Veliko ljudi pozna Andriyja Zholoba kot priljubljenega radijskega voditelja, solista in kitarista skupine Lviv pancroc “Beton” in gostitelja različnih dogodkov. Poleg tega je skoraj 20 let delal kot traumatolog v Klinični bolnišnici Lviv Railways. Kot zdravnik je maja prejel poziv – približno pol leta pa rešuje življenja ukrajinskih vojakov v vročih točkah.
Andrei je poveljnik medicinske čete ene od letalskih napadnih brigad. Pravi, da je zdravnikom v vojni lažje, saj svoje delo opravijo, kot v mirnem življenju, »samo tu še vedno vzporedno streljajo nate«. Delovni dnevi so zelo različni: v nekaterih lahko pljunete več ur v stropu, v drugih – od jutra do noči za izvajanje zapletenih operacij za hudo poškodovane vojake. Za psihološko sprostitev je Andriy začel držati nekakšen vojni dnevnik na Facebooku pod hashtagom #запискидокторажолобаin zvečer igra kitaro za kolege.
Med imenovanji pacientov nas je andriy Zholob vprašal, kako se je uspel prilagoditi vojni, kaj tam najbolj primanjkuje, in kaj se je spremenilo v njegovem dojemanju ljudi in sveta, potem ko je bil v območju aktivnih sovražnosti.
***
Kakšne misli si imel 24. februarja? Ste razumeli, da vas lahko mobilizirajo in ste bili pripravljeni na to?
Verjetno nihče ne more biti pripravljen na vojno. 24. februarja sem bil kot večina Ukrajincev pod stresom. Z ženo sva pogledala skozi okna, ker je bilo dojemano, kot da se tanki zdaj začenjajo voziti po ulici. Podzavestno sem razumela mobilizacijo, vendar je nisem iskala, saj nisem nikoli povezala svojega življenja z vojsko. Toda, ko je prišel poziv, zakaj bi pobegnil? To ne bi bilo možato. Šel sem študirat – in tako se je začela moja preobrazba iz civilnega zdravnika v vojaškega.
Pred mobilizacijo, ste bili vključeni v tako nežno ukrainization bolnikov. Kako se je začelo? Kako so se ljudje odzvali na to?
Ko se je na začetku obsežne invazije začel priliv priseljencev, so bili na poti številni poškodovani, nekateri so imeli kronične bolezni, obrnili pa so se k nam po zdravniško pomoč. Zelo pogosto je bilo pri takih bolnikih prvo vprašanje: “Ali lahko govorim rusko?”. Rekel sem: “Poskusimo ukrajinski skupaj?” – in izkazalo se je, da skoraj vsak človek ve, kako govori ukrajinski, glavna stvar je poskusiti. Ni bilo tistih, ki bi se na ta predlog nekako ostro odzvali. Poleg tega si nisem zastavili naloge, da zlonamerno vztrajam pri tem.
Kaj si vzel s tabo v vojno?
Vzel sem veliko turistične opreme. Od mladosti pogosto hodim v gore in sem razumel, da bo tu vse v redu. Še zdaj hodim v pohodnih škornjih, dokler zima ne zmrzne. Vzel sem tudi majhno kitaro, ker brez nje nisem nikjer. Na telefonu sem vzela zalogo glasbe in nenehno spremljala sveže metal albume. Nimam občutka, da sem se popolnoma ogradil od mirnega življenja in da moram v vojni trpeti – tu ne gre zame.
Foto iz Facebooka Andriy Zholob
Imate posebne ure, ko igrate kitaro?
Posebno razpoložen sem. Oni (še eno kitaro so kasneje dali Andreiju njegovi sorodniki) visela na nohtih nad posteljo, zdaj pa sem prišla s recepcije, sem razpoložena – nekaj se je igralo, pela sem zraven, fantje pa so zahtevali še kaj za igranje – in tak improvizirani koncert za pol ure je lahko enostaven.
Kaj poleg družine najbolj pogrešaš?
Za mirne, nehurjene zajtrke, saj je tu ponavadi treba teči nekje zjutraj. Pogrešam vsakodnevne rituale, na primer, da pridem iz službe in se usedem, se sprostim sama. Tukaj sploh ne obiskujete sami – razen v stranišču in pod tušem. Pogrešam tudi vaje in koncerte, saj je naša glasba pravkar začela pridobivati zagon, vojna pa je ta proces prekinila. Pogrešam Play Station, za prijatelje, s njimi lahko govorite o ničemer, za barvna oblačila, saj je hoja vsak dan v isti obliki nekakšen užitek.
Vi ste poveljnik medicinske čete zračne napadalne brigade. Kakšna je vaša vsakodnevna rutina?
Sem na ambulantni osnovi in ob 9:00 moram biti na delovnem mestu. Serviserji pridejo k meni po poškodbah na priporočilo okrevanja, ljudi z domačimi poškodbami, saj v vojni padejo tudi z stopnic in obrnejo noge. Ko imamo veliko poškodovanih, grem v operacijsko sobo in naredimo odstranitev šrapnela, nadimponirane kovinske konstrukcije na zlomljenih kosteh itd. Včasih se to pogosto zgodi. Na primerVčeraj sem šel v službo ob 9:00 in se vrnil po 21.00. Včasih, nasprotno, lahko sedete v miru več ur. Posebnosti mojega dela so takšne, da bi raje sedel trajno brez njega.
Kako drugače je to od vašega dela v bolnišnici v mirnem življenju?
Bojne travme v resnici nimajo nič s mirnim življenjem, zato ko pravijo, da zdravniki v vojni pridobivajo izkušnje, to ni povsem res. Razumem pa, da bom zdaj naredil drugačen pristop k oblikovanju kompleta za prvo pomoč – popoln bo, z oklopi, s pravimi zdravili za nujno medicinsko oskrbo. Če imate v prvih 5-10 minutah po poškodbi ustrezna sredstva, 80% zagotavljate človeku odrešitev.
Kateri so bili najtežji dnevi v vojni?
Včeraj sem moral amputiraj obe nogi mlademu fantu. Nato smo se pogovarjali z drugim kirurgom, da če ne bi imeli čisto delovnega odnosa do takšnih razmer, bi lahko znoreli. Razumem pa, da je pred nami še veliko dela, da bi rehabilitacijo, psihologi in družba sprejeli takšne ljudi, ne pa da bi jih zdravili samo s pomilovanja, da bi se spomnili, da so titani, ki so žrtvovali svoje zdravje zaradi domovine.
Takšne ljudi bomo morali vrniti psihološko in fiziološko tako v delo kot v običajno življenje. Primeri prejšnjih vojn kažejo, da je med tako travmatiziranimi veliko primerov samomorov, zlomljenih družin. Zdi se mi, da se naša družba še ne zaveda, s čim se bo morala soočiti. In poskušam povezati psihologe z našim delom. Temu ne moreš zatiskati oči, ker “Kozaki in Vikinzi niso imeli psihologov”: živimo v XXI stoletju.
Rekel si, da že imaš delovni odnos do vojne. In kdaj se je to stikalo zgodilo?
Ko sem prišel na položaj, je bil to le protinapad v regiji Kherson, veliko hudo ranjenih je bilo prenešenih, stikalo pa se je dejansko zgodilo takoj, ni bilo šoknega trenutka. Pravzaprav za razliko od vojske, ki so gospodarji ali kmetje v mirnem življenju, zdravnikom ni tako težko dojemati svoje mesto v vojni. Jasno razumete, da rešujete zdravje in življenje, kot v času miru, prav tu vas še vedno ustrelijo vzporedno.
Ko si šel v vojno, si začel držati neke vrste dnevnik v Facebook. Zakaj? Ti to nekako pomaga?
Lahko rečemo, da tako govorim, to je moje psihološko olajšanje, ki je iz nekega razloga nenadoma postalo zanimivo za druge ljudi. Nisem se zalotila, da bi napisala tole. dnevnik In ni pričakoval, da ga bo kdo tako zanimal. Ker pa me zanima, ga uporabljam za prikaz človeškega obraza vojne – tako na strani žrtev kot na strani zdravnikov in drugih ljudi, ki so v tem peklu.
Kaj ti še pomaga, da te tam ne zaslepijo? Verjetno tudi kitaro.
Več Netflix, TikTok, novi albumi v svetu metal glasbe, rose glasbe, telefonske zabave. Berem veliko besedil, pregledov v angleščini, vsak dan izbiram za besedo, ki se prej ni zgodila, iščem zanimive zavoje in tako potegnem jezik. Dobro spim tudi zanje: skoraj vsi vedo, kako kuhati v ustih, zato se gastronomsko ugajamo. Praznujemo tudi vse praznike, vse rojstne dneve, se zberemo.
Pred kratkim ste bili prvič na dopustu. Kaj mu je uspelo?
Ženo in otroke je veliko objel, igral se je na PlayStationu, hodil na obiske, praznoval rojstne dneve, šel na vajo, žena pa – na zmenek. Poleg tega je moja žena organizirala vso družino, da mi pred koledarjem organizira improviziran božični večer. Uspelo mi je odigrati koncert in zaslužiti denar za popravilo reanimobile naše medicinske družbe. Odpotoval je tudi v skladišča in prostovoljce, s katere se je strinjal o različnih koristnih stvareh za medroto. V 10 dneh je bil tak maraton izpuščen.
Foto iz Facebooka Andriy Zholob
Po vojni ste bili v mirnem življenju. Kakšne spremembe ste doživeli v sebi?
Zelo ostro reagira na “” na cesti. Na splošno je bila velika želja premagati slabe ljudi, morda boste morali delati s tem kasneje. Bil je tudi strah pred množico. Šla sem na otroško predstavo v operno hišo, veliko otrok je bilo s starši, učitelji. Spoznal sem, da mi srce divje razbija, bil sem preplavljen znojem, ker če bi prišla raketa sem, bi bilo morje mrtvih in težko bi rešil nekoga, tudi mojo družino.
Ko sem se vrnila domov na dopust, sem se preoblekla v kombinej, vzela skodelico. Ni bilo bolečega prehoda z nekaj strašnimi sanjami. Mogoče me še vedno čaka.
In kaj zate ne bo več enako kot prej, po koncu vojne in vrnitve domov?
Imeli bomo nekakšno “veteransko sekto” – prav poseben odnos do tistih, ki so bili tudi v vojni. Ne gre za prezir do tistih, ki niso bili v vojni, ne, to bo samo kot red bratstva, “ti in jaz sva iste krvi.” Za vedno bo. Poleg tega ne bom več imel tako ogabnega odnosa do vojske, kot je bila prej – do te postsovjetske vojske z dedkom, pomanjkanjem orožja in drugimi.
Nihče ne govori o politiki. Politika so igre tistih v mirnem svetu in nikoli več je ne bom mogel jemati resno. V vojni, mnogi želijo dobiti nekaj političnih dividend, in tukaj začnete obravnavati to z ironijo. To je koča, ki se te drži v mirnem življenju, nekaj nepomembnega. V vojni je vse črno ali belo.
Bi radi temu mirnem svetu preneli nekaj pomembnega?
Počakajte na nas, ljubite nas – to je za nas zelo pomembno. Ne kliči pogosto, saj je pogosto nemogoče odgovoriti na klic v vojni, ampak pisati veliko, pošiljanje GIFs, memes, povezave do filmov. Tudi najbolj brutalni ljudje tukaj potrebujejo to pozornost. Vrnila se bova takoj, ko bova lahko.
