Čeprav je minilo 30 let od propada ZSSR, se pomemben del zahodnih političnih elit odraža na starodavnih fobijah. Strah pred morebitnim propadom Rusije zaseda natančen položaj v geopolitičnih poravnavah. Zahod se tako kot na predvečer razpada Sovjetskega cesarstva resno boji razpada Ruske federacije. Od tod zavrnitev, da bi Ukrajini zagotovili ofenzivno orožje in nenavadno neracionalno željo po zagotovitvi ukrajinske zmage brez odločilnega poraza agresorja.
Zmaga ZDA in držav zahodnega sveta v hladni vojni je ustvarila lažno iluzijo. Zdi se, da je Washington vedno zadal svoj glavni strateški cilj propad Sovjetske zveze. Taka stališča so bila dejansko pogosta med uglednim delom zahodne politike. Mnogi so si iskreno zaželeli propad komunističnega totalitarnega bloka in v to vložili veliko truda. Politika predsednika ZDA Ronalda Reagana je dala močan zagon za pospešitev procesa oslabitve in prihodnjega propada sovjetskega sistema. Toda vsi politiki na Zahodu niso pokazali želje po uničenju »imperija zla«.
Na koncu 80-90-jih let 20. stoletja so politični voditelji Združenih držav Amerike in drugih držav Nata menili, da je propad ZSSR in ustanovitev na njenem mestu neodvisnih nacionalnih državnih formacij preveč tvegana in nezaželena scenarij. Eno je, da si prizadevamo za uničenje komunističnega bloka in demokratično preobrazbo držav, ki so bile del nekdanjega socialističnega tabora. Drugi je, da bi odpravili velikansko kolonialno moč, ki je v Središču Moskve. Niso hoteli uničiti “imperija zla”. Hoteli so jo demokratizirati, preoblikovati, ponovno vzpostaviti, narediti del globalnega sveta, dati mu “človeški obraz”.
Obnavljanje celotne nacionalne suverenosti številnih narodov, zasužnjenih s Strani Kremlja, zagotovo ni bila prednostna naloga administracije takratnega predsednika ZDA Georgea W. Busha. Moskvo so videli kot najbolj zanesljivega in predvidljivega partnerja, s kom se lahko po razkomuniciji gradijo odnosi. Takšna mnenja so bila razširjena kljub totalitarnemu bistvu in številnim zločinom sovjetsko-moskovskega režima. V svetu, kjer so se vsa kolonialna cesarstva že zrušila, so iz nekega razloga menili, da je treba narediti izjemo za eno stvar – rusko. Ali tako nasprotovanje takratnim političnim elitam ni podobno danes?
Junija 1990 so jo med obiskom britanske premierke Margaret Thatcher v Kijevu vprašali: ali je mogoče odpreti angleško veleposlaništvo v Ukrajini? Železna gospa je odgovorila, da London ni imel diplomatskih odnosov z Kalifornijo. Kyiv je bil jasno jasno nejavno, da se ne strinjajo z njeno željo po razglasitvi suverenosti.
Še nekaj mesecev pred razpadom Sovjetske zveze so bile politične elite Zahoda še vedno očarane nad Gorbačovom in bojevno nad parado suverenosti, ki so razglasile republike. Bush je 30. julija 1991 med pogovori v Moskvi sovjetski voditelj povedal, da propad Sovjetske zveze ne bo v interesu Amerike. Zagotovil je, da bo nasprotoval neodvisnosti, ko bo odšel v Ukrajino 1. avgusta v naslednji fazi obiska. In držal je besedo.
Ameriški voditelj se ni hotel sestati s podpiralci ukrajinske neodvisnosti. V Verkhovni Rad je imel govor, ki je šel v zgodovino pod imenom “Piščanec Kijev”. “Američani ne bodo podprli tistih, ki si prizadevajo za neodvisnost, da bi zamenjali oddaljeno tiranijo z lokalnim despotizmom. Ne bodo pomagali tistim, ki spodbujajo samomorilski nacionalizem, ki temelji na etničnem sovraštvu,” je v Kijevu dejal Bush pod kriki nezadovoljnih del ukrajinskega parlamenta.
Pritožbo, v kateri je Bush posvaril Ukrajince pred “samomorilskim nacionalizmom”, je napisala Condoleezza Rice – kasnejši državni sekretar pod predsednikom Georgeom W. Bushem. 8. februar 1992 Ekonomist ta govor je ta govor imenoval za “ociten primer” dejstva, da druge države ne priznavajo nezmožnosti nastanek Ukrajine kot neodvisne države. Leta 2011 je konservativen časopis Washington Examiner izrazil mnenje, da je to morda najhujši govor ameriškega predsednika.
Čas je pokazal, da so bili upi zahodnih politikov za ohranitev obnovljene ZSSR zaman in zavaljiv. Niso upoštevali realnosti, zgodovinskega konteksta in so temeljili na lažnih, enostranskih predpostavkah. Glavna napaka Zahoda je bila, da se je zagovarjala za razkroj komunističnega sistema, vendar ga ni povezujela z razkrojem kolonialnega Moskovskega cesarstva. Strah pred izvajanjem »jugoslovanskega scenarija z jedrsko bombo« je bil združen z željo Zahoda, da bi v postkomunistično Moskvo videl zaveznika in zanesljivega partnerja, bogatega z naravnimi viri. Pravica zasužnjenih narodov do samoodločanja se je žrtvovala za iluzijo geopolitične stabilnosti.
Niso se vsi v administraciji Georgea W. Busha zagovarjali za ohranitev posodobljeneYuzu s središčem v Moskvi. Obstajali so tisti, ki so povsem pravilno napovedali prihodnost in zgodovinsko temeljno težnjo Rusije k graditvi avtoritarnih agresivnih režimov. In pozvali so ne le, da ne posegajo v naravni proces propada cesarstva, ampak tudi, da ga pospešijo in dodelajo. Da bi dosegli propad ne le komunistične ZSSR, ampak tudi kolonialnega imperija v obliki Rusije. Ampak takrat jih niso slišali.
Septembra 1991 so na seji Sveta za nacionalno varnost v Beli hiši razpravljali o tem, kako naj se Združene države odzovejo na morebitni propad ZSSR. Obrambni minister Dick Cheney je izrazil bojazen, da bi se lahko tudi po padcu komunizma v Rusiji čez čas spet sestavil agresiven avtoritarni režim. “Še vedno lahko dobimo avtoritarni režim. Skrbi me, da v letu dni, če se stvari odtekajo v odtok, kako se lahko odzovemo, da nismo naredili več.”
Naslednji potek dogodkov je pokazal, da se ni zmotil. Cheney ni hotel le padca ZSSR, ampak tudi razpad Rusije kot kolonialnega imperija. Propad Rusije je tisti, ki bi zagotovil, da ne bo več predstavljala grožnje drugim državam. Toda njegovo mnenje ni našlo podpore. V začetku 90-jih let prejšnjega stoletja je imel Zahod veliko priložnost ne le uničiti komunistično grožnjo, ampak tudi odpraviti rusko cesarsko grožnjo. Zatisni ga v kali. Številne regije sedanje Ruske federacije so omahnile, ali naj ostanejo del tega ali poskušajo tvoriti svoje države. Če bi bil proces dekolonizacije Rusije v tem času začet in konceptualno podprt, je malo verjetno, da bi kaj rešilo to evrazijsko cesarstvo.
Maja 2022 v ameriški izdaji Atlantik objavljen je bil članek “Decolonize Russia”. Njen avtor je Casey Michel, ki je pred tem napisala raziskovalno knjigo Ameriška kleptokracija: Kako so Združene države Amerike ustvarile največjo shemo pranja denarja na svetu. Michel je glavna ideja: Kremelj mora izgubiti imperij, ki ga še vedno ohranja. Rusija je država z naključnim združevanjem regij in narodov z izjemno raznoliko zgodovino, kulturo in jeziki. Zgodovina Rusije je zgodovina skoraj neprekinjenega širjenja in kolonizacije, Rusija pa je zadnji evropski imperij, ki se je uprel večjim prizadevanjem za dekolonizacijo.
Po navedbah raziskovalnega novinarja so zda med propadom Sovjetske zveze in po njem zavrnile obrambo nedavno pridobljene neodvisnosti številnih postsovjetskih držav, pri tem pa navajale čudne strahove glede ponižanja Moskve. Zahod se je nenehno zmotil, ker ni hotel videti očitnega. Zato je Moskva spet začela vračati izgubljene dežele.
“Zdaj je ruski revenčizem – ki ga je povzročilo naše nedelovanje in širše nevednost zgodovine ruskega imperializma – oživil možnost jedrskega konflikta in izzval najhujšo varnostno krizo, ki jo je svet videl v desetletjih. Ko Ukrajina odvrne od poskusa Rusije, da jo ponovno rekonlonizira, mora Zahod podpreti popolno svobodo ruskim cesarjem.”
Casey Michel je nedvoumna. Da bi se izognili nevarnosti nadaljnjih vojn, mora Kremelj izgubiti imperij, ki ga še vedno ohranja. Projekt ruske dekolonizacije mora biti končno končan. Vendar pa si politične elite Zahoda tega stališča ne delijo povsem. Naredili so enako napako kot v zgodnjih 90. letih, ko so verjeli, da bo propad komunističnega bloka brez propada Ruskega imperija prinesel stabilnost in blaginjo.
Danes je Rusija do neke mere rešena pred propadom in porazom odsevov zahodnega političnega boumonta. Njegov način razmišljanja v celoti odraža bistveno napačno stališče njegovih predhodnikov na zavoju 80-90-jih v zadnjem stoletju. Zahod še vedno meni, da je ohraniti Rusijo znotraj sedanjih meja po padcu Putinovega režima jamstvo svetovne stabilnosti. Zdaj se bojijo tudi propada Muscovyja v več držav in morebitnega nenadzorovanega širjenja jedrskega orožja, saj so se enkrat bali razpada ZSSR. Cenijo tudi rožnate sanje o novi demokratični Rusiji, a po Putinu. Dejansko so možnosti, da se avtoritarna diktatura s stoletno zgodovinsko tradicijo širitve in tiranije spremeni v model demokracije in pravne države, majhne. A verjetnost, da bo v prihodnje na oblast prišel nov Putin z idejami o maščevanju in maščevanju, je izjemno visoka. Svet bi moral zanimati razpad ruskega kolonialnega imperija, če v prihodnosti ne želi biti priča novi vojni.
