebrati “Prekletega odvetnika”. Tukaj je samo citat iz Khomyachenkove izjave, naslovljene na zahodni svet:
“Moja bakla je rdeč gumb. Ja, rakete ne bodo eksplodirale, jedrski naboji pa bodo eksplodirali. Veter bo razširil sevanje na vse strani sveta. Amerika verjetno ne bo v Ameriko, ampak stara Evropa je končana. Umrli bomo, ampak tudi ti boš. Svet sem rešil pred jedrsko katastrofo, če pa bo potrebno, ga bom uničil.”
Zakaj sem citiral ta delček? Ker je v tem, da je opozorilo Baris Akunin vsebuje. Njeno bistvo je v dejstvu, da rusiji ni mogoče zapustiti nobene možnosti za ponovno vzpostavitev oblasti. Ustaviti moramo te smešne pogovore o “ohranjanju Putinovega obraza” enkrat za vedno. Prvič, mednarodna napredna skupnost mora zagotoviti popolno in pereptory zmago nad Rusijo. Potem je treba vse ruske voditelje, ki sodelujejo pri izbruhu vojne, prenesti na mednarodno sodišče, v Haag, Nürnberg, Strasbourg – ne glede na to, da poteka pravično, a strogo sojenje. Enkrat za vedno je treba ugrabljati svoj smrtonosni ubož v Rusiji, to je, da se izvede njena popolna denuklearizacija. Nato vzpostavi mednarodni nadzor nad varnostnimi silami in obrambnim kompleksom. Tu se je nemogoče ne strinjati z Budanovom, ki je v omenjenem intervjuju dejal: “Teroristična država, ki je vimAhs jedrski pajdaš na vseh in grozi vsem, ni režim, ki ima etično ali politično pravico do nadzora nad orožjem za množično uničevanje.” Če se vse to ne bo naredilo, se bo prej ali slej Rusija napotila na pot maščevanja. In nedavna zgodovina Ruske federacije je jasen dokaz za to.
V zgodbi Barisa Akunina “Nacionalni vodja” je umrl nepričakovano, a naravno smrt, ujel ga je udarec prav med dolgočasno, veliko ur ravne črte. Toda ne smemo, v pričakovanju zmage, upati na providenco. Zmagati moraš ne glede na to, ali je Putin živ ali mrtev. Ker, kot je pravilno opazil rusko-ameriški zgodovinar in publicist Jurij Felštinski, “Rusija ima 200 Putinov, ki čakajo na zamenjavo sedanjega.” Torej nam to dela naše.
