24. februarja je izbila vojna, ki se je, čeprav je bila razglašena, izkazala za ogromen šok in najverjetneje prelomno točko v zgodovini našega dela sveta po hladni vojni. Napovedale so ga ameriške obveščevalne službe. Evropa je bila sprva skeptična. Ukrajinci so videli, da je v zraku vojna in je niso zavrnili. Tudi oni so dvomili, da je ruska invazija v takem obsegu možna. Dokaz za to je oddajni intervju z vodjam urada predsednika Andriyjem Yermakom, ki ga je dal dva tedna po začetku spopada. Ukrajinski politik številka dva je neposredno povedal: »Iskreno, do konca nismo verjeli, da ta (ruska agresija – ed.) Zgodilo. Od partnerjev smo imeli veliko informacij, a še vedno nismo verjeli.” Za vsak primer pa so ukrajinci pripravljeni odgnati agresijo.
Kralj je gol.
Putin se je odločil za na pogled neracionalen napad, ki ga je povzročil povsem izkrivljan pogled na ukrajinsko državo in narod. Njegova odločitev je del dolge tradicije ruskega nesporazuma Ukrajincev. Na nek presenetljiv način so jih Rusi skozi celotno svojo tsaristsko, sovjetsko in Putinovo zgodovino podcenjevali in ignorirali. Zanikali so pravico do identitete in jih pogosto poskušali pripeljati do iztrebitev. Zdi se, da ima Rusija največji problem z razumevanjem naroda, katerega ločenost in subjektivnost ne prepozna.
Obenem so Rusi sumljivi do Ukrajincev. Nekje globoko v sebi so čutili, da je “mali ruski” del njihovega imperija negotov, ga je bilo treba pozorno spremljati, biti previden. Leta 1919 je Lev Trocki v navodilih boljševiške agitatorje zapisal: “Tovariši, greste v Ukrajino. Ne pozabite, da ni težjega dela agitatorja kot v Ukrajini. Že tretjič tja pošljemo močno osebje in vsakič z novo taktiko, z novimi tehnikami (…). Ukrajinskemu kmetu ne vsilite komunizma, dokler se tam ne okrepi naša moč (…). V nasprotju z neodvisno Petliuro in drugimi trdijo, da Rusija priznava tudi neodvisnost Ukrajine, vendar pod pogojem, da tam obstaja sovjetska oblast.” Trocki je za razliko od Putina zelo dobro poznal Ukrajince, rodil se je v vasi blizu Khersona in odraščal med ukrajinskimi kmeti. Izkazalo pa se je, da so njegova navodila neučinkovita, saj so po kratkem času sovjetske oblasti, ki so želele dokončno pomiriti ukrajinsko vas, povzročile veliko famino, zaradi česar je bilo ubitih skoraj štiri milijone Ukrajincev.
Morda je pomanjkanje kritičnega samoosmislevanja v ruski politični misli in kulturi prisililo številne generacije, da ohranijo obsodbo – če se sklicemo na Putinov sramotni članek iz julija 2021 – da je Ukrajina “zgodovinska ruska dežela” in da jo umetno ustvarjajo tujci “proti Rusiji”. To je bil eden najbolj glasnih strelov, ki je naznanjal, da bo ruska obsedenost imela oprijemljive posledice. Kot pištola v Čehovu – ker visi v prvem dejanju, mora streljati v enem od naslednjih.
Ukrajinstvo v svoji ne-ruski razsežnosti – v prevladujočem dojemanju Rusije – ogrozi ruskost in ustvarja ogromno luknjo, ki ujame samo bistvo ruske identitete in tradicije. Zaporedne generacije ruskih intelektualcev – od Mikhaila Bulgakova do Josepha Brodskega in Aleksandra Solzhenitsyna – so spodbujale protiukrajinsko, kar je v veliki veliki del prispevalo k njegovemu ukoreninjenju v mainstream ruskih razprav. Sto let kasneje so besede vodja UPR Volodymyr Vynnychenko (1880-1951), da se “ruska demokracija konča tam, kjer se začne ukrajinsko vprašanje”, še vedno pomembne.
Putin se je izkazal za pridnega dediča ruskega antiukrajianizma, ki ga je moderniziral in razvil, ne da bi se odrekal ključnemu cilju svojih predhodnikov – zavzemiti Ukrajino in njeno suverenost spremeniti v fikcijo. Hkrati je naredil klasično rusko napako – podcenjevanje Ukrajincev. Ruska “posebna vojaška operacija” je imela za cilj, da bi v nekaj dneh prevzela nadzor nad Kijevom in preostalo državo. Ukrajinsko vojsko je bilo treba premagati in poleči orožje, državne institucije so morale razpadati (v Rusiji je bilo običajno, da je Ukrajina skoraj bankrotirana, katere moč, ki jo je pojedla korupcija, je pravzaprav lutka Zahoda). Dovolj je spremeniti politične elite, da pride v prvi del »zdrav«, pro-ruski del ljudstva. Tukaj je, kako na kratko ponazoriti Putina prepričanja o Ukrajini. Kot že vemo, bi bilo težko še globlje narediti napako.
Pravijo, da je stanje v vojski odraz stanja države. Do 24. februarja je bila določena aberacija prepričanje v absolutno premoč ruskih oboroženih sil, katerih podobo je učinkovito podpirala ruska propaganda. Obenem je Rusija običajno dojemana kot država z gospodarstvom, intenzivnim z viri, prežeta s korupcijo in kronično nezmožna modernizacije. Prvi tedni vojne verjetno še niso odvrgli mita o mogočni ruski vojski (za to je bilo prezgodaj), vsekakor pa je bila resno omajana.
Ključni test Ukrajine
Vojna je uveljavljene stereotipe o nefunkcionalnosti ukrajinske države obrnila na glavo. Popolna ruska agresija je bila velik šok za družbo in oblasti. Ključno pa je, da od zgodnjih dni invazije najpomembnejše institucije niso bile le ohromljene, ampak so delovale tudi presenetljivo učinkovito. Tam so bila ministrstva, Verkhovna Rada, od koder – razen pol ducata namestnikov proruske »Opozicijske platforme – za življenje« – ni nihče pobegnil, lokalne oblasti, kar le potrjuje, kako nujna je bila reforma lokalne samouprave. Država plačuje pokojnine in plače zaposlenim v državi. Energetski sistem deluje zunaj neposrednih bojnih območij. Bančni sistem še naprej deluje kljub ruskim kibernetskim napadom na banke in številne institucije. “Diia” ali “država v pametnem telefonu”, nacionalni portal spletnih administrativnih storitev, je pokazal svojo precejšnjo korist v razmerah vojne. Nekatere države EU ne imajo podobne stopnje digitalizacije.
V okviru vojne, ki je na vsaki geografski širini najpomembnejši test za državnost, je Ukrajina – presenetljivo ne le Moskva – pokazala neverjetno moč in odpornost. Kot da bi na površje prišla neka skrita življenjska sila. To se ni zgodilo le zaradi velike mobilizacije družbe, ampak tudi zaradi tega, ker so v trenutku najresnejšega preizkusa v zgodovini osamosvojitve državne institucije delovale tako, kot bi morale. To je v nasprotju z razmerami spomladi 2014, ko ukrajinska država ni bila zmožna opravljati svoje glavne funkcije – zaščite pred agresijo. Nato so to breme prevzeli hitro oblikovani prostovoljski bataljoni, vendar se je ta konflikt, kot veste, končal tako, da je Kijev prisiljen skleniti dva nedoločljiva minska sporazuma.
Leta 2022 je Ukrajina ne le uspešno branila prestolnico in preprečila ruske načrte za razčlenitev njenega držovanja, temveč je zelo učinkovito začela slediti informacijski politiki, namenjeni tako lastni družbi kot svetu. To bi bilo težje brez predsednika Volodymyra Zelenskyja, katerega herojska drža v kritičnem obdobju po 24. februarju je bila zelo mobilizirajoča, kar je le potrdilo staro resnico o vlogi voditelja v kriznih časih. Vendar brez učinkovitega okolja noben vodja ne bi mogel narediti veliko in izkazalo se je, da obstaja. Ruski propagandni stroj nima veliko povedati, da je že sam po sebi zvocen. Ukrajinski način komuniciranja v tej vojni, njegova verodostojna sporočila in zanimiva oblika bodo našli svoje mesto v delu učbenikov o vojaški umetnosti, ki se bodo nanašali na informacijsko politiko.
Zadnja bitka
Ne smete se zavajati – vojna bo verjetno podaljšana. Težko si je predstavljati, da bo Putin priznal poraz, premislil o svojih načrtih in umaknil čete. Hitro je postalo jasno, da deleži v tem konfliktu presegajo samo Ukrajino in zadevajo obliko mednarodnega reda v Evropi in prihodnji režim v Rusiji. Vse kaže na to, da imajo Ukrajinci pred sabo še veliko težav in ogromnih izzivov, saj se Kremelj ne namerava umakniti. Čeprav menim, da sedanji potek te vojne že pomeni, da je Ukrajina branila svojo neodvisnost in se končno in za vedno pridružila skupini evropskih držav. Odprto je le vprašanje prehoda vzhodne in južne meje Ukrajine. Lahko si predstavljamo scenarij, v katerem Kyiv ne bo mogel ponovno nadzorovati izgubljenih ozemelj. Ali bo to cena, ki jo bo Morala plačati Ukrajina v tej vojni? Mogoče. Obenem pa je mogoče napovedati, da bodo tudi te prisilne teritorialne izgube začasne, dokler bo sedanji vladar ostal v Kremlju. Rusija se ni uspela učinkovito integracijo, tudi za ceno represije, zdaj zasedene regije Kherson in dela Zaporizhzhie, ki se je uspešno združila z ukrajinsko državo, še posebej po 2014. Proces počasnega, a progresivnega vključevanja različnih ukrajinskih regij od leta 1991 in razvoja sodobne identitete se je kljub šibkosti državnih institucij zaradi številnih napak, ki jih je Rusija naredila v zvezi z Ukrajino v svoji politiki, pospešil. Ob grožnji od zunaj je ukrajinska skupnost začela postajati močnejša.
Sedanja vojna je v kateri koli različici povezave, ki zapri več stoletij staro politiko Rusije do ukrajinskega ljudstva. Prvi meseci agresije kažejo, da zmage Rusije, kot si predstavlja Kremlja, ni mogoče doseči. Rusija ne more nadzirati Ukrajine. In to ne glede na to, koliko ruskih zločinov bo še storjenih nad Ukrajinci. Žalosten paradoks zgodovine je, da ponovno doživljajo deželo, ki je, tako kot nobena druga v Evropi, toliko trpela zaradi totalitarizmov in genocidov dvajsetega stoletja. In vendar je ukrajinski narod obdržil presenetljivo močne sposobnosti oživljanja in trajnostne nacionalne korenine (ne le na zahodu države). Očitno ločevanje ukrajinske politične kulture od ruske kulture prispeva k dejstvu, da vsako letoz očesom naslov knjige Leonida Kuchme “Ukrajina ni Rusija” vedno bolj potrjuje njeno pomembnost.
Vojna kot nov utelešni mit
Ruska agresija je postala obstoječe izziv za ukrajinsko državo, a tako kot vsaka vojna za svobodo, odpira tudi novo obdobje, prinaša nov ustanoviteljski mit. Iz vojne se bo pojavila še ena Ukrajina, ki se bo morala soočiti s številnimi težavami, vse pa kaže, da bo pripeljala do končnega zaprtja postkomunistične dobe, izjemno težkega obdobja v ukrajinski zgodovini, ki je med drugim prineslo številne politične, gospodarske in demografske krize. Ta nova Ukrajina ima priložnost ustvariti bolj pravo družbo, ki je svojo subjektivnost potrdila s premagotvijo prejšnje nemoči in izgradnjo sodobnega gospodarstva, zlasti s pričakovanimi mednarodnimi sredstvi za obnovo in znebiti se oligarhičnega vpliva, ki še vedno zavira razvoj. V novi državi se bodo pojavili novi junaki, nekateri spori iz preteklosti bodo izgubili pomen, vojaške operacije, ki so potekale predvsem na vzhodu in jugu Ukrajine, pa bodo zadnji trenutek njenega poenotenja.
V zadnjih letih si je Ukrajina prizadevala za reforme na različnih področjih. Pogosto so bile te reforme nesoglasne, prepočasi, vendar so – kljub stalnim težavam s sistemsko korupcijo – progresivne. V razmerah vojne je vojska očiten naslovnik ukrepov modernizacije, Zahod pa je postal dobavitelj know-howa. Tekoči konflikt bo še vedno predmet neštetih analiz, vendar je že jasno, da je decentralizacija poveljstva, izvedena po modelih Nata, eden od razlogov za učinkovito obrambo Ukrajine. Pričakujemo lahko, da bodo v bližnji prihodnosti oborožene sile Ukrajine postale najmodobnejša državna institucija in vir posodobitve drugih vidikov javnega življenja in gospodarstva. Močna vojska je vedno politični dejavnik, ki vpliva na položaj države v mednarodnih odnosih.
Po vojni ukrajinska politika bo drugačna. To verjetno ne pomeni pomembne preobrazbe politične kulture, vendar je mogoče samozavestno trditi, da bo pro-ruski projekt, ki bi do 24. februarja lahko računal na več kot ducat odstotkov glasov na volitvah, odstranjen iz političnega življenja. Biti pro-ruski je postal sinonim za izdajo. Danes je težko reči, koliko desetletij bo trajalo za rusko-ukrajinsko spravo, ko se bo vojna končno končala. Evropski modeli so tu šibka referenčna točka, saj Rusija ni Nemčija in iskanje analogij, ki jih črpajo druge tradicije, se v ruskem primeru običajno izkaže za zavarljivega.
Ta vojna, katere pomen in posledice segajo daleč izven regije, je tudi vrnitev Ukrajine v Evropo. Ohranitev ukrajinske suverenosti glasno odpira novo stran v odnosih med Ukrajino in EU. Kyiv upa na hitro pot do članstva v Evropski uniji in bo nedvomno… Razočaran. Ukrajina, evropski neofit, da je bila Poljska dve desetletji prej, idealizira vse evropsko, se uči, da je politika EU težko rutinski boj za lastne interese. In vendar, brez Ukrajine, evropskega projekta ni mogoče dokončati, čeprav takšno mnenje še vedno ne spada v glave številnih zahodnoevropskih elit. In storili bodo veliko, da bi ta proces čim dlje zavlačevali. Ukrajinsko navdušenje, persevernost, inovativnost in “kozakska fantazija” bodo sčasoma pripeljale do “izvleči” mesto v Evropski uniji, čeprav bo realno, trajalo dolgo. Seveda vojna in slog njenega ravnanja ukrajinskih sil – z skrbjo za življenja navadnih vojakov (kar je velik kontrast z dejanji sovražnika), potrjuje, da Ukrajinci sodijo v prostor evropskih vrednot. Ukrajina s svojimi alternativnimi evropskimi težnjami spreminja tudi Evropsko unijo, čeprav je še vedno težko napovedati podrobni obseg in globino teh sprememb. Če gledamo naprej, lahko že rečemo, da bo članstvo Ukrajine korenito spremenilo ravnovesje moči v Evropi.
Na koncu bo soočenje med Rusijo in Ukrajino spremenilo tudi postsovjetski prostor. Že zdaj je jasno, da je odziv držav srednje Azije, Kavkaza in Moldavije na rusko agresijo bolj ali manj zategnjena razdalja od Kremlja. Njihove elite se zanimajo za ohranitev svoje suverenosti, nadaljnjo izgradnjo nacionalnih držav in ne za vračanje prevladujočih interesov Moskve v orbito. Izjema je Lukašenkova Belorusija, katere področje neodvisne politike se je močno zmanjšalo. Jasno pa je, da ne more biti neodvisne Belorusije brez neodvisne Ukrajine. Spremembe, ki jih je povzročila vojna nad Dnjeperjem in s časom tudi v Rusiji, bodo vplivale na preoblikovanje Belorusije.
Zgoraj opisane diagnoze še enkrat kažejo, kako temeljen bo izid sedanje vojne za Ukrajino, Evropo in očitno za Poljsko. Ukrajinska država se bo sčasoma iz tega pojavila s številnimi junaki, poškodbami in ruševinami, ki jih bo morala obnoviti, a hkrati okrepljenanacionalno identiteto, močnejšo mednarodno subjektivnost in nov temelj njene držovnosti.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Wojna i nowa Ukraina
