Po eni strani je povsem preprosto napisati rezultate odhodnega leta, saj je vojna. Torej ima vse, kar je narejeno, vsaj glavno, opraviti s tem. Po drugi strani pa je pisanje iz istega razloga zelo težko. Ker je težko biti nevtralen, nepristransko analitičen, ko umrejo vaši sonajemalec, mesta in vasi so uničene, običajni način življenja je uničen.
Vojna je postala dogodek ne le leta, ampak tudi desetletja, celo stoletja, na koncu – zdaj tisočletje. Letos je vojna opredelila vse v našem življenju.
Omejeno pripravljen na vojno.
Smo bili pripravljeni na to? Da in ne. Iskreni ukrajinski domoljubi so se pripravljali na »vojno z Muscovyjem« že dolgo pred osamosvojitvi, nato pa v času dejanskega obstoja suverene ukrajinske države. Seveda se je v določenem času stabilnosti večini Ukrajincev zdelo, da so minili, zdrsnil, uspeli brezkrvno »pridobiti svojo državo« in ne »umreti v boju za to«. A najbližje so opozorile: prej ali slej, a bo.
V zadnjih treh desetletjih so številni domači skeptiki slišali ehidne fraze, kot so »kaj vas preprečuje pred Rusijo?! živimo ločeno (toliko) let.” Zdaj pa že vemo, da je Rusija že dolgo časa glavni vir našega neuspeha. Ja, imeli smo lastno domačo korupcijo, svoj prepir, slabo gospodarjenje itd. Toda s časom bi se jih znebili, če Kremlj ne bi trajno dodal nafte ognju. Ja, ves ta čas (torej tudi med predsedovanjem Borisu Jelcinu) je naš severovzhodni sosed pripravljal “začasno izgubljeno” Ukrajino za prevzem. Aktivno je vplival na volitve, pokvaril naše elite, oviral krepitev naših obrambnih zmogljivosti in varnosti na splošno, manipuliral z izvozom energije itd. Zdaj to že vemo zagotovo.
Da se vojni ni bilo mogoče izogniti, je postalo jasno, potem ko je ruski voditelj Vladimir Putin podpisal odloke o priznavanju “DPR-LPR”. Čeprav je bilo upanje, da bodo boji omejeni na Donbas.
In dejstvo, da se nismo ustrezno pripravili na vojno, se nismo potrudili na strani tako družbe kot države, upali na “carry”, za “žare za majske praznike”, je imelo usodne posledice. Rezultat je bilo več deset tisoč smrtnih žrtev, izgubljenih ozemelj, tragedij v Buchah, Mariupolu, zasedenih Kherson itd.
Obenem se je izkazalo, da je Ukrajina veliko bolj pripravljena na vojno, veliko bolj obrambna od Rusije, torej njenega vodstva, si je zamislila. To je bilo šok tako za okupatorje na tleh kot tudi za kremeljska redna delavka. Ukrajinska vojska, Ojačani dobrovoljcima, ki su se u prvih danihrata prijavili u Teritorialnu obrambo, uspeli su prvo da zaustave silni napad ruskih okupacijskih sila, a da ga nato odbače od ukrajinskih tla, prvo u kyivskim, sumskim i černohivskim regijama, pa u regiji Karkiv i da na koncu osvobajaju Kherson i Right Bank of the Kherson region.
Ukrajina je preživela, kljub dejstvu, da so celo zahodni analitiki vzeli od nekaj dni do nekaj tednov pred padcem Kijev in popolno okupacijo. Ko je postalo jasno, da si je agresor zlomil zobe, je vojaška pomoč brez primere začela teči v Ukrajino. Zahod je korenito spremenil odnos do rusko-ukrajinskega soočenja.
Je bil svet pripravljen na vojno? Dvomljiva. Vsekakor ne vse in zagotovo ne na lestvici, ki smo jo sčasoma dobili. Kljub težavnim podatkim zda obveščevalne službe so agresivne izjave Putina in njegovih sinov večine zahodnih politikov verjele, da bo prevladala zdrava pamet. Prepričali so se, da Moskva blefira, da bi Ukrajina in Zahod podlegli izsiljevam. Potolažili so se: no, Putin in njegova obhodnja, ki tako ljubijo razkošno življenje, ne morejo zadeti virov lastne dobrote.
Konec koncev je bila skoraj pripravljena za začetek Severnega toka 2, trgovina Evropske unije z Rusijo je znašala več sto milijard evrov. Odnos zahodnih politikov, da odpravijo sankcije iz Rusije in uvajajo kot običajno.
Spomnite se kesa nemškega predsednika Franka-Walterja Steinmeierja, izraženega v komentarju za časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung takoj po ruski invaziji: “Moja ocena je bila, da Vladimir Putin ne bi želel plačati za popolno gospodarsko, politično in moralno uničenje svoje države za svojo cesarsko norost. Tako kot ostali sem se tudi jaz motil.”
Steinmeier, nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel, francoski predsednik Emmanuel Macron in drugi politiki zahodne glavne lige so bili prepričani, da bo sodelovanje Rusije v evropskem gospodarstvu, aktivna trgovina z njim in pretok kapitala popolnoma zagotovilo dobrososedsko sožitje. Da bo Moskva opustila svojo agresivno politiko, tudi do Ukrajine in drugih nekdanjih sovjetskih republik, tudi če bi izbrala zahodni vektor razvoja.
Ja, vsi so naredili napako.Izkazalo se je, da je od Rusije mogoče pričakovati, da bo v svoji žalosti ukrepala najbolj nepričakovano. Kot je pred tem opozorila Ukrajina osem let zapored.
Je bila Rusija pripravljena? Zdi se nedvoumno. Putin se je vsaj zadnjih 10 let aktivno pripravljal na vojno: opozicijo je lovil s tiho motiko, iztrebil civilno družbo in prepovedal vse bolj ali manj neodvisne nevladne organizacije. Obenem je bila močna modernizacija vojske, stalne vojaške vaje. Poleg tega je Rusija sprejela previdnostne ukrepe proti morebitnim sankcijam: uveden je bil sistem bančnih kartic “Mir” (v primeru prekinitve povezave Rusije z ..SWIFT), je bila premišljena tako imenovana “uvozna zamenjava”, preučiti so bili alternativni načini uvoza nosilcev energije itd.
Toda na koncu, kot so pokazali tudi tokratni dogodki, se je izkazalo, da je Rusija najbolj nepripravljena za vojno.
Na koncu je ves svet videl, da je glavni vir ponosa Rusov – vojska – nič drugega kot uho na glinenih nogah, papirnat tiger, napihnjen ponaredek. Kot se facebook šali zdaj: druga vojska sveta je bila pravzaprav druga vojska med udeleženci rusko-ukrajinske vojne.
In sicer je vojska temeljila predvsem na kremeljski propagandi. Krepitev obrambne zmožnosti je utemeljevala socialne probleme, socialne neprijetnosti, zajezitev demokratičnih pravic, iztrebljenje opozicije, likvidacijo javnih organizacij, prepoved najmanjših protestov itd.
Poleg tega je ruska vojska veljala za jedro kremlja. Zato je zdaj logično domnevati, da je celoten režim enak, torej temeljito gnil.
Demokracija proti diktaturi
Dejstvo, da je demokracija sposobna zagotoviti veliko višji življenjski standard za družbo kot diktatura ali avtokracija, še ni bilo vprašljivo. Jasno je, da prisotnost bogatih nahajališč nafte ali plina nekoliko izniči to razliko, vendar za razmeroma kratko obdobje, odvisno od obsega mineralov, ne/korupcije vrha, cen energije itd. Vendar je še vedno obstajalo zaupanje, da je bila pred vojno avtokracija dana veliko bolje kot demokracija.
Leto 2022 je pokazalo, da gre za lažno tezo. Demokracija je, kot smo videli, sposobna bolje zagotoviti svojo varnost in zaščito. Demokracija si poleg učinkovitega gospodarskega sistema še vedno zagotavlja veliko zavezništev v okolici, ki se zavedajo nevarnosti, ki je tiranija. Medtem se diktatorska država v ključnem trenutku sama. To smo jasno videli na primeru nespremenjenosti Rusije v dejanski vojni s strani držav CSTO, CIS, držav članic Šanghajske organizacije za sodelovanje (predvsem Kitajske in Indije), med glasovanjem v korist Ukrajine (obsojanje Rusije) na zasedanju Generalne skupščine ZN itd.
Izkazalo se je, da hudič ni tako strašen, kot je naslikal. Tiranija prestrašena in trepeta s svojim tresenjem orožja, igranje z mišicami. A to se je nadaljevalo le, dokler se ni soočilo z resničnim odporom.
V zadnjih letih smo slišali veliko kritik liberalne demokracije. Če pa spreobrnemo Marka Twaina, je mogoče trditi, da se je novica o njeni smrti izkazala za nekoliko pretirano. To je jasno pokazala vojna. Trenutno se niti ne zavedamo vseh posledic takšnega zaključka. Skoraj sem prepričan, da bo to zavedanje o absolutni neučinkovitosti diktature korenito spremenilo geopolitične razmere v po vojni.
Tako si diktatorski režim lahko privošči, da mu popolnoma ni mar za reševanje življenj svojih vojakov. 10.000, 100.000, milijon. Kolikor je potrebno, da bi ohraniti svojo moč, bo diktator dal toliko in ne bo treščil oko. A to ga ne bo rešilo, če bo takšna globalna koalicija naprednih moči že nastala na drugi strani.
Kljub dejstvu, da je zmaga Ukrajine in temu primerno poraz Rusije še daleč, je Putin že izgubil, tako kot celotna ruska politična elita, ki je podlegala takšni avanturi. Rusija se spreminja v svetovno parijo, z njo se dolgo ne bo hotel ukvarjati nihče. O kot običajno Ni dvoma. Zahod naredi radikalen obrat v svojem odnosu do Rusije in se znebi vseh iluzij. Zdaj so vsi spoznali, da Kremelj dojema politiko sprave, mehke diplomacije, iskanja soglasja, pripravljenosti za koncesije zgolj kot slabost nasprotne strani in le povečuje pritisk na nasprotnega.
In dejstvo, da je Putin prepoznan kot zguba leta, in Zelensky – oseba leta, odkritje leta, se precej logično ujema z vsemi zgoraj opisanimi tesami. Ni čudno, da je šef Kremlja zavrnil tradicionalno decembrsko tiskovno konferenco in poslal sporočilo zvezni skupščini, čeprav to zahteva ustava Ruske federacije. Ker rusom preprosto nima kaj povedati.
Zelenskyy je medtem na Ukrajinsko verkhovno rado naslovil letni naslov o notranjem in zunanjem položaju Ukrajine, v katerem je posebejin dejal: “Po zaslugi Ukrajine je svet verjel, da vrednote dajejo moč. Verjel sem v sledenje našemu boju. Svet je bil prepričan, da bo tiranija izgubila. Sledimo naši veri. Svet je videl, da je svoboda lahko zmagovalka. Sledimo našim dobičkom na bojišču. In vsem našim vojakom.”
Tako je vojna sprožila številne pozitivne procese tako v sami Ukrajini kot v svobodnem svetu. Seveda bi bilo bolje, če bi se vse to zasukalo brez tega krvavega pokola. Naj procesi trajajo počasneje, vendar v mirnih razmerah. Toda zgodovina, kot veste, nima običajnega načina.
Za zaključek bi rad citiral Cvrkutati Profesorica Univerze v Baslu, rodom iz Kazahstana Botakoz Kassimbexova: »Bilo je grozno leto, a je bilo leto upanja. Ukrajinski odpor je za mnoge od nas preuslišil zgodovino. To nam je dalo moč.” Upam, da bo Ukrajina zdaj v svetu dojemana s tega vidika.
