Kaj združuje datume 7. oktobra in 10. decembra? Mir in predsednik Rusije.
7. oktobra 2022 je Nobelov odbor v norveškem parlamentu opredelil letos nagrajence zagovornikov človekovih pravic, ki se upirajo Putinovi diktaturi. In to se je zgodilo v 70.-ima rojstvu Vladimirja Vladimiroviča.
Vendar ni to vplivalo na odločitev odbora, ampak na vojno. Zmagovalci so bili izbrani v osmem mesecu ruske invazije na Ukrajino. V tem času je svet že vedel za vojne zločine, kot so poboji civilistov v Buči, ruska vojska je mariupol razbila na tla, milijoni ljudi so prečkali filtracijska taborišča, poročila o mučenju ukrajinskih zapornikov pa so bila običajna.
10. decembra, ob obletnici smrti Alfreda Nobela, so se dobitniki njegove nagrade udeleželi podelitve medalj.
Nobelov odbor je opazil institucije in aktiviste iz treh držav, ki so zdaj razdeljene s fronto, a združene z bojem za človekove pravice – ruske družbe “Memorial”, ukrajinskega Centra za državljanske svoboščine in beloruskega političnega zapornika in ustanovitelja Centra za varstvo človekovih pravic “Viasna” Alesa Bialyatskyja. “Nagrajenci nagrad za mir predstavljajo civilno družbo v svojih državah. Že več let spodbujajo pravico do kritiziranja oblasti in zaščite temeljnih pravic državljanov. Izjemno so si prizadevali za dokumentiranje vojnih zločinov, kršitev človekovih pravic in zlorabe oblasti. Skupaj dokazujejo pomen civilne družbe za mir in demokracijo,” je nobelov odbor svojo odločitev utemešil.
Nagrajenci
7. oktobra je bil predsednik odbora Memoriala Jan Rachinsky skupaj s pomembnim delom svoje ekipe na moskovskem sodišču, kjer je bila izdana razsodba o razlastitvi v korist stanja stavbe v središču Moskve, kjer se je več let nahajal sedež organizacije in kjer se hrani edinstven arhiv dokumentov več kot treh milijonov žrtev Stalinovega terorja. Nič čudnega, da se “Memorial” imenuje “vest Rusije” – že več kot 30 let spominja na Stalinov zločin, gulage, Katyn, pa tudi sodobne vojne zločine v Čečeniji. Eden od njenih ustanoviteljev je bil akademik, dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1975, Andrei Saharov. Zato je Memorial preživel padec sovjetskega imperija, ni pa preživel poskusa obnove Putinove imperije.
Pred skoraj desetimi leti so ruske oblasti združenje kot “grozile družbi”. Leta 2014 je Spominski center za človekove pravice dobil status tujega agenta, dve leti kasneje pa je bila tej dvomljivi časti podeljena celotna Mednarodna zgodovinska, izobraževalna, dobrodelna in človeška pravica “Memorial”. Status tujega agenta je namenjen predvsem oblastem, da stigmatizirajo sovražnike države. Podeljuje se vsem, ki prejemajo kakršne koli prihodke iz tujih virov. V primeru Memoriala, ki je večkrat prejemal tuje znanstvene štipendije za zgodovinske raziskave in varstvo človekovih pravic, pa tudi odkrito govorjenje o Stalinovih in Putinovih zločinih, je bilo soočenje s Kremljem le vprašanje časa.
Končna likvidacija organizacije za človekove pravice je potekala decembra lani s sklepom Vrhovnega sodišča Ruske federacije. Dva meseca pred invazijo na Ukrajino in vzporedno s ponarejenim sojenjem enemu od zgodovinarjev Memoriala, voditelju karelske podružnice Juriju Dmitrijevu, ki je bil obtožen pedofilija na politično naročenem sojenju in obsojen na 15 let v visoko-varnostni koloniji. Vrhovno sodišče je ugotovilo zanesljivo poved tožilstva, da Memorial »ustvarja lažno podobo ZSSR kot teroristične države, uteleša in rehabilitira nacistične zločince«. Tožilec je tudi retorično vprašal: “Zakaj bi morali mi, potomci zmagovalcev, paziti na poskuse rehabilitacije izdajalcev v domovino?”
Likvidacija Memoriala je Putinu omogočila, da ne skriva, da se vrača k totalitarizmu. Še prej je maska padla z obraza njegovega sodelavca Aleksandra Lukašenka. Avgusta 2020 je tako nesramno ponaredil rezultate predsedniških volitev, da so Belorusi množično protestirali na ulicah. Protestov se je udeležil tudi Ales Bialyatsky, ki je svoje življenje “posvetil spodbujanju demokracije in mirnega razvoja v svoji državi”, saj je Nobelov odbor svojo odločitev letos utemeljel.
Bialyatsky je eden od pobudnikov demokratičnega gibanja sredi 80. let, to je čas perestrojke Mikhaila Gorbačova (dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1990). Dve leti po tem, ko je Lukašenko postal predsednik, je sodeloval pri oblikovanju organizacije za zaščito političnih zapornikov “Viasna” in preiskavi zločinov režima nad lastnim ljudstvom. Oblasti so večkrat poskušale utišati Bialatskega, od leta 2011 do 2014 je bil v zaporu, po nemirih leta 2020 pa je bil ponovno aretiran, zdaj pa je eden od skoraj 1400 političnih zapornikovv.
Dvomljiva trojica
“Zahvaljujoč svoji dosledni zavezanosti humanističnim vrednotam, anti militarizmu in pravni državi, so letos nagrajenci oživili in počastili vizijo Alfreda Nobela o miru in bratstvu med narodi – vizijo, ki je v današnjem svetu najbolj potrebna,” je o svoji odločitvi komentiral Nobelov odbor. V nasprotju s svojimi člani je bratstvo težko za laureate same. Z ukrajinskega stališča ostaja grenak okus iz dejstva, da se aktivisti v njihovi državi – ki je na povsem drugačni, demokratični politični poti kot Moskva in Minsk – še vedno družijo z aktivisti, ki se ukvarjajo z režimoma ruskega predsednika Vladimirja Putina in Belorusije Aleksandra Lukašenka. Odbor na ta način »spodbuja destruktivno tezo o razvpiti »trojici slovanskih narodov«, o kateri ruska propaganda neutrudljivo govori svetovni skupnosti«, je tvitnil svetovalec predsednika urada Mikhailo Podolyak.
Editor-in-chief Kyiv Neodvisno Olga Rudenko meni, da je napaka, da odbor o podelitvi nagrad ni odločal posamično. “To je izjemno brezčutno v času, ko Rusi s pomočjo Belorusov ubijajo Ukrajince,” je dejala. Vendar je stališče odbora zagovarjal njegov predsednik Berit Rice-Andersen, ki je poudaril, da nagrada ni podeljena državam: “Včasih mirovna prizadevanja ležijo na civilni družbi in ne le na državnih ambicijah. Mir je želja in dosežek, ki je povezan z vrednostjo, za katero delujejo vsi laureati: boj proti grozodejstvi, vojnim zločinom in pravni državi.«. “Neresnost s temi vrednotami je tudi posreden vzrok te vojne in agresije. Ta čas je to zelo pomemben opomin,” je dejala.
Center za državljanske svoboščine, ki brani človekove pravice in demokracijo v Ukrajini od leta 2007, se je osredotočil na dokumentiranje ruskih vojnih zločinov nad civilisti v Ukrajini po ruski invaziji februarja 2022. Oleksandra Matviychuk, vodja centra, je priznala, da v celoti razume dvome njenih rojakov, ki se branijo pred agresijo Rusije in Belorusije in za katero je mogoče sprejetje nagrade skupaj z Belorusi in Rusi dojemati kot obliko izdaje Ukrajine. “Razumem reakcije ljudi. Preveč boleče je zanje. […] Vendar pa moramo izkoristiti vsako priložnost, vsako nagrado, da govorimo o Ukrajini, da dosežemo pravico,” je dejala v intervjuju o dec. 9. Politično. Še posebej, da smo – kot je poudarila naslednji dan v intervjuju za Radio Liberty – “vseh teh osem let pošiljali na desetine poročil ZN, OVSE, Svetu Evrope in Evropskemu parlamentu, vendar nas niso poslušali.” Samo invazija je spremenila razumevanje razvoja razmer v Ukrajini in na njenih ozemljih, ki jih je zasedla Rusija.
Poljub smrti
Med podelitev nagrad so bile vse tri – Natalia Pinchuk, žena Alesa Bialatskega, Jana Rachynskyija in Oleksandra Matviychuk – globoko žalostne. Kljub razlikam pa so govorili skoraj enoglasno. Pinčuk je kulturno odvisnost Belorusov od Rusije ocenil kot grožnjo njihovi identiteti; Rachynsky je poudaril, da je Memorial opazoval ruski cesarski zločin že v Čečeniji in danes vidi enako v Ukrajini. Šteli so, da je ruski imperializem vir trenutne tragedije, kot tudi, kot je poudaril Rachinsky, 70 let uničenja občutka medhumske skupnosti. Ker zločini, kot je dejal, niso zagrešili sami. Zato je bilo pomembno sporočilo Matviychukov poziv k solidarnosti z žrtvami ruskih zločinov: “Ni vam treba biti Ukrajinec, da bi podprl Ukrajino. Nehaj biti človek.”
Natalia Pinchuk je svoj govor zaključila z besedami, polnimi upanja in zagotovila, da »pomlad še ne prihaja«. Čeprav ni zvenelo preveč samozavestno. Nobelova nagrada za mir je poljub smrti v Rusiji. Literarna nagrada leta 1970 ni zaščitila Aleksandra Solženicina pred aretacijo in deportacijo štiri leta kasneje, nagrada za mir leta 1975 pa ni zaščitila Saharova pred aretacijo in izgonom pet let kasneje. To lani ni pomagalo, da bi se izognili represiji in glavni urednik Novoy Gazeta Dmitry Muratov. Marca je bila objava najpomembnejših ruskih neodvisnih časopisov prekinjena. Novinarji so sicer na svojem mestu začeli nov projekt “Novaya Gazeta. Evrope”, vendar v Rusiji ni na voljo.
Muratov je bil večkrat napaden, prašičja glava je pustila pred vrati svojega stanovanja s sporočilom tako kot iz “botra”, aprila pa so ga na vlaku Moskva-Samara nalili z rdečo barvo z acetonom, ki je podoben napadom z uporabo zelenke na Alekseju Navalnyju. Tudi dražba njegove Nobelove medalje mu ni pomagala, in dejstvo, da je vse prihodke (103,5 milijona dolarjev) prenesel v Mednarodni sklad UNICEF za pomoč beguncem otrokom iz Ukrajine in njihovim družinam, ki so trpeli zaradi ruske invazije.
Neusmiljen je upanje, da bo Kremelj dovolil, da bo Memorial deloval. “Od naših oblasti smo slišali nasvete, naj nagrado zavrnejo, ker so so nagrajenci neprimerni,” je Raczynski priznal 10. decembra v programu. BBC HARDtalk. Spomin ostaja za preživetje, negovati skupni spomin in zato delati pod zemljo. Tako ali drugače so v juniju 2022 naznanile ustanovitev nove javne organizacije, Spominskega centra za varstvo človekovih pravic, ki pa nima statusa pravne osebe.
Možnosti za razrešitev Alesa Bialyatskyja so tudi malo. Je politični zapornik številka ena v Belorusiji. Šele pred kratkim – po 17 mesecih – je njegova žena dobila priložnost, da “vidi” moža, telefon in le eno uro. Ales bo lukašenkov talec ostal do pogajanj z zahodnimi državami po koncu vojne v Ukrajini. Najverjetneje bo to pogajalski čip, morda spodbuda za pogajanja v zameno za odpravo sankcij ali ublažitev odgovornosti Belorusije za soagresacijo proti Ukrajini.
Vendar ne smemo pozabiti, da je v Belorusiji skoraj 1400 “Ales”, vsi pa so bili aretirani med protesti po podeželskih volitvah. Njihovo usodo lahko množično spremenimo, tokrat pa mirne, socialne neusmiljene ali vojaške neuspehe Putina, hkrati pa Lukašenka. Vendar pa malo kaže na to, da je beloruska opozicija pripravljena žrtvovati kri v boju za svobodo lukašenka. Celo Natalia Pinchuk se je v nobelovem govoru zagovarjala za povsem mirno spremembo oblasti. Čeprav seveda od Pinchuka, ki je v imenu svojega zaprtega moža prejel nagrado za mir, ni bilo mogoče pričakovati klica sonarodne države k radikalnim ukrepom. Diktatorja je težko zvreči z vrtnicami v rokah.
Do uspeha je imel tudi ukrajinski laureat. Zbiranje dokazov o ruskih vojnih zločinih se bo nadaljevalo in ni znano, kdaj, kako in ali bo ustvarjeno posebno sodišče, ki bo obsodilo rusko agresijo.
Kljub temu najdujša cesta vodi v spravo ljudi. Vendar je vredno verjeti načelu, da je Nobelova nagrada za mir vedno naložba v prihodnost, I tu je v. direktorica Memoriala, Elena Zemkova, u pravo, ki je u intervjuu za TV kanal Nastoyashchee Vremya dan pre dodele nagrade, rekla: “U ta zastrašujuca vremena, Nobelov odbor nam govori: vi, civilno društvo, držte se i oduprete se zlu.”
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Pokojowe Nagrody Nobla przeciwko reżimowi Putina
