Od omejenega osamosvojitve Ukrajine so vladajoče elite dosledno izkazale žrtveno obnašanje. Nerazumljiva nerazumljiva nerazumljiva želja po pacifizmu in popolnem razoroženju iz nekega razloga je bila predstavljena kot velik zunanjepolitični dosežek in prispevek države k vzroku svetovne varnosti. Ukrajinske politične elite so zasledovanje statusa nevtralne in zelo mirne države pozabile tako na zgodovinske lekcije kot na realnost.
V začetku decembra je v običaju omeniti enega najbolj absurdnih in ničvrednih mednarodnih pravnih aktov – budimpeštaski memorandum. Vendar pa je ta dokument le vrh ledene gore dejavnosti takratnih ukrajinskih oblasti brez logike in pameti. Ukrajina odpoved jedrskemu statusu je v veliki meri prisilni korak. Vendar pa so se skupaj z opuščanjem jedrskega orožja odločili, da se znebijo tako raket dolgega dosega kot strateškega letalstva. Val pacifizma, ki je pokrival ukrajinske vladajoče kroge od začetka 90.let, je državo zapustil brez sodobnega ofenzivnega orožja pred prihajajočo rusko invazijo.
Odprava ofenzivnega orožja, ki ga Ukrajini zdaj primanjkuje toliko, je trajalo približno 10 let. Če je bil Kyiv pod resnim pritiskom Združenih držav in Rusije glede uničenja jedrskega orožja, je naše politično vodstvo ta korak raje sprejelo na lastno pobudo. Obstajale so možnosti, da se vsaj nekaj raket reši z dosegom do 2500–3500 km ali nekaj strateškega letalstva. A Ukrajina se je odločila, da jedrska razorožitev ni dovolj. Zapustiti je treba drugo orožje. Washington in Moskva sta le pozdravila takšno gesto dobre volje.
V času 1996–1999 je Ukrajina ukinila 29 strateških raketnih nosilcev (10 Tu-160, 19 Tu-95MS) in 487 križark Kh-55. V 1999-2000 je naša država prenesla 8 Tu-160s, 3 Tu-95MS in 581 Kh-55 križarjenja rakete v Rusijo v okviru plačila ukrajinskega dolga za dobavljen zemeljski plin. Leta 2000 je Ukrajina Rusiji dala 386 raket X-22. Leta 2002-2006 je bilo 60 Tu-22M (43 Tu-22M3 in 17 Tu-22M2), ki so bili v službi pri letalstvu in letalstvu Ukrajinske mornarice, ukinjeno v zračnih bazah v Mykolaivu, Poltavah, Prylukyju in Bili Tserkva. V letalski bazi Ozerne pri Zhytomyrju je bilo uničenih 423 raket za križarjenje letal Kh-22, ki bi lahko zadele cilje na razdalji do 300 km. In 27. januarja 2006 je v letalski bazi Poltava potekala demonstracija zadnjega – šestdesetega – strateškega bombno-raketnega nosilca Tu-22M3.
Ukrajina na svetovnih platformah je bila pogosto za zgled kot država, ki se je prostovoljno odrekala jedrskemu orožju. Verjelo se je, da bo to spodbuda za druge države in jih potiska v dearmacijo. Vendar pa iz nekega razloga ni bilo ljudi, ki bi bili pripravljeni slediti ukrajinski poti. Ukrajina je bila osamljena na poti zmanjševanja vojske, pozabljala na grenak pouk lastne zgodovine in ne opazila zunanjih groženj.
Ukrajinska politika na področju zagotavljanja nacionalne varnosti, saj se razglasitev neodvisnosti lahko imenuje žrtev. Vedenje potencialne žrtve naredi vse, da zapelje napadalca v vd. Ustvarja pogoje, ki napadajo napadalce. Lahko je doživeti preteklost in dogodke sedanjosti. Ne posveča pozornosti procesom, ki se dogajajo v sosednji državi in svetu. Nenehno zniževa porabo za obrambo in postaja privlačna tarča za napad.
Potek razoroževanja, ki se je začel od razglasitve neodvisnosti, ukrajinskim oblastem ni povzročal veliko notranjih težav. Čeprav je bil predvsem odraz neučinkovitega dela, korupcije in preproste pripravljenosti za razvoj lastnih oboroženih sil. Obudovani in naivni družbi je bilo vedno mogoče razložiti, da je bolje zapravljati denar za pokojnine, prejemke in socialna omrežja, kot pa financirati razvoj raket in proizvodnjo orožja. Ko državni proračun nima dovolj denarja za plačilo plina, je vedno lažje najti izgovore, zakaj ukrajinski piloti ne odpeljejo v zrak na svojih letalih. Proces uničenja strateškega vojaškega letalstva na splošno je mogoče predstaviti kot praznični in praznični. To je bilo narejeno s sodelovanjem mednarodnih partnerjev. In ker so večino ljudi ojamljivali miti o »bratsko ruskem ljudstvu«, se oblastem ni bilo treba niti preveč nateči, da bi upravičile prenos križarjenih raket ali strateških bombnikov v Rusijo.
Budimpešta memorandum, odprava strateškega vojaškega letalstva in opustitev raket, ki so sposobne zadeti cilje na razdalji do nekaj tisoč kilometrov – vse to bi se lahko zgodilo le z državo, katere vodstvo neustrezno dojema realnost in ignorira očitna dejstva. Čudno se dojema želja države, ki je zaradi pomanjkanja lastne vojske in agresije sosedov večkrat izgubila neodvisnost. S pomočjo logike in pameti je nemogoče razložiti željo političnih elit naroda, ki je trpel grozote genocida in množičnega uničevanja, da bi pacifizem in nevtralnost bila podlaga mednarodne politike in položaja.samozadahod na svetu.
In kako je mogoče prezreti revenšistična čustva Moskve, da bi oživeli imperij, ki je bil viden tudi v 90. In to niso bile osamljene izjave ruskih marginalnih politikov. Maja 1992 je Verkhovna Rada ruske federacije (zdaj Duma) podala uradno izjavo, da akt o prenosu Krima v Ukrajino nima pravne sile. Obenem se je začelo vmešavanje v notranje zadeve Ukrajine in podtikanje vodstva Avtonomne republike Krim k neuboganju Kijevu. Julija 1993 se je Verkhovna Rada iz agresivne države odločila, da Sevastopolu podeli status mesta Ruske federacije. Septembra 1993 je Ukrajina izgubila večino Črnomoske flote zaradi sporazumov o Massandri, podpisanih pod pritiskom Kremlja. In prišlo je tudi do zamude pri priznavanju državne meje s strani Moskve, nenehnih izjav ruskih politikov, ki so podvomili v suverenost In ozemeljsko celovitost Ukrajine, pritiske in grožnje.
Ni vam treba biti izjemni analitik, da ne bi razumeli nevarnosti, ki jo Ukrajini predstavlja obstoj Ruskega imperija v kateri koli od njenih oblik. Zdi pa se, da so Ukrajini takrat vladali ljudje daleč od realnosti. Bili so preveč leni, da bi celo preučeli zgodovino svojega ljudstva in ugotovili, kaj so privedle iluzije o miru, pacifizmu in zavrnitvi lastne vojske v XX. stoletju. Ob bližnjem sosedu, ki vam je večkrat vzel neodvisnost, ki je uničil milijone Ukrajincev, je nenehno dvomil v pravico do vašega obstoja in neukrepitev ukrepov za lastno varnost v prihodnosti je samomorilska taktika. Nevtralnost in razobaja ne bosta rešila serijskega morilca, ne bosta se dotaknila njegovega srca. Vsekakor pa bodo izzvali novo dejanje agresije. Če bi Izraelu vladali politiki, podobni ukrajinskemu modelu 90. let po osamosvojitvi leta 1948, bi že zdavnaj izgubil suverenost.
V celotni zgodovini Ukrajina še nikoli ni imela cesarskih ambicij in ni ogrožala obstoja drugih držav. Toda, še preden smo pridobili neodvisnost, smo iz nekega razloga vsemu svetu začeli dokazovati našo mirnost in nevtralnost. Pokazati pripravljenost za edinstvene geste dobre volje. V deklaraciji o državni suverenosti iz leta 1990 je bilo navedeno: “Ukrajinska SSR svečano razglaša svojo namero, da v prihodnosti postane trajno nevtralna država, ki ne sodeluje v vojaških blokih in se drži treh nejedrskih načel: ne sprejemati, ne proizvajati in ne pridobivati jedrskega orožja.” Čudne zaveze za državo, ki še ni pridobila svobode in jo je nekoč izgubila zaradi zunanje agresije.
Če je nekdo pred propadom ZSSR moral dokazati svojo sposobnost, da je ustrezen član svetovne skupnosti, potem le Rusija. Moskva bi se morala zavezati, da bo mirna, da bo v skladu z mednarodnim pravom in se odrekala jedrskemu orožju. Toda pacifizem vsekakor ni nekaj, kar je potreboval predvsem narod, ki poskuša po več stoletij brez državljanstvo oživiti svojo suverenost.
