Septembra 2008 sem imel priložnost intervjuvati takratnega podpredsednika vlade Gruzije Giorgija Baramidzeja. Z njim smo se srečali na gospodarskem forumu v poljskem mestu Krynica. V tem času se je pravkar končala vroča faza rusko-gruzijske vojne, ki je v kavkaško državo prinesla smrt, uničenje in izgubo ozemelj. Zahod se je nato strinjal s sramotnim “Sarkozy-Medvedevim sporazumom”, ki je dejansko beležil izvajanje ruskih cesarskih posegov.
Glavna stvar, ki sem se jo želel naučiti od gospoda Baramidzeja, so bili motivi Tbilisijevih dejanj na predvečer napada na Tskhinvali, glavno mesto Južne Osetije. Konec koncev je bilo jasno, da moskva izzove Tbilisija kot prvega, ki je začel sovražnosti, da bi se kasneje Kremelj lahko predstavljal kot “osvobodilec” južnoossetijskih ozemelj z izvajanjem “posebne operacije” z zlobnim imenom “Siljenje za mir”.
G. podpredsednik vlade se je osmehnil. Postalo je jasno, da to vprašanje ni prvič slišal tukaj. “Misliš, da sva imela drug izhod? Če je tako, se zelo motiš. Ker so razmere izgledale: Rusi in pro-ruski militanti so s topništvom metodično obstreljili gruzijska naselja z ozemlja Južne Osetije. Dolgo smo preživeli, povabili zahodne opazovalce, da beležijo zločine. Prišli so na kraj, prikšukali jezike, rekli ah-yay-yay, grozili s prstom v smeri Rusov. In to je bil konec odziva Zahoda. Ko se je obstreljevanje še intenzivneje, postalo neznosno, nismo imeli druge izbire, kot da izvedemo vojaško operacijo,” mi je pojasnil Giorgi Baramidze.
To je taktika Kremlja in to je korist zahodnih mirovnikov.
Na koncu imamo ukrajinci podobno izkušnjo – krimsko, ki je do neke mere ogledalo južnoossetijskim izkušnjam. Konec februarja 2014 je bila na najvišji politični ravni sprejeta odločitev o prenašanju in ne odzivanju na provokacije Rusov. Kako se je končalo? Okupacija in priklop Krima, kljub dejstvu, da smo na polotoku oddali dokaj močno vojaško silo.
Zakaj si se spomnil vseh teh zgodb, ki jih lahko rečeš starodavne zgodbe? Ker moramo v člankih evropskih politikov in strokovnjakov še vedno naleteli na naslednje teze, v komentarjih zahodnih sogovorcev na družbenih omrežjih: pravijo, da, smo za Ukrajino, v celoti jo podpiramo pri soočenju z rusko agresijo, vendar… Toda lahko bi se izognili tej grozni vojni, uničenju, smrti. Treba je bilo samo narediti določene koncesije (“stop shooting”, “meet somewhere in the middle”).
Na primer pošta na Facebook strani nekdanjega sodelavca pri nas Romana Dubasevicha (naša publikacija ga je večkrat omenila). Domorodec iz Lviva in se je že dolgo preselil v Nemčijo, zdaj dela kot profesor na Univerzi v Greifswaldu. Na predvečer popolne invazije je trdil:
“Geopolitična nevtralnost Ukrajine, poseben status Donbasa in celo psevdo-volitve izgledajo izjemno boleči, nemogoči koraki. Še posebej v ozadju že tako grozne cene, plačane za vojno v Donbasu, in navijanje za civilizirano prihodnost Ukrajine. Obenem: ali niso to najbolj daljnoodločna reakcija glede na strašno ceno, ki jo je Ukrajina že plačala? Najboljša lekcija iz tragičnih dogodkov doslej? Ali ni sposobnost sprejemanja zapletenega kompromisa manifestacija prave politične zrelosti in evropske subjektivnosti? In ali ne bi dal vsaj nekaj možnosti, da se izogne ponavljajočemu množičnemu prelivanju krvi, gospodarskem in socialnemu kolapsu? Za tako hlevo zmanjšanje napetosti in vrnitev v nepopolno normalno državo, v mirne zadeve? Zakaj naj skromna možnost dolgoročne, mirne politične igre tehta manj kot zagotovljena katastrofa? In ali lahko ti koraki tako radikalno vplivajo na rešitev tistih številnih nalog, ki bodo določale civilizirano pot razvoja države, ne glede na to, kako naj ji rečemo – evropska ali globalna? Ali herojski kodeks ukrajinske kulture, njeno mučestvo (Kruty, Kholodny Yar, kryivka…) prevladuje ukrajinska vitalnost? Ali so življenja tisočev, če ne milijonov, Ukrajincev in Rusov vredna tega geopolitičnega pokra?”
Lepo napisano, kajne? Celo srce želi podleči “slabemu miru” namesto “dobri vojni”. Mogoče je bilo res vredno, da bi kremlju naredili koncesije, da bi se ta grozna vojna odvrgla od tega? Vendar pa um pravi: absolutno ne. Ker koncesije, kot se je izkazalo, ne bi dale ničesar v smislu ne le ohranjanja ukrajinske suverenosti, ampak tudi življenja Ukrajincev, obstoja ukrajinskega naroda, ukrajinske kulture. Ker že imamo tako grenko izkušnjo.
Za trenutek predpostavimo, da je Ukrajina, torej njeno vodstvo, pristala na vse zahteve Kremlja, ki jih je gospod Dubasevich opisal na svojem mestu. Kako bi se dogodki razvijali kasneje? Odgovor na to vprašanje je dal ustrezen član Kraljevega inštituta za obrambo in varnost raziskave Alexander Danylyuk. On je, mimogrede, soavtor tega slavnega Poročilo Kraljevi inštitut združenih storitev v Londonu (Rusi), ki podrobno analizira prvo polovico rusko-ukrajinske vojne. V intervjuju Radio NV Danyliuk zlasti na podlagi ocene soglasja ukrajinske obveščevalne skupnosti trdi, da so se Rusi zatekali k popolni invaziji, ki je v nasprotju z njihovimi načrti, ki so jih ugotovili na začetku. Pojasnil je, kakšna je bila ta ocena soglasja:
“Dejstvo, da se Rusi seveda pripravljajo na vojaško invazijo, vendar pa so ob uresničitvi nezmožnosti le zaradi vojaške komponente za zmago v tej invaziji Rusi potrebovali notranjo destabilizacijo Ukrajine, ki bi bistveno oslabila sposobnost oboroženih sil za izvajanje svojih nalog, pa tudi na splošno destabilizirala sistem javne uprave.
Ena od različic (imela je veliko kazalnikov, ki so [доводили], da ima ta različica pravico do obstoja) je nakazala, da je celoten scenarij, začenši z kopičenjem ruskih vojakov na mejah Ukrajine leto dni pred invazijo (dejansko je bil namenjen ustvarjanju predpogonov za destabilizacijo), ruski načrt [який був спрямований на] pri silitvi Zahoda, da ukrajino prisliva k sprejetju zahtev, ki jih je nato Putin postavil pred Ukrajino.”
Spomnite se, kaj je Putin zahteval od Ukrajine. Prvič, priznanje Krima kot ruskega, izvajanje kijevskih (njenih) političnih del minskih sporazumov, ne da bi Rusija izpolnila (svoj) varnostni del. Javno zavračanje ukrajinskega vodstva za vstop v Nato, demilitarizacija Ukrajine. In številne manj pomembne zahteve. To naj bi bil “kompromis” z vidika Moskve.
Kaj bi na koncu pripeljalo do izvajanja tega načrta ukrepov? Na popolno destabilizacijo v Ukrajini, na katero je Kremelj računal. Takole je Oleksandr Danyliuk opisal nadaljnji razvoj dogodkov po ukrajinski obveščevalni skupnosti:
“Pravzaprav je bil to pogoj za destabilizacijo. Jasno so razumeli, da bodo takšne koncesije popolnoma nesprejemljive za ukrajinsko družbo. Take koncesije bodo sprožile proteste in – popolnoma naravne. Izračun je bil na podlagi refleksivnega nadzora in nedopustnosti kot takega. V nasprotju s temi protesti, ki naj bi se oddali, so Rusi načrtovali radikalizirati te proteste svojih agentov in dodatnih predstavnikov posebnih služb in specialnih enot Ruske federacije. Pripeljite jih na raven oboroženega soočenja. In v okviru teh protestov je tudi na zastavi protestnikov, da sprejmejo ukrepe celo za fizično odpravo najvišjega vodstva države Ukrajine.”
Zato bi Ukrajina brez najvišjega vodstva države, zajeta v množičnih protestih, postala enostaven plen za ruske imperiale. In Zahod ne bi mogel pomagati tukaj. Ker, prvič, ne bi imela nikogar, s kom bi se lahko stikala. In drugič, malo verjetno je, da bi imel željo podpreti neusmiljene, uporniške države.
Pogosto je bilo mogoče slišati posmeh nekaterih strokovnjakov za kavč o Vladimirju Putinu, da, pravijo, ni imel “načrta B”, če njegova “posebna operacija” ne bi šla po načrtu. In šla je “narobe” pravzaprav od prvih ur invazije. Zdaj je postalo jasno, da je ta invazija v polnem obsegu “načrt B”. Medtem ko je “načrt A” določal tudi zaseg Ukrajine, odvzem njene subjektivnosti in dejansko odpravo ukrajinskega naroda, vendar na način veliko enostavnejši, manj drago v vseh pogledih za Rusijo. Čeprav, kot že vemo iz izkušenj Bucha in drugih zasedenih ozemelj, ta scenarij ni nič manj krvav. Na srečo ukrajinskega vodstva ni skušnjala kremljiška mirna vaba.
