Dragi ljudje!
Te dni milijoni ljudi v Ukrajini in svetu praznujejo božič. Rojstvo Božjega Sina je ljudem dalo upanje na odrešitev, vero v zmago dobrote in usmiljenja.
Žal imamo letos vsi prazniki grenak priokus. Tradicionalni božični duh lahko občutimo drugače. Večerja za družinsko mizo ne more biti tako okusna in topla. Morda so v bližini prazni stoli. In ne tako svetle so lahko naše hiše in ulice. Božičnih zvonov pa ne moremo slišati tako glasno in navdušeno – skozi sirene zračnega alarma ali – še huje – strele in eksplozije. In vse to skupaj lahko predstavlja veliko grožnjo. To je obup. V višjih silah in njihovi moči, v dobrem in pravičnem svetu. Izguba upanja. Izguba ljubezni. Izgubiš se…
A ni to tisto, kar si zlo in tema, ki sta stala proti nam, želita v svojem bistvu?
Že več kot 300 dni in osem let se jim uprotimo. Jim bomo dovolili, da dosežejo, kar hočejo?
V tej bitki imamo še eno močno in učinkovito orožje. Kladivo in meč našega duha in zavesti. Božja modrost. Pogum in pogum. Vrline, ki nas predisponijo, da naredimo dobro in premagamo zlo.
Glavno dejanje poguma je vzdržljivost in prinašanje vašega dela do konca kljub vsemu. Naša pot osvetli resnico. Poznava jo. Mi ga varujemo. Naša resnica je boj za svobodo. Svoboda je visoka cena. Toda suženjstvo je še višje.
Osvetlili so nas vera in potrpežljivost. Potrpežljivost in vera. To so dvojčke. Kot je bilo rečeno, “kdo je lastnik sebe, je boljši od zaobilarja mesta.” To ne pomeni, da se sovleči z okoliščinami. Potrpežljivost poskrbi, da ne pustimo nobenega dvoma ali strahu v naše misli. To je vera v moč.
Zlo nima orožja močnejšega od oklepa, ki nam ga je dal Bog. Zlo se razleti ob ta oklep kot kamniti zid. Več kot enkrat smo ga videli. Na začetku vojne smo zmožneli napadov, groženj, jedrskih izsiljevanja, terorja, raketnih napadov. Zimo bova znojila. Ker vemo, za kaj se borimo.
Hodimo naprej skozi trnje do zvezd, vedoč, kaj čaka na koncu poti. Bog je pravicen sodnik, ki nagrajuje dobro in kaznuje zlo. Na kateri strani smo, je očitno. Kdo je v tej bitki je očiten. Za to je vsaj sedem dokazov – znani so: “… oči so ponosne, jezik je lažen, roke prelivajo kri nedolžnih, možgane, ki izkrivljajo zlobne načrte, stopala, ki hitro tečejo v zlobneže, dejanja, ki sejejo razhajanje, srca polna sovraštva.« Vsemu temu nasprotujemo. In je model za druge. Verniki, torej tisti, ki resnično verjamejo, morajo biti luč preostalega sveta. Več kot 300 dni Ukrajinci stremijo k temu, dokazati, služijo kot zgled za druge. Nismo pravičen, ne svetniki, vsekakor pa se borimo za dobro in se borimo za svetlobo. Z vero v svetopisemsko prerokbo: »Naj se vzdigne vsaka dolina, vsaka gora in hrib padeta, naj se strma po ravnini, in gorska veriga onkraj doline. Ljudje, ki hodijo v temi, bodo videli Veliko Svetlobo in nad tistimi, ki sedijo na robu sence smrti, bo svetloba zasijala nad njimi! Ker se nam je rodil Otrok, nam je bil dat Sin Božji.
Verjamemo, da bodo solze nadomestile radosti, upanje bo prišlo po obup, smrt pa bo premagana z življenjem.
videoposnetek urada predsednika
Dragi Ukrajinci!
Danes in vse prihajajoče zimske počitnice se srečamo v težkih okoliščinah. Nekdo bo danes videl prvo zvezdo na nebu nad Bakhmutom, Rubizhnyem, Kreminno. Na tisoče kilometrov fronte. Nekdo – na avtocesti, na poti od ukrajinsko-poljske meje do Khersona ali Zaporozhyeja. Nekdo ga bo videl skozi luknje na strehi, raztrgane z naboji, lastnega doma. Nekdo bo praznik praznoval v domovih drugih ljudi, ne pa tudi pri tujcih – Ukrajinci, ki so zatekali Ukrajince. V Transkarpatiji, Bukovini, Lvivu, Frankivsku in številnih drugih regijah. Nekdo bo slišal “Shchedryk” v drugem jeziku – v Varšavi, Berlinu, Londonu, New Yorku, Torontu ter v številnih drugih mestih in državah. In nekdo se bo srečal s tem božičem v ujetništvu, ampak naj se spomni, da hodimo po teh naših ljudjeh, bomo vrnili svobodo vsem Ukrajincem.
Ne glede na to, kje smo, bova danes skupaj. Skupaj bomo pogledali v večerno nebo. In skupaj se bomo spomnili jutra 24. februarja. Zapomnimo si, koliko jih je minilo. Opomni “Azovstal”, Irpin, Bucha, Kramatorsk, Zmiyiny, Chornobaivka, Izyum, Kherson. Zaželili si bomo željo. Ena za vse. In začutili bomo veselje. Ena za vse. In razumeli bomo resnico. Ena za vse. Dejstvo, da nobena kamikaza brezpilota ni sposobna pogasiti božične zvezde. Videli bomo njegov izsev celo pod zemljo, v zaklonišču za bombe. Srca bomo napolnili s toplino in svetlobo. Nobenih “bodal” ne morejo poškodujeti. Zlomila se bosta proti našemu jeklenemu duhu. In naš boj se bo nadaljeval. Ne ogrožajo ga načrtovani ali nujni izlivi. In nikoli se ne bomo počutili malo.v pogumu in neuničljivosti.
Doživeli smo veliko grenko novico in bomo zasluženo nahraniti dobro novico. Pesmi bomo – veselo kot še nikoli prej – pojeli, da bo zvok generatorja glasnejši. Slišali bomo glasove in čestitke sorodnikov – v naših dušeh, četudi komunikacija in internet ležita. In tudi v sami temi se bomo našli, da se bomo tesno objeli. In če ni topline, se bomo dolgo pomigali, da se ogrejemo.
Praznovali bomo praznike! Kot vedno. Nasmehnemo se in veselimo. Kot vedno. Samo ena razlika je: ne bomo čakali na čudež, saj ga sami ustvarjamo.
Kristus se je rodil! Poveličimo ga!
