Zgodnji dnevi obsežne agresije Rusije so bili čas strahu in negotovosti. Hkrati so vstopili v ukrajinsko zgodovino kot edinstveno doživetje. Ne samo zaradi postopnega dojenja, da lahko preživimo vojno. A tudi zato, ker so bili politični prepiri v tistih časih ponižani – naša vsakdanja realnost od predsedniških volitev leta 2019. Od takrat so družbena omrežja, pogosto pa tudi offline svet, razdeljena na dva tabora za mnoge (a ne vse, na srečo) Ukrajince: podporo Volodymyr Zelenskyy in Petro Porošenko. In pogosto, prepogosto, zvestoba in predanost svojemu idolu pomenita lahkomiselno črno-belo vizijo sveta. Kjer je “naše” utelešitev vseh vrlin, in “ne naše” so vsi možni grehi.
300 dni polne vojne nam omogoča, da pripravimo tako razočarane kot tolažilne zaključke. Negativno je, da so po začetnem zatišju politični prepiri spet postali običajni. Prikolica včasih pride do absurdno nagajajoče primere. Tako kot v Khersonu, kjer so se lokalne oblasti nenadoma odločile preklicati dovoljenje za odpiranje pekarne, ki jo organizira Evropska solidarnost, in hkrati zberejo svoj šotor, kjer bi se lahko lokalni prebivalci ogreli in dobili bistvene stvari.
Dobra novica je, da se zdi, da tokrat ne bo prišla na raven sporov iz pred stoletjem iz kategorije sramotnega stavka »Če ni socialistične Ukrajine, potem naj ga tokrat ne bo«. V tem smislu je Porošenko, ki je kot vodja opozicije takoj februarja pozval k enotnosti, videti veliko bolj vreden kot Vynnychenko in podjetje, ki je jeseni leta 1918 kljub očitni grožnji tesne boljševiške invazije začela strmoboliti sedanjo ukrajinsko vlado Hetmana Pavla Skoropadskega. In zganuta. Da ne bi bil zmožen braniti oslabljene in združene države pred agresorjem.
A bolj ko razmišljaš o prihodnosti države, bolj moteča postane. Ko bo vojna zmagala (in ostalo je boleče), bo pomembno, da se izvleče priložnost za preboj preobrazbe naše države. Ukrajina še nikoli ni bila tako pomembna tema svetovne politike, nikoli ni pritegnila toliko pozornosti, povzročila tako močno sočutje v svetu in takšne pomoči ni prejela. Navsezadnje je vojna vedno priložnost. Vsako priložnost lahko uporabimo in izgubimo. Še posebej, če se mnogi ne uspejo dvigniti nad svoj politični fanatizem.
Grožnja je zelo resnična. Ker če sta dva najbolj vidna akterja ukrajinske politične scene – Zelensky in Porošenko – vsaj začasno zakopala sekiro vojne v javnosti, mnogi ljudje iz njihove obhodnice ali “klubi oboževalcev” – niso, dodatno omejili sveta polnega številnih odtenkov na le dve barvi – črno-belo.
Priznati svojo krivico je vedno težko. Veliko težje pa se je strinjati, da tisti, ki je menil, da je vzrok skoraj vseh težav države, v resnici ni antijunak in lahko naredi pravo stvar, kot da še naprej živi v svojem mehurčku, kjer je vse tako preprosto in nedvoumno. To je univerzalna napaka v človeški naravi in se je nemogoče popolnoma znebiti. A poskus dviga nad uveljavljene stereotipe se še vedno splača. Le, da ne uspe vsem.
Vzemimo kot primer odnos do sedanjega predsednika Ukrajine. Njegove dejavnosti na tem položaju do 24. februarja 2022 povzročajo veliko poštenih pripomb in pritožb. V miru Volodymyr Zelenskyy iz številnih razlogov ni bil dober predsednik: kadrovske odločitve, populizem, poskusi, da bi v rokah skoncentriral preveč moči. Verjetno bo tako po vojni. Danes pa je, ne glede na to, ali je komu všeč ali ne, postal obraz ukrajinskega odpora za svet. Vsa ta spoznanja kot »oseba leta« po različicah različnih zahodnih publikacij, videz Zelenskyjevih biografij, ki so jih napisali tuji avtorji, videz najrazličnejših predmetov s svojo podobo – do figure »Lego«, razprodane v rekordnem času – so vse personalizirana oblika fascinacije z Ukrajino. Našemu predsedniku je uspelo očarati milijone ljudi po vsem svetu. Glede na pomen zunanje podpore Ukrajini ni mogoče precenjevati pomena tega. Poleg tega ne pušča občutka, da se nihče od alternativnih politikov, ki so zdaj na njegovem mestu, ne bi tako dobro soocil s to nalogo.
Očitno ni Zelensky sam tisti, ki piše svoje čudovite govore. In vsekakor ni reinkarnacija Churchilla ali kakšne druge prominentne osebnosti preteklosti. Veliko njegovih dejanj je premišljenih PR potez. Toda v čem je trenutno razlika, sredi vojne? Navsezadnje je glavno, da deluje. Lahko poskusite, kolikor želite, kot nekateri strokovnjaki in “strokovnjaki”, da bi umanjili pomen predsednikov obisk Bakhmut, najbolj vroče točke fronte v tem trenutku. Toda vročični odziv Rusov, ki so sprva objavili smešen video z glavo wagnerjevega CEC Prigožina, ki zelenskega prikliče na dvoboj, nato pa je začel govoriti, kako je Putin šel (pravzaprav ne) na območje tako imenovane “posebne vojaške operacije”, kaže na glavno stvar – nepričakovan nastop predsednika Ukrajine poleg naših vojakov v Bakhmutu je bil neposreden zadetek v miru Rusov in njihovega popolnega ponižanja.
Toda nekateri Porošenkovi simpatizerji ne morejo ali nočejo priznati očitnih stvari. Od tod zgodbe, da obisk Bakhmuta ni bil na prvi črti, ampak nekje narobe, da so fotografije uprihodane in tako naprej. In če je zaradi tega treba uporabiti “strokovno” mnenje izjemno dvomljivih likov, potem jim bodo verjeli. Rekli bi samo tisto, kar želite slišati, ne pa tisto, kar je žalostno in neprijetno priznati. Iz iste opere in različnih žaljivih vzdevkov, naslovenih na Zelenskyja. Na primer, “kost”. Pravijo, da je predsednikova zasluga le v tem, da ni prikihtal petam iz države. Spominjajo se tudi dejansko neprimernih besednih zgovorov, ki jih je Zelensky govoril pred 24. februarjem, kot je na primer želja, da bi “pogledali v Putinove oči in tam videli mir”. Toda do 24. februarja je obstajal drug svet, vrnitev, v katerega ne bi smelo biti. Ljudje se lahko spremenijo pod pritiskom realnosti. Če je petemu predsedniku uspelo skozi evolucijo v “Vojsko, jezik, vero”, zakaj potem njegov naslednik ne more iti enako, vsaj delno?! Navsezadnje je Zelensky v očeh Rusov zdaj veliko večji “nacist” in “Bandera”, kot je bil nekoč Porošenko.
Problem je obojestranski. V časih porošenkovega predsedovanja je postalo v modi, da je bil za vse težave države – in kje je bila njegova krivda, in kje ni bil. Različne žaljive vzdevke, odlični ponaredki itd. niso ustrezen odraz zaslug petega predsednika za državo. Kot Zelensky, Porošenko ni bil idealen vodja države. Toda v njegovem mandatu je bilo veliko pozitivnih sprememb: dekommunizacija, oblikovanje OCU, premagovanje najbolj akutnih manifestacij gospodarske krize v obdobju 2014-2015 itd. Ja, manj je, kot smo hoteli. Ja, vse je bilo prepočasi. In ja, pretirano optimističnih upov po revoluciji dostojanstva a priori ni bilo mogoče v celoti uresničiti. Ker je to resnični svet. Čeprav je bilo še vedno mogoče doseči veliko več.
Ko pa se kritika politika sleče na etikete a la “čokoladne barige” (ali “kostne”), je veliko bolj indikativna stopnja kritike kot politika. Tako kot v Porošenkovem taboru je med Zelenskyjevimi sodelavci ali simpatizerji veliko ljudi, katerih pogled na dejavnosti petega predsednika je ozkoumen in primitiven. O škandaloznih zakonih, ki jih s pomočjo glasov OPFL izpelje provladna večina v parlamentu, se sramotno molčijo. Kot tudi o veliki finančni in materialni pomoči Porošenka in povezanih organizacij za naše vojake. Toda živo hiperbolizirajo pomanjkljivosti druge strani, izbirajo dejstva, ki se ujemajo v črno-belo vizijo sveta in ignorirajo vse ostale. In ko jih prebereš, dobiš vtis, da menijo, da je “prekleti smodnik” večja grožnja državi kot ruska agresija.
Kar vodi k zmanjšanju absolutnih političnih razlik v državi, še posebej, ko se ideje nadomestijo z osebno zvestobo, je dobro pokazal primer Združenih držav. Zdaj je ta država politično razdeljena na način, ki se že dolgo ni zgodil. Demokrati so proti republikancem po vsej državi. Trumpisti so proti ustreznim republikancem v republikanski stranki. Predanost lastni strani zasenči smisel in kritično razmišljanje. To velja tako za številne politike kot za vodilne medije. Trump in njegovi privrženci bodo naredili nasprotno od dejanj Joeja Bidena in demokratov. Zlasti, ko gre za podporo Ukrajini. Samo, da ne bi bil kot nasprotnik. Trumpova oboževalca sta pripravljena sežgati celo tiste republikance, ki s svojimi blodnjami o velikini in narcisoidnosti s svojimi blodnjami ogrozi tako svojo stranko kot državo. Demokratični nasprotniki niso daleč zadaj, ki so pripravljene kritizirati tudi najboljše ideje, če prihajajo od republikancev. Ali, kot se je CNN, upravičuje najhujša dejanja vandalizma in ljudi, ki uničujejo mesta, imenuje “večinoma miroljubne protestnike”, če to pomaga znižati Trumpov rating.
Ukrajina ni Združene države Amerike. Amerika bo preživela to notranjo krizo, saj je nekoč doživela še večjo. Ker gre za stabilno demokracijo z dolgotrajnimi in časovno preizkušenimi običaji in institucijami, ki so sposobne prenesti bodisi narcisoidnega Trumpa, socialista Bernieja Sandersa, bodisi kogarkoli drugega. Konec koncev ZDA niso v vojni z bolje oboroženim in barbarskim sonadnikom. In Ukrajina, v kateri demokracija redno ni prvič, da se nekateri od oblasti morajo “popraviti” v svojo korist, je v veliko nevarnejši situaciji. Obstoj naše države in nas kot naroda je ogrožen zaradi fizičnega uničenja. Zato bi morali tisti, ki jim to še ni uspelo, poskusiti videti več kot dve barvi okoli sebe. To so grablje, ki so kritično pomembne za prehod brez skakanja po njih iz celotnega pospeška. Kaj se zgodi, če se kritična masa Ukrajincev ne more dvigniti nad svoje ozke politične sočutja ali fanatike, bo zgodba odlično povedala zgodboaces ukrajinske revolucije 1917-1921. Zato je vredno dobro poznati svojo zgodovino, da bi končno pokazali našo sposobnost, da iz tega izvlečemo prave zaključke. Za tak uspeh imamo vse možnosti.
