“V Ternopilu so zavidajoči sosedje dosegli izklop elektrike v hiši, ki je vedno imela svetlobo.” Novice s podobnimi naslovi v zadnjih tednih so preplavile medijski prostor. Zaradi ruskega obstreljevanja so se na različnih ravneh izzvale razprave o konceptih, ki so pogosto napačno razglašeni in napačno razumljeni, predvsem v lastnem interesu, dojemani – enakosti in pravice. V teh razpravah so stališča, ki nas odkrito skrbijo za našo prihodnost kot državo in družbo in ki lahko izničijo številne plodove prihodnje zmage nad Rusijo, preveč priljubljena. Govorimo o ljudjeh, ki svet okoli sebe dojemajo kot igro z ničelno vsoto: “če je nekdo boljši, potem mi je slabše od tega.”
Takoj je treba razumeti koncepte. Enakost si lahko predstavljamo na različne načine – vse do utopije komunizma. A edina možna različica enakosti, ki je težko doseči povsem, je enakost pred zakonom. Vsi poskusi, da bi vsilili enakost lastnine, enakost ne priložnosti, ampak rezultatov, so se končali v zgodovini s koncentracijami in množičnimi represijami. Družba, ki je postala morda glavna žrtev komunističnega sovjetskega eksperimenta, bi morala biti dobro zmedena. V tem času se izkaže slabo. To se kaže tudi z identifikacijo pravice z enakostjo. Kot, ko so vsi v enakih pogojih – potem je pošteno. To je temeljna napačna dojemanost. Ljudje so naravno različni: pridni ali leni, inventivni ali brezmiselni, proaktivni ali pasivni. Na koncu ima nekdo več sreče, nekdo manj. Zlasti, ko gre za vodo za napajanje in ne/priključitev nekaterih hiš na kritično infrastrukturo. In na silo, da bi vse peljali do istih rezultatov, je ravno nasprotno od pravice.
Primer Ternopil je v tem. Ogorčenje ljudi ni povzročilo ugasnjenje, ne rusko obstreljevanje kot njihovi vzroki, temveč dejstvo, da elektrike v bližnji hiši niso izklopili. Razlog je bil preprost – nahaja se na isti liniji kot pekarna, za normalno delovanje katerega je potrebno neprekinjeno napajanje. No, zahvaljujoč očitkom “pozornih najemnikov”, zdaj prebivalci hiše, ki ni bila potrebna za de-energijo, tudi sedijo brez svetlobe. Se je komu od tega bolje počutilo? Razen če tisti, ki škodujejo drugemu brez koristi nikomur, pa tudi sebi, ne menijo za pravosodje. Ki tukaj ne smrdi.
Vzpostavitev sovjetske oblasti na ozemlju Ukrajine je pogosto opisana kot posledica zunanje agresije ruskih boljševikov. Brez vojakov, ki jih je poslal Lenin iz Rusije, boljševiki ne bi mogli premagati ukrajinskih dežel. To je res, vendar ne vse. Veliko Ukrajincev med inteligentnostjo, delavci in kmeti so sočustvovale z boljševiško slogani vzpostavljanja socialne enakosti, “pravične” prerazporejenosti lastnine itd. To še posebej velja za urbane in podeželske »nižje razrede«, oziroma, kot so jih takrat imenovali, »proletariat«. Ker je boljševiško propagando zelo preprosto in priročno razložilo, zakaj zlo živi za te ljudi. Ne zato, ker v življenju počnejo nekaj narobe, ampak zato, ker so jih oropali in premlatili “bourgeois”, “kulaks” in drugi “anti-popularni elementi”. Če pogledamo sedanje »borce« za enakost in pravičnost pri izklopu elektrike, si veliko lažje predstavljamo, od kod so prišli na tisoče članov raznih »odborov revnih« ali drugih boljševiške organizacije, ki so bili »aktivisti« ustvarjanja sovjetskega »raja« in se borili proti »kurkulom« – tistim, ki so s svojim delom uspeli doseči več in si drznejo biti »ne kot vsi drugi«.
Želja po »izbiri in delitvi« ni izum boljševikov. Na podzavesti je del človeške narave. Lenin in podjetje je le veliko uporabila ta instinkt in našla praktično uporabo za to.
Podobni vzgibi kot “enakost” so se dogajali že prej in se bodo dogajali tudi v prihodnosti. So del človeške narave, čeprav njene temne strani. Edino vprašanje je na lestvici. Ta pojav lahko imenujemo boljševzem, saj je bila v tistih časih ta temna stran v celoti razkrita in spodbujana s strani uradne ideologije. Možno je, kot to počne publicist Viktor Tregubov, »kolektivno kugutstvo«. Bistvo tega se ne spremeni. Tregubov je bil tisti, ki je uspel morda najboljše in najbolj jedrnato oblikovati bistvo problema: “izgleda [кугут] Nekaj podobnega ruski propagandi opisuje Ukrajinca. Arogantna, ozkoumna, samozavestna nevednica. Verjame v laži in izdeluje laži, sam sebe in druge ocenjuje po različnih sredstvih, je neumen, a ciničen, ocenjuje vse in je zahteven do vseh razen samega sebe. Zahteva, da ga vzamejo in razdelijo, odpišejo njegovo posojilo, pošljejo v vojsko vse, ki mu niso všeč, medtem pa ga izpustijo na Poljsko, pa je ravnouh.«
Poleg dokazovanja, da “Kugut” mentaliteta nima nič opraviti z enakostjo in pravico, zgornji citat vodi do kritičnega problema izvira iz sovjetskih časov: dojemanjeyat svoje države kot sovražnika s sočasno izsiljenost iz tega izpolnitve vseh “zahitsyanok” in željo, da ga prevara. V takšnem koordinatnem sistemu na pogled na svet je pozitivni junak tisti, ki “maha” državi, še posebej pa se skriva za besedami o skrbi za “navadne ljudi”.
Idealen primer takšne »boljševiško-kugutske« mentalitete je figura poslovneža Aleksandra Povoroznyuka. V zadnjih mesecih je postal junak v medijskem prostoru. Človek, ki izgleda in se uje kot razbojnik iz “drznih 90-jih” ima štiri kriminalne dosjeje, ne more povezati nekaj besed brez obscenosti in s ponosom Poveda “nikoli ni kradel ljudem, samo državi.” Ker vneto podpira predsednika, je prejel »napredovanje« iz »Kvartala 95« in 1+1. In mnogi Ukrajinci občudujemo takšno osebo. Ker mu je “mar za navadne ljudi”, ker se zdi, da je iskren in kul pri posameznih ukrajinskih politikih ali Rusih. Na koncu to ne kaže toliko na Povoroznyuk kot na raven tistih, ki ga imajo radi. Ko je Omenja, ki so nekoč ukradli dizelsko gorivo, ker “potem ga leni niso ukradli”, potem se preveč Ukrajincev v junakih te zgodbe prepozna. In kar je najhujše, ne bodo videli nič slabega s to podobnostjo. Ker je država pravzaprav nesoumje, zakaj ne bi “primerno”. In potem bodo takšni ljudje prvi zaklicali, da želijo zaobljubljene “barige” prodati “ljudstvo dobro”.
Sovjetske poškodbe bodo ukrajinsko družbo dolgo nagajale. Nezaupanja med državo in družbo, nezaupanja v samo družbo – vse to ne izgine v trenutku, oziroma, kot vidimo, v 31 letih samostojnosti. Optimizem dodaja dejstvo, da je naš napredek očiten: pripravljenost številnih Ukrajincev, da branijo lastno državo na fronti, pomagajo kot prostovoljec ali finančno. Vedno več je tistih, za kar država ni sovražnik. Tisti, ki tega ne razumejo kot “preklete oligarhe v parlamentu”, ampak kot skupni vzrok in skupno odgovornost. Ena od svoboščin, ki jo imamo, je svoboda izbire moči, za katero večina meni, da je primerna.
Ta svoboda je hkrati odgovornost, ki je ne razumejo vsi. Nosilec bacila boljševzma, ki najbolj glasno prisega na moč in zahteva enakost, na volitve morda ne bo šel na volitve. Konec koncev, obstaja “vse kupljeno” in “Sem preprosta oseba, nič ni odvisno od mene.” To je še vedno optimističen scenarij. Ker bodo mnogi šli in izvajali civilno pravo in svobodo, ki je v resnici ne cenijo. In glasovali bodo za tiste, ki obljubljajo čudeže tu in zdaj. Za tiste, ki obljubljajo z “železno roko”, da se prepričajo, da obstaja “enakost in pravica”. Ker je populizem naše vse, ničesar ni treba presenetiti nad izjavami izvoljenih funkcionarjev na vseh ravneh – od vodja združenih teritorialnih skupnosti do predsednika, ki zahteva, da inženirji oblasti ne izvedejo zaustavitve optimalno in z minimalnimi težavami za ljudi, ampak “pravično”.
Kako se ukvarjati z našim notranjim boljševikom je tema za ločeno besedilo. Ker bo iskanje odgovorov privedlo do težav v izobraževanju, ter do zgodovinskih vzrokov trenutnih duševnih problemov družbe, in do številnih drugih tem. Prvi korak k zdravljenju bolezni je prepoznati njeno prisotnost in uresničiti grožnjo. Ukrajinci včasih pravijo, da nikoli ne zamudijo priložnosti za zamudo priložnosti. Zmaga nad Rusijo bo zgodovinska priložnost za kakovostni skok naprej za državo in ljudi. In to bo strašna tragedija, če ne bodo zunanji sovražniki tisti, ki stojijo na poti, ampak tisti med nami, za katere je glavnina pravičnosti načela “le nekdo bi bil boljši od mene” in “vse odnesti in razdeliti” in čigar junak je obscen podjetnik z videzom in navadami razbojnik. Nočem verjeti, da se to lahko zgodi. Toda če nas zgodovina lahko karkoli nauči, potem bi morala biti ta lekcija “nikoli ne reci nikoli”.
P. S. V avtorjevi hiši se elektrika izklopi vsak dan.
