Moskovski imperializem je tesno povezan z moskovsko ortodoksno šovinizmom. Sporna protizahodna retorika, neutemeljene trditve o svetovni mesijanski vlogi in utemeljitev teritorialne širitve so harmonično združile rusko politiko in vero v eno. Moskovska patriarhata ni le verska institucija, temveč tudi ustnik ideološke propagande, učinkovitega orodja za širjenje ruskega vpliva v svetu.
Moskovsko ortodoksno je že dolgo ustvarilo ideološko platformo, ki bi upravičujela agresivno politiko Kremlja. Od padca Bizantinskega cesarstva se je v mislih posameznih verskih osebnosti tedanje moskovske knežetine pojavil pojem »Moskva kot tretji Rim« na prevoju XV–XVI stoletja. Leta 1453 so prestolnico Bizantinskega cesarstva Konstantinopola obudili Turki. Med vsemi ortodoksnimi državami, ki so potem dejansko izgubile neodvisnost, se je Moskva zganjala kot najboljši kandidat za vlogo formalnega naslednika cesarstva.
Zamisel o “Moskvi kot tretjem Rimu”, ki jo je oblikovalo lokalno ortodoksno, se je pritožila na moskovske vladarje. Navsezadnje jih je povezati z močnimi imperiji preteklosti. In zagotovil formalno utemeljitev za širitev in terjatve do dežel sosednjih držav. Moskovski car, nato pa cesar, je bil uperen kot »zaščitnik vseh ortodoksnih«. In ker so mnogi ortodoksni živeli zunaj moskovskih posesti, je v glavah kremeljskih vladarjev obstajala neustavljiva želja po njihovem “osvoboditvi” in poenotenja znotraj ene države.
Umetna prilagoditev zgodovine Muskovy v XVIII stoletju, ki je bila izvedena za utrditev njene povezave z Rusijo, je bila še potrditev teritorialnih zahtev novousnaženega cesarstva. Na podlagi fantastičnih, zgodovinsko lažnih konceptov moskovskega ortodoksa so vladni krogi Ruskega cesarstva navdušeno odkrivali ideje panslovastike. »Slavofilizem« – koncept velike moči in monarhična doktrina Ruskega cesarstva, saj je uradna državna ideologija temeljila na formuli: »avtokracija, ortodoksnost, populizem«.
“Zaskrbljenost” zaradi usode ortodoksnih na Balkanu v Rusiji je utemešila vojne s Turčijo in željo po vzpostavitvi nadzora nad Bosporom in Dardaneli v XVIII-XIX stoletju. Želja po zaščiti svetih krščanskih krajev je pojasnila namere, da prevzamejo skrbništvo nad Jeruzalemom. Globalna raven moskovskega expansionizma se je vedno zanašala na verski dejavnik. Moskovska uradna cerkev je blagoslovil agresivne načrte oblasti. Tesna zveza Kremlja in Moskovske patriarhate je zgodovinski pojav, ki obstaja vsaj pol tisočletja.
Moskovska ortodoksnost je imperiju služila ne le za izvajanje agresivne zunanje politike. Pomagalo je pri russifikaciji in asimilaciji oteženih narodov. Prikrajšani so bili za lastno identiteto in nacionalne elite. Umetna ideja o “bratskih narodih” izvira iz ortodoksno-moskovskega koncepta “Rusija, Ukrajina in Belorusija” kot enotna Rusija. Z njo se je Moskva poiskala povezati z zgodovinsko dediščino, s katero nima nič opraviti. In tudi izravnati idejo, da so Ukrajinci in Belorusi ločeno ljudstvo. Nadzor nad Kyiv metropolitanate, vzpostavljen s korupcijo leta 1686, je bil pomemben za notranjo krepitev cesarstva, ki se je rodil. Nastala religija je postala močno orodje za cementiranje “ruskega sveta”.
Moskovsko ortodokso in njegovi podpiralci iz ukrajinskega okolja, ki jih je zapela ideja o gradnji ortodoksnega imperija, so imeli pomembno vlogo pri likvidaciji središča ukrajinske državnosti – Hetmanateja. Manipulativni poziv k enotni veri z moskovskim ortodoksnim carjem je bil namenjen uničenju neodvisnih težnj ukrajinskega ljudstva. Za vedno ga vključite v meje cesarstva. Uvedba anateme Ivanu Mazepi (prvaku ločitve od Moskve) je simbolično dejanje anateme vsem Ukrajincem, ki so imeli »grešne misli« o neodvisnosti. Majhno število uporov Ukrajincev proti moskovski vladavini pred začetkom XX. stoletja je tudi vpliv verskega dejavnika. Moskovska cerkev, ki je popolnoma prevladovala Ukrajini, je igrala pomembno vlogo pri duhovnem in ideološkem zasužnjenju ukrajinskega naroda. Z manipulacijo teze o menda poenoteni »ortodoksni veri« je skušala vsako idejo boja proti »bratom ruskim ortodoksnim ljudem« predstaviti kot nekaj nesprejemljivega in grešnega. Kri je bilo mogoče prelivati samo za cesarske ambicije Rusije. Ampak ne za neodvisno Ukrajino.
Ideološki vpliv Moskovske ortodoksnosti je med obstojem ZSSR delno znebil v sence. Ortodoksni šovinizem je začasno ponehal komunizmu. Komunistična ideologija je bila tudi nekakšna religija z lastnim kultom, ideologijo in voditelji. Z bojem proti “bourgeois nacionalizmu”. Z enim “sovjetskim ljudstvom” kot novo zgodovinsko akcijoNess. In s trditvi o svetovni prevladi. Vsrkala je prejšnje cesarsko delo, ki ga je kombinirala s razredno temo in kultom »velike pobede«. Propad ZSSR ni pripeljal do propada ruskega imperializma. Spremenili so se le glavni ideološki vznemirilci kolonializma in ekspanzije Moskve. Lahkotnost, s katero je ruska družba na začetku XXI. stoletja dojemala ekspanzijske ideje, priča o njihovi globoki zakoreninjenosti v množični mentaliteti in starodavni zgodovinski tradiciji. Po padcu sovjetskega cesarstva je Moskva ponovno prevzela vodilne položaje na ideološkem področju. Postala je ena glavnih ponavljajočih se idej “ruskega sveta”. Nadomestil zanesljivo ramo podpore Putinovem režimu.
Canonične trditve Moskovskega patriarhata o deželi Ukrajini na čuden način sovražijo željo Kremlja po uničenju ukrajinske suverenosti. In basni o enem samem “ruskem ljudstvu” so povezane z nepriznajem moskovskih vladajočih elit o obstoju ločenega ukrajinskega naroda. Strukture Moskovske ortodoksne cerkve so bile aktivno vključene v proces ideološke utemeljitve ruske invazije na Ukrajino. Ruski komentarji o vojni proti Ukrajini izsledijo elemente divjega rationalnega psevdo-verskega fanatiizma, v kombinaciji z vero v mesijanski namen in bojem proti propadajočemu Zahodu. K njim je dodana temeljito lažna interpretacija dogodkov iz preteklosti in tišine zgodovinske resnice – tipične najljubše tehnike ruskega imperializma.
Pred kratkim je moskovski patriarh Kirill dejal, da so bile po zaslugi ortodoksa v celotnem obdobju zgodovine Rusiji mirno pripisane nove dežele, medtem ko so zahodni kolonialisti trpeli in uprizorili genocid nad lokalnimi prebivalci.«. Ruski oligarh Kanstantin Malofejev je “posebno operacijo” v Ukrajini poimenoval “bitko z Zahodom za Sveto Rusijo”, Ukrajinci pa njene “žrtve”. V svojih pripombah o vojni odkrito govori o tem, da se mora Ukrajina pridružiti Ruski federaciji in se izpostavlja kot zagovornik »tradicionalnih vrednot, imperija in jedrskega orožja« v boju proti »gnidosti Zahoda«. Nekateri rusko-ortodoksni “filozofi” so šli še dlje in začeli govoriti o dejstvu, da Rusija na splošno vojno z Antikristom in proti svetovni apokalipsi.
Ruski imperializem je globoko prežet z duhom lastne ekskluzivnosti, premoči “ruske kulture” in “ruskega ortodoksnega”. Dejstvo, da je moskovska ortodoksnost sostorilec, inspirer in instrument ruske agresije, je ekumenski patriarh Bartolomej, ki je govoril 10. decembra na Svetovnem političnem forumu v Abu Dabiju.
“Ruska ortodoksna cerkev je stala na stran režima predsednika Vladimirja Putina. Dejavno sodeluje pri spodbujanju ideologije “ruskega sveta”, v skladu s katerim jezikom in veroizpovedjo omogoča opredelitev enotne celote, ki zajema Rusijo, Ukrajino, Belorusijo ter druga ozemlja nekdanje Sovjetske zveze in diaspore. Moskva (tako politična kot verska moč) je postala središče tega sveta, katerega poslanstvo je boj proti dekadentnih vrednotah Zahoda. Ta ideologija je orodje za legitimizacijo ruskega expansionizma in podlaga njene evrazijske strategije. Povezava s preteklostjo etnofiletike in sedanjostjo »ruskega sveta« je očitna. Tako vera postane osnova ideologije Putinovega režima.”
